Jedro

Delavec ima pravico biti navzoč, ko se obravnava njegova zahteva oziroma ugovor, ter se izjaviti o dejstvih, pomembnih za odločanje. Taka ureditev ni sama sebi namen. Zagotavlja pravico delavca, da je ne samo vabljen na sejo organa, ki odloča o njegovi zahtevi za varstvo pravic, temveč tudi, da temu organu neposredno predstavi dejstva, za katera meni, da so za odločitev pomembna. Zato ni mogoče vnaprej predvidevati, da delavec ne bo predložil nobenih pomembnih dejstev, saj bi to pomenilo vnaprejšnjo zavrnitev delavčevih navedb, ne da bi se sploh vedelo, kakšne bodo. Za odločitev je pomembno dejansko stanje v času dokončne odločitve in drugostopni organ delodajalca lahko (tudi zaradi spremenjenih dejanskih okoliščin) tudi spremeni prvotno odločitev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu. Zavrnilo je tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke tožnika. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka ukinila dejavnost čiščenja kot posebno dejavnost, ukinjeno je bilo delo čistilcev in vsi delavci, ki so delali na tem delovnem mestu, so bili opredeljeni kot trajno presežni delavci. Tožena stranka tožnika ni vabila na sejo pritožbenega organa, na kateri se tudi niso ugotavljala nova dejstva ali izvajali dokazi. Zato ta procesna pomanjkljivost ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Strinjalo se je tudi z odločitvijo o tem, da odsotnost tožnika na seji pritožbenega organa ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj glede na ukinitev dejavnosti čiščenja in s tem prenehanja dela vsem delavcem na teh delih, komisija drugačne odločitve ni mogla sprejeti.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Določba prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) naj bi bila kršena zato, ker drugostopna in prvostopna sodba nimata razlogov o tožbenih navedbah oziroma o pritožbi. To trditev tožnik utemelji tako, da se "v izogib ponavljanju sklicuje na svoje tožbene navedbe in pritožbo". Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno s stališčem sodišča, da tožnika ni bilo potrebno vabiti na sejo organa delodajalca, ki je odločal o njegovi pravici, ker "tako ali tako ni imel možnosti uspeti". Nerazumni so tudi razlogi, da tožnik ni prepričljiv o tem, kakšni dokazi naj bi se izvajali na pritožbeni komisiji. Sodišče je prevalilo dokazno breme na tožnika ob istočasni ugotovitvi, da tako ali tako ne bi ničesar dokazal, tudi če bi bil vabljen.

Revizija je bila v skladu s 375. ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva, omejeno le na tisti okvir izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč le drugostopna pravnomočna sodba (1. odstavek 367. člena ZPP). Ta se lahko po določbi 370. člena ZPP izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona (1. točka 1. odstavka 370. člena) ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena). Po 1. odstavku 339. člena ZPP se torej lahko uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo zoper sodbo sodišča druge stopnje, ne pa tudi zoper sodbo sodišča prve stopnje, kot predlaga revizija. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Med sodbo in kršitvijo procesnih določb mora torej obstajati vzročna zveza, ki pa je revident ne zatrjuje niti ne pojasnjuje. Gola revizijska trditev o relativni bistveni kršitvi postopka, ki ni konkretizirana in obrazložena, ne zadošča za preizkus njenega obstoja. Ker je revizija samostojno izredno pravno sredstvo, mora revident v reviziji navesti in utemeljiti revizijske razloge, ne more pa se pri tem sklicevati na tožbene in pritožbene navedbe.

Glede na navedeno, zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožnik ne omenja niti smiselno.

Utemeljena pa je revizija glede zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti ( 371. člen ZPP).

Določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) o postopku za varstvo pravic pri delodajalcu se v sodnem postopku presojajo v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava. Določba drugega odstavka 81. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), in povsem enaka določba prvega odstavka 104. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR) določata, da ima delavec pravico biti navzoč, ko se obravnava njegova zahteva oziroma ugovor, ter se izjaviti o dejstvih, pomembnih za odločanje. Taka ureditev ni sama sebi namen. Zagotavlja pravico delavca, da je ne samo vabljen na sejo organa, ki odloča o njegovi zahtevi za varstvo pravic, temveč tudi, da temu organu neposredno predstavi dejstva, za katera meni, da so za odločitev pomembna. Zato ni mogoče vnaprej predvidevati, da delavec ne bo predložil nobenih pomembnih dejstev, saj bi to pomenilo vnaprejšnjo zavrnitev delavčevih navedb, ne da bi se sploh vedelo, kakšne bodo. Za odločitev je pomembno dejansko stanje v času dokončne odločitve in drugostopni organ delodajalca lahko (tudi zaradi spremenjenih dejanskih okoliščin) tudi spremeni prvotno odločitev.

Nesprejemljivo je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje (točka 4. na tretji strani obrazložitve prvostopne sodbe), potrjeno z izpodbijano sodbo, da se na seji pritožbenega organa niso ugotavljala nova dejstva ali izvajali kakršnikoli dokazi, saj delavcu sploh ni bilo omogočeno sodelovanje v pritožbenem postopku na predpisan način.

Tožnik v sodnem postopku res ni predložil ugovora, ki ga je vložila njegova takratna odvetnica (sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu in obrazložitvi sodbe kot ugovor zmotno navaja odgovor tožene stranke z dne 4. 8. 1997), toda v skladu z drugim odstavkom 36. h člena ZDR (1990) je na delodajalcu dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavca. Pri tem sta obe sodišči spregledali tudi dejstvo, da predmet spora ni odločitev tožene stranke o tem, da ukine dejavnost čiščenja. Te odločitve in posledično odločitve, da njegovo delo na delovnem mestu čistilca ni več potrebno, tožnik z ugovorom res ni mogel spremeniti. Sporno vprašanje v tej zadevi pa je (bilo), ali je tožena stranka sprejela ukrepe za preprečitev ali omejitev prenehanja delovnega razmerja, kot ji to nalaga 35. člen ZDR (1990). Prenehanje delovnega razmerja presežnega delavca je le skrajni ukrep, če ni mogoče najti ustreznejše rešitve, s katero se delavcu zagotavlja nadaljevanje delovnega razmerja (pri istem ali drugem delodajalcu) ali na drug način zagotovi socialna varnost. Pri izbiri teh ukrepov in odločanju o tem, komu izmed presežnih delavcev bo delovno razmerje prenehalo, pa mora delodajalec vse presežne delavce obravnavati enako oziroma po enakih merilih, predvsem pa jim mora tudi v zvezi s tem zagotoviti sodelovanje v pritožbenem postopku in obravnavati njihove ugovore.

Ne iz zapisnika sestanka komisije za varstvo pravic z dne 1. 8. 1997, ne iz (vsebinsko enakega) odgovora na ugovor z dne 4. 8. 1997 ni razvidno, kakšni so bili ugovori in zakaj jih je komisija zavrnila kot neutemeljene. Razlogi, ki jih komisija navaja za zavrnitev, pa so deloma v nasprotju z listinami, ki jih je predložila tožena stranka sama. Iz zapisnika Skupščine tožene stranke z dne 3. 7. 1997 izhaja, da naj bi tožena stranka enemu izmed štiri presežnih delavcev zagotovila pogoje za predčasno upokojitev, eni delavki pa "pomagala pri zaposlitvi pri čistilnem servisu, ki bo prevzel čiščenje v podjetju oziroma se mu da pogoj, da zaposli našo delavko". Zakaj za tožnika ni bilo mogoče najti drugačne rešitve kot prenehanje delovnega razmerja, ni razvidno.

Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in zaradi tega tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji, razveljavilo sodbi druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z že navedenim drugim odstavkom 36. h člena ZDR (1990) je tudi v sodnem postopku na toženi stranki dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnika. Tožena stranka bo morala dokazati, da za tožnika ni mogla najti druge rešitve, kot je to storila za druge presežne delavce - čistilce.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.