Jedro

Ker je tožnik uveljavljal dve različni terjatvi iz dveh različnih naslovov, ki bi ju lahko uveljavljal tudi v dveh samostojnih tožbah, je potrebno vrednost spornega predmeta in pogoje za dovoljenost revizije presojati glede na vrednost posamezne terjatve oziroma posameznega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Tožnik je v tožbi uveljavljal plačilo zneska 986.587,95 SIT iz naslova izplačila dodatka za nezdružljivost opravljene javne funkcije in dodatka za znanje in uporabo italijanskega jezika za čas od 1.8.1997 do 18.11.1998. Hkrati je uveljavljal tudi plačilo zneska 782.261,25 SIT, ki ga je med postopkom opredelil kot zahtevek za plačilo v času od 1.9.2002 do 30.4.2003 nezakonito zadržanih zneskov plače. Sodišče prve stopnje je oba tožnikova zahtevka zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo, formalno iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da se je pri odločanju o njegovih zahtevkih sodišče neutemeljeno oprlo na stališča Računskega sodišča RS, ki so se nanašala na poslovanje tožene stranke, ne pa neposredno na sporna individualna izplačila.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Zanikala je utemeljenost vložene revizije in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (2. odstavek 367. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS/94, Ur.l. RS, št. 19/94 in 20/98).

V skladu z 2. odstavkom 41. člena ZPP se v primeru uveljavljanja več zahtevkov zoper isto toženo stranko, ki imajo različno pravno podlago, določi vrednost predmeta spora po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Tožnik je v tožbi uveljavljal dva zahtevka, in sicer zahtevek za plačilo skupno 986.587,95 SIT iz naslova plačila dodatkov za čas od 1.8.1997 do 18.11.1998 (19. člen Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalne skupnosti, (Ur.l. RS, št. 18/94) in zahtevek za plačilo 782.261,25 SIT iz naslova v času od 1.9.2002 do 3.4.2003 pri izplačilu plače nezakonito zadržanih zneskov, ne da bi tožnik v smislu določb 3. odstavka 104. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/03) s takšnimi odtegljaji soglašal in ne da bi imela tožena stranka za takšne odtegljaje izvršilni naslov. Gre za dva različna naslova in dve različni terjatvi, ki bi jih lahko tožnik uveljavljal tudi v dveh samostojnih tožbah. Zato je v skladu z 2. odstavkom 41. člena ZPP potrebno vrednost spornega predmeta in pogoje za dovoljenost revizije presojati glede na vrednost posamezne terjatve oziroma posameznega zahtevka.

Ker vrednost nobenega od tako opredeljenih uveljavljanih zahtevkov ne presega 1.000.000 SIT, to je meje za dovoljenost revizije iz 2. odstavka 367. člena ZPP, je sodišče v skladu z določili 377. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k odločitvi v tej zadevi, sama krije svoje stroške, ki so ji z vložitvijo odgovora nastali (1. odstavek 155. člena ZPP).