Jedro

Pri smiselni uporabi pravil je treba opredeliti tudi tiste značilnosti posameznega postopka zaradi insolventnosti, zaradi katerih se razlikuje od pravdnega postopka. Prijava terjatve namreč ni zahteva upnika sodišču, naj odloči o utemeljenosti njegove terjatve, saj v insolvenčnem postopku sodišče o čem takem sploh ne odloča. Pravočasna prijava terjatve, ki se sicer vloži na sodišče, je torej vsebinsko predvsem vloga upravitelju, ki se izjasni o utemeljenosti terjatve. V skladu s tem je treba tudi smiselno uporabiti pravila ZPP, ki se nanašajo na vloge in priložene listine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba na podlagi pripoznave in sklep v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje (1.) izdalo sodbo na podlagi pripoznave glede vtoževane terjatve in (2.) toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v višini 3.302,50 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep o stroških – 2. točko odločbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa naj ga razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da je tožeča stranka v stečajnem postopku, ki teče nad toženo stranko, prijavila terjatev; pri tem je prijavo vložila tako v slovenskem kot v srbskem jeziku, priložena pogodba je v slovenščini, računi, obračun obresti, izpis odprtih postavk in izpis iz glavne knjige pa so v srbščini in nimajo priloženega prevoda.

6. Res se v stečajnem postopku za vprašanja, ki z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek (1. odstavek 121. člena ZFPPIPP). Vendar pa tu ne gre za neposredno uporabo določil, temveč za smiselno uporabo pravil. Pri smiselni uporabi pravil je treba opredeliti tudi tiste značilnosti posameznega postopka zaradi insolventnosti, zaradi katerih se razlikuje od pravdnega postopka (primerjaj tudi Razširjena uvodna pojasnila k ZFPPIPP avtorice dr. Nine Plavšak, GV Založba 2008, strani 98-100).

7. V pravdnem postopku tožeča stranka od sodišča zahteva, da odloči o utemeljenosti tožnikove zahteve po pravnem varstvu nasproti toženi stranki, ki te zahteve noče prostovoljno izpolniti. Pri odločitvi o zahtevku sodišče presodi tudi listine, ki so predložene. V tem se kaže razlika med tožbo oziroma drugo vlogo v pravdnem postopku in prijavo terjatve v insolvenčnem postopku. Prijava terjatve namreč ni zahteva upnika sodišču, naj odloči o utemeljenosti njegove terjatve, uveljavljene ločitvene ali izločitvene pravice nasproti insolventnemu dolžniku, saj v insolvenčnem postopku sodišče o čem takem sploh ne odloča. Če so v takem postopku terjatve sporne (torej če jih je prerekal upravitelj ali jim je ugovarjal drug upnik), jih mora upnik uveljavljati zunaj insolvenčnega postopka, in to praviloma v pravdnem postopku. Osnovno vlogo glede priznanja ali prerekanja prijavljenih terjatev ima v insolvenčnem postopku upravitelj, ki to svojo nalogo izpolni v predloženem osnovnem seznamu preizkušenih terjatev (61. člen ZFPPIPP). Pri tem sodišče nima podlage, da bi upravitelju naložilo, kako naj se izjavi o posamezni terjatvi. Potrebna kontradiktornost in preverjanje pravilnosti izjave upravitelja je dana upnikom, ki smejo ugovarjati vsem prijavljenim terjatvam, ločitvenim in izločitvenim pravicam (63. člen ZFPPIPP), ne o utemeljenosti teh ugovorov ne o utemeljenosti prijavljenih terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic pa sodišče v insolvenčnem postopku ne odloča. Pravočasna prijava terjatve, ki se sicer vloži na sodišče, je torej vsebinsko predvsem vloga upravitelju, ki se izjasni o utemeljenosti terjatve. V skladu s tem je treba tudi smiselno uporabiti pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se nanašajo na vloge in priložene listine.

8. Vsekakor sodišče v insolvenčnem postopku preverja popolnost prijav terjatev. Tožena stranka ima sicer prav, ko trdi, da se v primeru, da prijavi niso priloženi dokazi o utemeljenosti zahtevka, take vloge sodišče ne obravnava kot nepopolne vloge, upnika pa bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve (4. odstavek 60. člena ZFPPIPP). Enako velja tudi za primer, da prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov. Vendar pa samo zato, ker priložene listine niso prevedene v slovenski jezik, še ni mogoče šteti, da sploh niso bile predložene.

9. Tudi v insolvenčnih postopkih sodišče preveri prijave terjatev, in če oceni, da imajo kake pomanjkljivosti, razen pomanjkljivosti iz 4. odstavka 60. člena ZFPPIPP, izda ustrezen sklep o popravi ali dopolnitvi prijave terjatve. V zvezi s prijavo terjatve tožeče stranke takega sklepa ni izdalo (tega vsaj nihče ne zatrjuje), kar pomeni, da je že v stečajnem postopku sodišče ocenilo, da je prijava terjatve popolna in vsebuje vse, kar mora, da se bo upravitelj o njej lahko izjavil. Tožena stranka pa niti ne trdi, da bi upravitelj stečajno sodišče opozoril, da se o prijavi terjatve zaradi kakšne pomanjkljivosti (v tem primeru zaradi listin, ki so bile delno vložene v tujem jeziku) ne more izreči in da meni, da bi bilo potrebno pred njegovo izjavo izpeljati še postopek za dopolnitev prijave terjatve. Res ima tožena stranka prav, ko trdi, da upravitelj sam ne more zahtevati od upnika, naj dopolni prijavo terjatve. To pa mu ne preprečuje, da na tako potrebo opozori sodišče, ki nato po svoji presoji ukrepa.

10. Bistvena razlika med stečajnim in pravdnim postopkom je tako že v tem, komu je vloga namenjena in kdo o njej odloči. Sodišče v pravdnem postopku odloča v slovenskem jeziku in tudi ne sme uporabljati in ne sme razumeti nobenega drugega jezika (razen na področjih avtohtonih italijanske in madžarske narodnosti, kar pa za navedeni primer ni pomembno, ker se oba postopka vodita na področju Okrožnega sodišča v Ljubljani), zaradi česar mu morajo biti predložene vse listine, ki niso v slovenskem jeziku, skupaj s prevodom (6., 104. in 226. člen ZPP). Taka ovira razumevanja ni predpisana za druge udeležence pravdnega postopka, prav tako pa tudi ni predpisana za upravitelja v postopku zaradi insolventnosti. Predloženi računi in druge listine niti ne vsebujejo kakih podatkov, ki jih povprečen Slovenec in s tem tudi vsak stečajni upravitelj ne bi mogel razumeti. Razumelo bi jih tudi sodišče v pravdnem postopku, vendar pa jih ne bi smelo upoštevati le iz razloga, ker jih ne sme razumeti (razen če bi se stranke strinjale o vsebini listin), zaradi česar bi moralo zahtevati overjene prevode, če jih pravdna stranka ne bi že sama predložila (2. odstavek 226. člena ZPP).

11. Stečajno sodišče je torej očitno že samo ocenilo, da je prijava terjatve popolna, upravitelj ga na svoje nasprotno stališče ni opozoril, smiselna uporaba pravil ZPP pa v konkretnem primeru nikakor ne narekuje stečajnemu upravitelju, da bi moral prerekati tako prijavljeno terjatev, kot to zmotno navaja tožena stranka. Prijavi terjatve tudi ni mogoče očitati nepravilnosti v smislu 4. odstavka 60. člena ZFPPIPP, prav tako ni mogoče tožeči stranki očitati, da bi bila ona tista, ki bi povzročila nepotrebne pravdne stroške. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo niti 156. člena ZPP, ko je odločalo o spornih pravdnih stroških. Povod za tožbo je dala tožena stranka z očitno neutemeljenim prerekanjem prijavljene terjatve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno naložilo povračilo stroškov postopka toženi stranki (154. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pravdnega postopka je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.