Jedro

ZDR-1 v primeru individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih. Delodajalec pa je pri izbiri (če kriteriji za izbiro niso določeni že v zanj veljavni kolektivni pogodbi) omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona neveljavna. Po prvem odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavcu v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo, med drugim tudi ne glede na njegovo zdravstveno stanje. Dejanski razlog, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi ravno tožniku, pa je bil v tem, da je bil tožnik dalj časa odsoten zaradi bolniškega staleža. Zato za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnega razloga, ni obstajal utemeljen razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 12. 2013. V II. točki je ugotovilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in mu za ta čas obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki na delovnem mestu kalilec II, od bruto zneska pa odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 619,15 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je v sodbi sodišča prve stopnje zapisalo, da reorganizacija proizvodnega procesa ni bil dejanski razlog za odpoved, temveč da je bil dejanski razlog za odpoved tožnikovo zdravstveno stanje in dolgotrajen bolniški stalež. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka reorganizirala proizvodni proces v kalilnici, s tem, ko je nabavila tri vakuumske peči, s katerimi je nadomestila klasične peči. Poenostavil se je postopek kaljenja in bistveno zmanjšal čas kalenja, kar je podrobno izpovedal vodja kalilnice A.A.. Proizvodni proces so pri toženi stranki modernizirali in spremenili in posledica spremenjenega proizvodnega procesa je bila zmanjšanje števila delavcev, ki so bili potrebni za delo v kalilnici. Navedeno so potrdile vse zaslišane priče in to dokazujejo tudi listinski dokazi. Ugotovitev sodišča, da je bilo na dan 30. 11. 2013 zaposlenih 7 kalilcev in 7 pomočnikov kalilcev je sicer točna, vendar vzeta iz konteksta in brez dokazne vrednosti, če je ne primerjamo s časom pred tem in časom po tem. Tožena stranka je sodišču predložila izpis števila delovnih mest, ki so bila zasedena pri pečeh v kalilnici in sicer je do oktobra 2013 v oddelku Kalilnica (termična obdelava) delalo skupaj 17 delavcev (7 kalilcev, 8 pomočnikov in dva operaterja na vakuumskih pečeh), meseca novembra pa skupaj 15 delavcev (7 kalilcev, 6 pomočnikov kalilcev in 2 operaterja), meseca decembra 2013 pa je na vakuumskih pečeh delalo samo še 12 delavcev (6 kalilcev in 6 pomočnikov kalilcev). Priča B.B. je izpovedala, da (oktobra 2013) dvema pomočnikoma kalilcev niso podaljšali pogodb o zaposlitvi za določen čas, decembra 2013 pa niso iskali nadomestila za upokojitev enega kalilca in enega operaterja in v letu 2014 niso podaljšali pogodbe o zaposlitvi za določen čas enemu pomočniku kalilca, zato je nepravilna ugotovitev sodišča, da je delodajalec v času, ko je tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaposloval nove delavce za določen in nedoločen čas. Število delavcev v oddelku kalilnica se je zmanjšalo iz 24 na 18, število vseh zaposlenih konec leta 2013 pa še za 10 delavcev. Priča je tudi izpovedala, da so v letu 2014 popolnoma prenehali angažirati delo delavcev preko študentskega servisa. Obstoj poslovnega razloga je tožena stranka dokazala tako z listinami kot z izpovedbami prič. Delovno mesto kalilec II je najbolj primerljivo z delovnim mestom pomočnik kalilca, vendar je potrebno pri tem ugotoviti, da se je število delavcev na delovnem mestu pomočnik kalilca zmanjšalo za 4 delavce. Sodišče je napačno zaključilo, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku njegova daljša odsotnost z dela zaradi bolniškega staleža. Tožnik je sicer res bil veliko v bolniškem staležu, vendar je pristopil k zdravljenju na pobudo in predlog delodajalca in v kolikor bi delodajalca tožnikova odsotnost resnično motila, potem mu ne bi predlagal zdravljenja povezanega z odsotnostjo z dela. Predvsem vodja obrata termične obdelave A.A. je prepričljivo izpovedal, zakaj je tožnik prejel odpoved in da je bil tožnik edini, ki je bil razporejen na delovno mesto kalilec II in edini ni delal na vakuumskih pečeh, ampak izključno na kalilni peči št. 1, to delo pa se je opuščalo. Vsi ostali kalilci in pomočniki kalilcev so lahko delali na obeh vrstah peči in so torej bili usposobljeni, zaradi česar je A.A. povsem objektivno ocenil, da bi najlažje pogrešal tožnika. A.A. je sicer res izpovedal, da se tožnik dela ni priučil, ker je bil odsoten, vendar je tudi izrecno povedal, da tožnikova bolniška odsotnost ni bila razlog za odpoved. Tožena stranka se je odločila za proizvodnjo uvesti vakuumske peči in zmanjšati število pomočnikom kalilcev za 4, v okviru tega se je odločila tudi, da trem ne bo podaljšala pogodbe o zaposlitvi, tožniku pa bo pogodbo odpovedala. Sodišče ne more odločiti, da je tožena stranka zaradi poslovnih razlogov pogodbo o zaposlitvi dolžna odpovedati delavcu, za katerega ocenjuje, da je boljši delavec kot tožnik in je izbira prepuščena delodajalcu. Prav tako sodišče nima pravice od delodajalca zahtevati, da ima zaposlenega delavca, ki ga objektivno ne potrebuje in bi takšna neracionalna odločitev, ob zaostrenih poslovnih razmerah, lahko ogrozila obstoj celotnega podjetja. V izpodbijani sodbi obstajajo nasprotja med vsebino listin ter izpovedbami vseh prič in pravno relevantnimi dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče, kar predstavlja kršitev v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta procesna kršitev je namreč podana takrat, ko sodišče v okviru ugotavljanja odločilnih dejstev napravi napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedb, torej tedaj, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tistih, ki jo imajo v resnici. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedi prič B.B., A.A. in C.C., zato navedene kršitve ni storilo.

6. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje se da preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi. Dejstvo, da se tožena stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, pa ne pomeni, da je sodišče zagrešilo očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

7. V skladu z drugim odstavkom 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim pisno obrazložiti odpovedni razlog. Vrhovno sodišče RS je vseskozi tolmačilo kot zavezo delodajalca, da v odpovedi obrazloži dejanski odpovedni razlog in ne pravne opredelitve (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 27/2014 z dne 2. 9. 2014). Sodišče presoja odpoved pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednega razloga, ki je opisan v odpovedi, torej delodajalec v sodnem postopku ne more širiti dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 31. 8. 2008 zapisala, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kalilec II iz poslovnega razloga, ker je tožena stranka proizvodni proces v oddelku termična obdelava reorganizirala tako, da delo, ki ga je opravljal tožnik, ni več potrebno, saj delovne operacije, ki jih je tožnik opravljal, po novem opravljajo drugi delavci, zlasti pomočniki kalilcev, ki delo opravljajo hkrati z njihovimi obstoječimi zadolžitvami.

8. V konkretnem primeru gre za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ZDR-1 ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih, vendar pa je delodajalec pri izbiri (če kriteriji za izbiro niso določeni že v zanj veljavni kolektivni pogodbi), omejen z določbo četrtega odstavka 81. člena ZDR, sedaj 83. člena ZDR-1 (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 81/2010 z dne 6. 9. 2011). Ta namreč določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona, neveljavna. Po prvem odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavcu v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo, ne glede - med drugim - na njegovo zdravstveno stanje. V šestem odstavku 6. člena ZDR-1 je v korist delavca posebej urejeno tudi dokazno pravilo. Če namreč delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, je dokazno breme, da ni kršil načela enakega obravnavanja na strani delodajalca.

9. Ker je tožnik zatrjeval, da je dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi daljše odsotnosti z dela (bolniškega staleža), je bila tožena stranka dolžna dokazati, da temu ni bilo tako. Upoštevanje zdravstvenega stanja delavca vsekakor pomeni osebno okoliščino, zaradi katere delodajalec ne sme delavcev neenako obravnavati, zato je presoja sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 6. 12. 2013 podala tožniku iz poslovnega razloga nezakonita zato, ker zanjo ni bilo utemeljenega razloga po prvi alineji 89/1 člena ZDR-1, ki je veljal v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil dejanski razlog, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi ravno tožniku, v tem, da je tožnik bil dalj časa odsoten zaradi bolniškega staleža. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2013 nezakonita.

10. Tožena stranka je sicer trdila, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je nabavila nove vakuumske peči in reorganizirala delo v Oddelku Kalilnica (termična obdelava) tako, da imajo operaterji na vakuumskih pečeh (kalilci) več časa in lahko opravljajo še druga opravila, ki jih je prej opravljal tožnik in da je operaterjem na vakuumskih pečeh razširila njihov delokrog ter sedaj pomožna dela opravljajo pomočniki kalilcev (6 pomočnikov kalilcev), kar zadošča za izvajanje dela. Tožnika ni usposobila za delo na vakuumskih pečeh, ker so z izobraževanjem začeli sredi leta 2013 in je bil takrat tožnik v bolniškem staležu, sicer pa je izobraževala tudi delavce, ki so zaposleni pri toženi stranki za določen čas in sicer 8 delavcev, od teh je 5 pomočnikov.

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je v letu 2013 izvedla reorganizacijo v proizvodnji in se odločila za drugačno organizacijo dela oziroma način dela ter da je delovne naloge drugače razporedila med zaposlene, vendar pa je hkrati zaključilo, da pa navedeno ni bil dejanski razlog za podajo odpovedi tožniku. Na podlagi kontrolnega izpisa delovnih mest za Oddelek termične obdelave (priloga D2) je sodišče ugotovilo, da je bilo na dan 30. 11. 2013 zaposlenih 7 kalilcev in 6 pomočnikov kalilcev. Priči B.B. in A.A. sta izpovedali, da je odpoved pogodbe iz poslovnega razloga dobil le tožnik. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, zaposlovala več delavcev za določen čas (20 delavcev).

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če za opravljanje dela zaposluje delavce za določen čas in s temi delavci še naprej sklepa nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na izpoved prič A.A. in C.C., da so tožniku odpovedali pogodbo o zaposlitvi, ker so njegovo delo najlažje pogrešali, ker je bil dalj časa odsoten zaradi bolniškega staleža, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo prenehanje potreb po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, temveč zdravstveno stanje tožnika in njegova dolgotrajna odsotnost zaradi bolniškega staleža, kar pa pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi nedopustne diskriminacije pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ugotovilo nezakonitost te odpovedi ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika.

14. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).