Jedro

Sodba, ki zavrne (primarni) tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dobička v bruto znesku, nato pa (delno) ugodi (podredno) uveljavljenemu zahtevku za plačilo izgubljenega dobička v neto znesku, prekrši pravilo ne bis in idem.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne, pritožbi toženke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka razveljavi za znesek 7.144,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,712.134,34 SIT od 3. 3. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 7.144,61 EUR od 1. 1. 2007 ter v tem delu tožba zavrže; - v III. točki spremeni tako, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.443,89 EUR, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

II. Tožnik je dolžan toženki plačati pritožbene stroške v znesku 410,60 EUR in revizijske stroške v znesku 85,11 EUR v roku 15 dni vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka tožniku plačati 10.744,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, opredeljeno v I. točki izreka. Zavrnilo je, kar je zahteval tožnik več ali drugače iz naslova primarnega in podrednega zahtevka (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 3.432,46 EUR (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je o pritožbah strank že odločalo s sodbo II Cp 536/2013 z dne 19. 6. 2013. Pritožbi toženke je delno ugodilo in sodbo sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v 1. točki izreka za znesek 7.144,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo s stroškovno posledico (prvi odstavek izreka), sicer je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek izreka) in tožeči stranki naložilo povrnitev pritožbenih stroškov toženca (tretji odstavek izreka). Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo tožnika glede zavrnjenega tožbenega zahtevka za plačilo 7.144,61 EUR (gre za zahtevek iz naslova tožnikovega izgubljenega dobička) in s sklepom II Dor 321/2013 z dne 18. 12. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanj, (1) ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in (2) ali je pravilno uporabljeno materialno pravo glede izgubljenega dobička oziroma zaslužka, vključno z vprašanjem metodologije izračuna izgubljenega dobička oziroma zaslužka. S sklepom II Ips 111/2014 z dne 17. 12. 2015 je ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka (glede plačila 7.144,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in glede stroškov pritožbenega postopka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. točka izreka), odločitev o revizijskih stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

3. Po navedenem je pritožbeno sodišče (ponovno) odločalo le še o relevantnem delu, to je o pritožbi strank zoper odločitev o tožnikovem zahtevku za plačilo premoženjske škode v višini 7.144,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz I. točke izreka izpodbijane sodbe in stroških postopka (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

4. Izpodbijana odločitev o prisojeni nepremoženjski škodi, premoženjski škodi za potne stroške in odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode za plačilo 9.132,00 EUR (bruto) izgubljenega dobička je že pravnomočna(1).

5. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče bo povzelo njune pritožbene trditve le glede odločitve o še spornem tožbenem zahtevku (za plačilo premoženjske škode v višini 7.144,61 EUR), ker je, kot že rečeno, sicer izpodbijana sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna.

6. Tožnik predlaga popravo oziroma vlaga pritožbo zoper zapis v I. točki izreka. Ocenjuje, da je prišlo do očitne napake, ker je sodišče pomotoma zapisalo tam prisojene zneske v sedaj neobstoječi valuti SIT, čeprav bi jih moralo prisoditi v domači veljavni valuti EUR. Trdi, da je v tem delu izrek neizvršljiv in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer se pritožuje le glede dela zavrnjene odškodnine za nepremoženjsko škodo in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prizna še odškodnino za telesne bolečine v višini 838,34 EUR in v celoti ugodi stroškovnemu zahtevku. Tožnik poudarja, da je iz naslova premoženjske škode za izgubljeni dobiček (primarno) vtoževal 9.132,00 (v bruto znesku, po izračunu sodne izvedenke finančne stroke), na naroku 5. 6. 2012 pa je postavil še podredni zahtevek iz naslova izgubljenega dobička v neto znesku 7.305,60 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (zmanjšanega za 25 %, upoštevaje pri tem relevantna določila 27. člena Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2 in Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2. Izrecno izpostavlja, da (glede zavrnitve primarnega in delne zavrnitve podrednega zahtevka) iz razloga smotrnosti in pospešitve postopka sodbe ne izpodbija, razen glede pomotnega zapisa izreka v neobstoječi valuti SIT. Nepravilna je odločitev o stroških, saj je materialnopravno nepravilno sodišče zavrnilo priglašene stroške v zvezi s sestavo vlog v postopku, čeprav so bile te utemeljene. Odločitev o stroških ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so nejasni in protispisni. Sodišče ne pove razlogov, zakaj so nekatere od stroškovno nepriznanih vlog tožeče stranke nepotrebne, zato tožnik ne more konkretneje utemeljevati nasprotnih argumentov. Nasprotno, prepričan je, da so vse vloge potrebne in bi jih glede na obseg, zahtevnost in kompleksnost trditev moralo sodišče upoštevati. Končno, a ne nazadnje je število pripravljalnih vlog, ki jih lahko poda vsaka stranka, neomejeno. Pritožbena sodišča so v podobnih primerih izpodbijanja tovrstnih odločitev nižjih sodišč smiselno pritrjevala tozadevnim navedbam tožnika. Vsi stroški so bili potrebni in je sodišče materialnopravno nepravilno uporabilo določbe pravdnega postopka. Stroški oziroma izdatki pomenijo za stranko škodo in je treba uporabiti pravila, ki urejajo povrnitev stroškov. Uspel ni le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zato bi, upoštevaje temeljno pravno načelo pravičnosti in določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP, moralo tudi iz tega razloga sodišče priznati vse stroške za sestavo vlog. Glede izgube na dobičku je postavil primarni zahtevek v bruto znesku in subsidiarni zahtevek v neto znesku. Uspel je pretežno s subsidiarnim zahtevkom, pri čemer pa sodišče samo ugotavlja, da je plačilo dohodnine od zneska izgubljenega dobička v obravnavanem primeru izvršeno "preko sodbe". Pri odmeri stroškov in ugotavljanju uspeha tožnika bi bilo torej treba upoštevati tudi tisti procentualni del plačila, ki ga bo plačala tožena stranka v korist javnih sredstev. Za obravnavano prometno nesrečo ni kriv in bi posledično za škodo moralo sodišče priznati vse priglašene stroške vlog, sicer bo izničen osnovni smoter pravde, to je priznanje pravične odškodnine.

7. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da jo v izpodbijanem delu zavrne, podrejeno pa jo razveljavi, vse s stroškovno posledico. Glede premoženjske škode je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Soglaša s pravnim naziranjem sodišča, da je treba določiti neto izgubljen dobiček. Metoda izvedenke, ki je upoštevala poslovanje tožnika v letu 2004 pa ne daje pravilnega in življenjsko razumnega rezultata. Posledica je napačen rezultat, ko izvedenka ugotavlja izgubljeni dobiček v bruto znesku 9.132,00 EUR, kar pomeni kar 507,00 EUR dnevno. Sodišče oziroma izvedenka bi pri metodi, ki jo je uporabljala, morala pri ugotavljanju izgubljenega dobička odšteti tudi fiksne stroške. Ko se sodba opre na judikat Vrhovnega sodišča, se ne opredeli do ostalih dveh judikatov II Ips 385/2001 in II Cp 2913/2010, ki podpirajo toženkino stališče. Kljub številnim argumentiranim pripombam toženke na izvedensko mnenje, sodba ne ponudi odgovora in razumljivih pojasnil, zakaj je zavrnilo njen predlog po postavitvi novega izvedenca finančne stroke. V izvedenskem mnenju so številne nejasnosti, ki jih poskuša odpraviti sodišče samo, a nima potrebnega strokovnega znanja. Nepravilno je upoštevan regres za prehrano in vožnjo, ki se izplačuje praviloma za pretekli mesec, ni upoštevano, da je izvedenka višino variabilnih in fiksnih stroškov za 18 dni staleža določila na podlagi dnevnega povprečja preostalega leta. Regres za prehrano sodba umesti med variabilne stroške, ne ravna pa enako tudi s stroškom prevoza na delo, ki ravno tako predstavlja variabilni strošek. Nekritično presoja tožnikove navedbe, da njegova pisarna v času bolniškega staleža ni delala. Glede na izstavljen račun za substitucijo odvetnice K. O. 5. 2. 2004 v znesku 17.100,00 SIT je tožnik nedvomno ustvarjal prihodke, ki sovpadajo v čas bolniškega staleža in jih izvedenka ni upoštevala. Omenjeni račun tudi ni zabeležen v pregledu posameznih vrst stroškov za leto 2004, izvedenka pa kljub pripombam toženke ni zahtevala vpogleda v celotno poslovno dokumentacijo in se je zadovoljila s tem, kar ji je posredovala tožeča stranka. Nekritično je stališče sodbe, da je bila odvetniška pisarna v času bolniškega staleža vseskozi zaprta, saj drugače dokazujejo številni računi za reprezentanco, izstavljeni ravno v času bolniškega staleža. Vsi računi in poraba so vezani na poslovanje, torej tožniku ti stroški ne bi mogli nastati, če ne bi bil prisoten na delu. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik škodo v kasnejših mesecih v glavnem odpravil, kar sam priznava v pripravljalni vlogi 25. 9. 2008, ko navaja, da je z nadurnim delom in povečanim tempom ter intenzivnostjo dela nadomestil izpad dohodka iz časa bolniškega staleža. Navedenega dejstva sodba ne upošteva, kljub pripombam toženke. Povečana delovna aktivnost tožnika v ostalih delovnih mesecih leta 2004 je rezultirala v tem, da je tožnik v teh mesecih ustvarjal dohodke, ki so bili višji, kot če prometne nesreče ne bi bilo. Izvedenka je te prihodke upoštevale kot osnovo za izračun izgubljenega dobička. Navedeno pomeni, da je ta okoliščina kar dvakrat nepravilno upoštevana oziroma sploh ni bila upoštevana. Do teh pravno relevantnih ugovorov toženke in do navedb tožnika, pa se sodba ne opredeli.

8. Stranki druga drugi na pritožbo nista odgovorili.

9. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

10. Tožnik s tožbo zahteva povračilo premoženjske škode za izgubljen dobiček, ker je bil od nesreče 28. 1. 2004 do 20. 2. 2004 v bolniškem staležu in v tem času ni mogel opravljati odvetniške dejavnosti. Primarno, kot navaja tožnik v pritožbi sam, je zahteval plačilo izgubljenega dobička v bruto znesku 9.132,00 EUR(2), na naroku 5. 6. 2012 pa je postavil še podredni zahtevek iz naslova izgubljenega dobička v neto znesku 7.305,60 EUR, ki mu sodba delno, za znesek 7.144,61 EUR ugodi.

11. Sodišče druge stopnje je v prvem sojenju(3), kot je bilo že obrazloženo, glede tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode v višini 7.144,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pritožbi toženke ugodilo in ga zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu (da je tožba v tem delu nesklepčna). Vrhovno sodišče, ki je odločalo o z dopustitvijo revizije dovoljenih vprašanjih,(4) je zavzelo drugačno stališče in sicer, da je tožnik že v tožbi pojasnil, da zahteva izgubo dohodka pri opravljanju odvetniške dejavnosti in ponudil tudi način, po katerem naj sodišče njen obseg ugotovi. Toženkini ugovori, da je tožnik kljub bolniškemu staležu delal, da je z opravljanjem dodatnega dela pozneje pridobil dodatni dohodek in ni imel izgube na zaslužku, po vsebini nasprotujejo tožnikovim trditvam o (celotni) višini nastale škode in je s tem utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka postala odvisna od rezultata dokaznega postopka (12. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče je zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, ker zaradi zmotnega izhodišča ni presojalo utemeljenosti tožničinih pritožbenih očitkov glede izračuna izgubljenega dobička, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje.

12. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev (v še relevantnem delu) obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero mora sodišče druge stopnje, drugače kot vrhovno sodišče,(5) paziti po uradni dolžnosti v okviru preizkusa iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Za tako kršitev gre, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava.

13. Odškodnina, ki jo zahteva tožnik (s primarnim in podrednim) tožbenim zahtevkom, predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, ki ni oproščena plačila dohodnine (5. točka 27. člena ZDoh-2). Po določbi 131. člena ZDoh-2 se akontacija dohodnine od odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dobiček izračuna in plača po stopnji 25 % davčne osnove. Za njen obračun in plačilo v korist javnih prihodkov je zavezana tožena stranka (125. člen ZDoh-2).

14. Tožnik je (primarni) tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval izgubljeni dobiček v bruto znesku 9.132,00 EUR oblikoval tako, da je v njem že vključenih 25 % akontacije dohodnine, podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval izgubljeni dobiček v neto znesku 7.305,60 EUR, pa tako, da 25 % akontacija dohodnine v njem ni vsebovana. Ne gre torej za dva zahtevka, temveč je podredni zahtevek vključen v primarni tožbeni zahtevek.

15. Sodba, ki zavrne (primarni) tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dobička v bruto znesku, nato pa (delno) ugodi (podredno) uveljavljenemu zahtevku za plačilo izgubljenega dobička v neto znesku, prekrši pravilo ne bis in idem. Ker se tožeča stranka zoper zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka ni pritožila(6), je postala odločitev o zavrnitvi (primarnega) tožbenega zahtevka, v katerem je vsebovan že (podredni) tožbeni zahtevek, pravnomočna. Po izrecni določbi drugega odstavka 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, tožbo zavrže. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP v tem delu (v I. točki izreka glede zneska 7.144,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, tožbo s podrednim tožbenim zahtevkom pa zavrglo.

16. O neutemeljenosti tožnikovega pritožbenega očitka glede v I. točki izreka priznanih zakonskih zamudnih obresti od zneskov v (sedaj neveljavni valuti) SIT, o katerem se je pritožbeno sodišče sicer že izreklo ob prvem odločanju, se ni treba ponovno izrekati, ker je pritožbeno sodišče (v še relevantnem delu I. točke izreka) tožbo zavrglo.

17. Delna sprememba odločitve o glavni stvari narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve, zoper katero se tudi sicer pritožuje tožnik. Število pripravljalnih vlog, ki jih lahko poda vsaka pravdna stranka pri uveljavljanju svojih, na zakonu utemeljenih interesih, v ZPP res ni omejeno, je pa sankcionirano v oceni potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), kar upravičeno upošteva sodba. Če s trditvijo, da so v podobnih primerih izpodbijanja tovrstnih odločitev nižjih sodišč le-ta smiselno pritrjevala navedbam tožeče stranke, zatrjuje odstop od sodne prakse, bi ga moral utemeljiti in dokazati. Ne drži, da odločitve v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti, ker ni razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je označilo, katere vloge šteje za nepotrebne in obrazložilo zakaj, označene stroškovnike pa je celo priložilo sodbi. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da vse vloge tožnika niso bile potrebne in pravilnosti tega stališča tožnik z neopredeljenim sklicevanjem na to, da obseg zahtevnosti in kompleksnost trditev opravičuje potrebnost vseh vlog, ne more uspešno izpodbiti. Pravilno je stališče sodbe, da sta stranki v številnih vlogah le ponavljali svoja že podana stališča, številne vloge (sodišče prve stopnje tožniku ni upoštevalo 11 pripravljalnih vlog, toženi pa 9 pripravljalnih vlog), zato niso bile potrebne. Zgrešeno je tožnikovo stališče, da pravdni stroški v civilnopravnem pogledu pomenijo škodo. Glede na spremenjen uspeh tožnika zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari, druge pritožbene navedbe ne terjajo odgovora, toženka pa odmeri stroškov obrazloženo niti ni ugovarjala.

18. Z delno spremembo odločitve (namesto z izpodbijano sodbo prisojenih 10.744,57 EUR, je tožniku prisojeno 3.559,96 EUR) se spreminja tožnikov uspeh v pravdi, ki je 26 % (od nazadnje uveljavljenih 13.576,71 EUR je uspel s 3.599,96 EUR). Z izpodbijano sodbo sicer pravilno odmerjeni stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo za tožnika 5.238,52 EUR, upoštevaje 26 % uspeh 1.362,01 EUR, za toženko pa 3.791,78 EUR, upoštevaje 74 % uspeh pa 2.805,90 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožnik toženki povrniti 1.443,89 EUR, zato je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo III. točko izreka izpodbijane sodbe.

19. Tožnik do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženka je s pritožbo delno uspela in je glede na pritožbeni uspeh (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP) upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi njihove specifikacije v pritožbi, v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) in znašajo 622,12 EUR (625 točk, vrednost točke 0,459 EUR, 2 % materialni stroški, 20 % DDV, sodna taksa 271,00 EUR). Ob upoštevanju pritožbenega uspeha (66 %) znašajo njeni stroški 410,60 EUR, kar je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožniku.

20. Stroški revizijskega postopka, ki so del pravdnih stroškov in delijo usodo končnega uspeha, je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z OT in ZST, po specifikaciji stroškov v reviziji in odgovoru nanjo. Tožnik je upravičen do 644,63 EUR (640 točk, vrednost točke 0,459 EUR, 2 % materialni stroški, sodna taksa 345,00 EUR), toženka pa do 341,50 EUR (600 točk, vrednost točke 0,459 EUR, 2 % materialni stroški, 22 % DDV). Upoštevaje 26 % uspeh je tožnik upravičen do povrnitve teh stroškov znesku 167,60 EUR, toženka pa upoštevaje 74 % uspeh do 252,71 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžan tožnik toženki povrniti 85,11 EUR.

21. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča 13. 12. 2006. Op. št. (1): Sodišče druge stopnje je pritožbi strank zoper odločitev o nepremoženjski škodi in premoženjski škodi iz naslova potnih stroškov s sodbo II Cp 536/2013 z dne 19. 6. 2013 zavrnilo (drugi odstavek izreka), zoper odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka pa se tožnik ni pritožil. Op. št. (2): Izpodbijana sodba (II. točka izreka) ga zavrne, tožnik se ne pritožuje.

Op. št. (3): Sodba II Cp 5346/2013 z dne 19. 6. 2013. Op. št. (4): VS RS sklep II Ips 111/2014 z dne 17. 12. 2015. Op. št. (5): Po izrecni določbi drugega odstavka 371. člena ZPP vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije (konkretni primer) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Op. št. (6): V pritožbi izrecno izpostavlja, da se zoper njega ne pritožuje.