Jedro

V času, ko naj bi tožnica sklenila pogodbo o odkupu stanovanja, bi morala biti imetnica stanovanjske pravice na tem stanovanju, poleg tega pa bi glede na veljavna določila 68. člena URS in UZITUL morala izpolnjevati tudi pogoj državljanstva Republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev veljavnosti pogodbe o zamenjavi stanovanj z dne 25.1.1991, po kateri naj bi tožnica postala imetnica stanovanjske pravice v pritličju stanovanjske hiše v Šoštanju, tedaj zaposleni delavec tožene stranke I.P. pa na stanovanju v Prilepu, ki ga je poprej uporabljala tožnica. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po katerem bi morala tožena stranka tožnici plačati tolarsko protivrednost zneska 21.720 EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom na spremembo odločitve z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, le podrejeno pa s predlogom na razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogom sodb nižjih sodišč očita, da se nista opredelili do vseh tožbenih navedb, poleg tega pa sta sporno razmerje tudi pravno napačno presodili.

Nezakonito ravnanje tožene stranke je povzročilo, da tožnica ni mogla odkupiti stanovanja, ki ga je pridobila z zamenjavo. Onemogočeno ji je namreč bilo, da bi postala na tem stanovanju imetnica stanovanjske pravice. Tožnica je zaupala danemu soglasju tožene stranke za zamenjavo, kasnejši preklic soglasja pa nima veljave. Državljanka Republike Slovenije ni mogla postati prav zato, ker v Sloveniji ni imela bivališča. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki. Slednja na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Dajatveni del tožbenega zahtevka, povzetega v izpodbijani sodbi, je bil prvotno postavljen podrejeno, vendar je tožeča stranka z vlogo z dne 12.10.2000 tožbeni zahtevek tako spremenila, da je ugotovitev o pravni veljavnosti menjave stanovanj z dne 25.1.1991 (in s tem o pridobitvi pravice do sklenitve najemne pogodbe za stanovanje v Šoštanju) opredelila kot predhodno vprašanje za utemeljenost odškodninskega (dajatvenega) zahtevka. Tožena stranka je po tožbenih navedbah zakrivila, da tožnica kot (domnevna) imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v Šoštanju tega stanovanja ni mogla odkupiti po privatizacijskih določbah v oktobru 1991 uveljavljenega Stanovanjskega zakona. Pri tem naj bi nastalo škodo predstavljala korist, ki bi jo tožnica pridobila s privatizacijo: plačala bi le 30% vrednosti stanovanja, zaradi česar naj bi bila oškodovana za korist, ki bi jo pridobila glede ostalih 70% (117. člen Stanovanjskega zakona). Vendar pa je morala tožeča stranka v tem primeru dokazati ne samo krivdno ravnanje tožene stranke, ki naj bi se izmikala priznanju veljavnosti zamenjave stanovanj, temveč tudi druge okoliščine, posebej tudi (poleg višine domnevne škode) tudi dejstva, ki bi mogla potrditi, da je do škode sploh prišlo. V času, ko naj bi tožnica sklenila pogodbo o odkupu stanovanja, bi morala biti imetnica stanovanjske pravice na tem stanovanju, poleg tega pa bi glede na veljavna določila 68. člena Ustave Republike Slovenije in Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 in 1/91) morala izpolnjevati tudi pogoj državljanstva Republike Slovenije. Imetnik stanovanjske pravice, ki ni bil državljan Republike Slovenije, ni imel pravice do nakupa stanovanj. V času uveljavitve stanovanjskega zakona je veljala navedena ustavna ureditev omejitve pridobivanja lastninske pravice tujih oseb. Iz dejanskih ugotovitev pa sledi, da tožnica državljanstva Republike Slovenije nima in ga tudi nikoli ni imela. Ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona v oktobru 1991 je imela jugoslovansko državljanstvo, od leta 1996 dalje pa je državljanka Republike Hrvaške. Revizijska trditev, da bi slovensko državljanstvo tožnica lahko pridobila, če bi postala imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju, doslej ni bila del tožbene trditvene podlage. Samo dejstvo imetništva stanovanjske pravice osebi tujega državljanstva po 25.6.1991 še ni dajalo pravice do pridobitve slovenskega državljanstva. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica niti ni zatrjevala pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva na podlagi določb Zakona o državljanstvu. Revizijska teza po kateri naj bi tožena stranka tožnico izigrala, ker ji ni priznala stanovanjske pravice, zaradi česar tudi ni mogla pridobiti slovenskega državljanstva, je torej brez ustrezne dejanske in pravne podlage.

Opisana pravna razlaga privede do sklepanja, da ob izostanku pogoja državljanstva Republike Slovenije v času uveljavitve Stanovanjskega zakona ni potrebno posebej pojasnjevati, kakšen vpliv bi lahko na utemeljenost tožbenega zahtevka imelo ravnanje tožene stranke, ki ni priznala veljavnosti menjave stanovanj in s tem domnevne stanovanjske pravice tožnice na spornem stanovanju v Šoštanju. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč pravilno sklepali, da tožnica ne bi mogla pridobiti pravice do odkupa stanovanja tudi v primeru, če bi imela na njem - ob pogoju zakonite zamenjave - stanovanjsko pravico. Ker pa do privatizacije ne bi bila upravičena, ji tudi ni mogla nastati zatrjevana škoda v obliki razlike med dejansko vrednostjo in ceno, ki bi jo po privatizacijskih določbah bila dolžna za stanovanje plačati. Temelj tožničinega odškodninskega zahtevka ni podan, zaradi česar je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, revizija pa neutemeljena (378. člen ZPP).