Jedro

Ob dejstvu, da tožnica sama ni vstopila v zavarovanje, je tožena stranka ob ugotovitvi, da je tožnica vpisana v Poslovni register Slovenije kot s. p. z izpodbijano odločbo utemeljeno odločila, da ima tožnica od spornega dne dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena ZPIZ-2, za 10 ur na teden.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 21. 4. 2016 in odločba št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 29. 2. 2016 in nadalje, da se odpravita odločba št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 22. 11. 2016 in odločba št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 4. 3. 2016 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ji je bila pokojnina že odmerjena in je pridobljeno pravico uživala od 15. 6. 2010 dalje. Tožena stranka pa je z izpodbijanima odločbama odločila, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 za 10 ur na teden. Nato je tudi odločila, da se ji od 1. 1. 2016 dalje izplačuje sorazmerni del pokojnine v višini 425,76 EUR na mesec. Taka odločitev je bila sprejeta zaradi tega, ker je tožnica na območju Republike Slovenije začela opravljati pridobitno dejavnost. Tožnica meni, da izpodbijane odločbe temeljijo na neustavnih zakonskih določbah. Kršene so ji bile temeljne človekove, socialne in ekonomske pravice, saj ji je bila (delno) odvzeta s pravnomočno odločbo priznana pravica do starostne pokojnine, za katero je že v celoti izpolnila pogoje. S tem je kršeno načelo zaupanje v pravo in kršitev pričakovanih pravic (2. člen Ustave RS), pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) ter pravica do svobodne podjetniške pobude (74. člen Ustave RS). O skladnosti oziroma neskladnosti sedanje ureditve ZPIZ-2, ki samostojnim podjetnikom ne omogoča uživanja polne pokojnine ob sočasnem opravljanju dejavnosti, se je na podlagi vložene zahteve Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani že izreklo tudi Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-303/18 z dne 18. 9. 2019. Ustavno sodišče je z večino glasov presodilo, da je ZPIZ-2 v vseh izpostavljenih vidikih v skladu z ustavo. Po mnenju tožnice pa razlogi niso prepričljivi in se z njimi nikakor ne strinja. Še najmanj se strinja z vidika skladnosti ureditve s pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS. Zakonska zahteva, da samostojni podjetniki prenehajo s samostojnim opravljanjem dejavnosti, če želijo uživati polno pokojnino, močno vpliva na sam obstoj pravice do samostojnega opravljanja dejavnosti in zato nedvomno pomeni poseg vanjo. Tožnica je namreč postavljena pred zahtevo, da z dejavnostjo preneha, če želi prejemati polno pokojnino. Zato soglaša z ločenima odklonilnima mnenjema ustavnih sodnikov in sicer, da omejitev svobodne gospodarske pobude najbolj prizadeva tiste, ki so najšibkejši oziroma ki so v najslabšem ekonomsko socialnem položaju. Podaljšana delovna aktivnost brez omejitve izplačevanja polne pokojnine, bi namreč izboljšala socialni položaj tožnice. Tožnici je bila kršena tudi pravica do enakosti. Z določitvijo pogoja, da je zavarovancu dovoljeno izplačevati polno pokojnino le v primeru, če ni delovno aktiven, se krši načelo enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave RS. Tudi v tem primeru tožnica soglaša z ločenima mnenjema, ki sta jih podala ustavna sodnika v že omenjeni zadevi. Samostojni podjetnik, ki nadaljuje z dejavnostjo in naprej plačuje prispevke ima z vidika upokojevanja zaradi tega slabši položaj od samostojnega podjetnika, ki se upokoji in porablja denar pokojninske blagajne. Takšna ureditev nima razumnega razloga za različno obravnavanje navedenih zavarovancev, ki bi temeljila na prepovedi prejemanja polne pokojnine in nadaljnje aktivnosti zavarovanca in je torej neustavna. Zavarovanec mora izpolniti pogoj starosti in pokojninske dobe, da pridobi pravico do polne pokojnine ter hkratnega dela ali opravljanja dejavnosti. Poleg tega pa bo ostal, če bo delal ali opravljal dejavnost še naprej v zavarovalniškem sistemu. Vsega navedenega niti ustavno sodišče niti izpodbijana sodba nista upoštevala, zato tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 21. 4. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 29. 2. 2016. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena ZPIZ-2, za 10 ur na teden. Nadalje je presojalo tudi drugostopenjsko odločbo št. ..., št. dosjeja ... z dne 22. 11. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 4. 3. 2016. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da se tožnici od 1. 1. 2016 dalje izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine v znesku 425,76 EUR na mesec. Pokojnina je bila tožnici, upoštevaje, da je začela na območju Republike Slovenije opravljati samostojno dejavnost, odmerjena v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega časa (10 ur na teden) in sicer v višini 75 % priznane pokojnine.

6. V zadevi je sporno, ali je tožnica, kljub temu, da opravlja samostojno dejavnost, upravičena do priznane pokojnine.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 15. 7. 2010 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine. Tožnica je vpisana v register kot samostojni podjetnik posameznik s firmo A.A. s. p., z datumom vpisa 11. 11. 1994. 8. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje je za presojo sporne zadeve odločilen 37. člen novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2B)3, kjer je določen rok za uskladitev statusa uživalca pokojnin iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2. Določeno je, da morajo svoj status uskladiti tisti uživalci pokojnin, ki so uveljavili izvzem iz zavarovanja po 18. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)4 in so ob prejemanju pokojnine hkrati opravljali samostojno dejavnost. V prvem odstavku 37. člena ZPIZ-2B je še določeno, da lahko z delom ali dejavnostjo nadaljujejo tudi uživalci pokojnine iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2 pod pogojem, da v roku 30 dni po uveljavitvi tega zakona ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim tretjim odstavkom 116. člena ZPIZ-2, za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko, od uveljavitve tega zakona dalje. V primeru, da sami ne vstopijo v zavarovanja, pa zakon pooblašča toženo stranko, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca v skladu z novo 1. alinejo spremenjenega tretjega odstavka 116. člena zakona od uveljavitve tega zakona dalje. Od istega dne dalje se tudi izplačuje pokojnina v ustreznem sorazmernem delu.

9. Upoštevaje navedene določbe, ob dejstvu, da tožnica sama ni vstopila v zavarovanje, je tožena stranka ob ugotovitvi, da je tožnica vpisana v Poslovni register Slovenije kot s. p. z izpodbijano odločbo z dne 29. 2. 2016 v zvezi z drugostopenjsko odločbo z dne 21. 4. 2016 utemeljeno odločila, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena ZPIZ-2, za 10 ur na teden. S tem, ko je pridobila lastnost zavarovanca pa je skladno z že citiranimi določbami tožena stranka z odločbo z dne 4. 3. 2016 v zvezi z odločbo z dne 22. 11. 2016 tudi utemeljeno odločila, da se tožnici od 1. 1. 2016 dalje izplačuje sorazmerni del sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 425,76 EUR na mesec, torej v višini 75 % že priznanega sorazmernega dela starostne pokojnine.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so s tako odločitvijo kršene z ustavo zagotovljene pravice, pa pritožbeno sodišče, enako kot pred njim že sodišče prve stopnje poudarja, da je omenjeno vprašanje presojalo tudi že Ustavno sodišče RS. Z odločbo št. U-I-303/18-38 z dne 18. 9. 2019 je odločilo, da tretji odstavek 116. člena ter četrti in peti odstavek 406. člena ZPIZ-2 ter prvi in drugi odstavek 37. člena ZPIZ-2B niso v neskladju z ustavo. Sodišče prve stopnje je podrobno povzelo odločitev ustavnega sodišča, ki je zadevo presojalo z vidika, ali so bile s tako zakonsko ureditvijo kršene z ustavo zagotovljene pravice. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, zato v izogib ponavljanju vsega navedenega ne ponavlja znova. Odločbo ustavnega sodišča je potrebno spoštovati, pri čemer ni odločilno, ali je bila odločitev sprejeta soglasno, ali pa z večino glasov. Kot izhaja iz 38. točke navedene odločbe, zakonski ureditvi, ki je bila v presoji pred ustavnim sodiščem, ni mogoče očitati, da ne zasleduje ustavno dopustnih ciljev, ki jih je z njenim sprejetjem želel doseči zakonodajalec (medgeneracijska pravičnost, izenačitev položaja zavarovancev, finančna vzdržnost pokojninskega sistema). Prav nasprotno. Z njimi je tesno povezana. Zato je stvarno povezana s predmetom urejenja in ji nerazumnosti ni mogoče očitati. Glede na navedeno je izpodbijana ureditev v skladu s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS. Vendar taka presoja ustavnega sodišča ne pomeni, da ustava drugačno ureditev onemogoča. Ustavno sodišče je torej nakazalo, da je na strani zakonodajalca, da v primeru ugotovitve, da so potrebne spremembe na tem področju, za vnaprej omenjeno materijo lahko tudi drugače uredi.

11. Odločitev tožene stranke je bila torej skladna z veljavno zakonodajo, pri čemer tožnici niso bile kršene z ustavo zagotovljene pravice, kot jih uveljavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 102/15. 4 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.