Jedro

Tožniku je bila pravica do starostne pokojnine priznana na podlagi skupne slovenske in bosanske pokojninske dobe. Čeprav tožnik izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do slovenske starostne pokojnine, pravna podlaga ni v 177. členu ZPIZ-1, temveč v Sporazumu z Bosno. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tožnik pravico do pokojnine pridobil tudi v Avstriji, in ugotoviti, ali gre za stanje iz 3. odstavka 36. člena sporazuma, po katerem se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju, na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 24. 1. 2012 in št. ... z dne 14. 6. 2011 in tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine od 23. 3. 2011 dalje ter odločilo, da bo odločbo o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine izdal toženec v roku 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Zavrnilo pa je zahtevek tožnika za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od starostne pokojnine od 23. 3. 2011 dalje in naložilo tožencu, da tožniku povrne stroške tega postopka v znesku 712,69 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni, po poteku navedenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tretji odstavek 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08 do MP 10/08, v nadaljevanju Sporazum), ker je v danem primeru izpolnjen dejanski stan iz navedenega določila. V BiH je bila tožniku na podlagi skupne pokojninske dobe 38 let, 6 mesecev in 10 dni, v katero je bila vključena tudi slovenska pokojninska doba, priznana pravica do starostne pokojnine, kot to izhaja iz odločbe nosilca zavarovanja št. ... z dne 3. 10. 1996, ki se nahaja v upravnem spisu. Skupna pokojninska doba pa je bila javljena tujemu avstrijskemu nosilcu zavarovanja, kar pomeni, da je šlo za uporabo tretjega Mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju in ne Sporazuma, sklenjenega med državami, nastalimi na območju SFRJ oziroma gre v danem primeru za pokojnino, priznano s strani nosilca zavarovanja v BiH na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic in je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec tretje države (Avstrije) priznal svojo dajatev po Mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo (BiH in Avstrija). Tudi iz obrazca YU/A 15, ki ga je v kopiji priložil toženec izhaja, da je bila avstrijskemu nosilcu zavarovanja sporočena tako slovenska kot bosanska – hercegovska pokojninska doba v skupnem trajanju 462 mesecev in 10 dni (kar je 38 let, 5 mesecev in 10 dni). Navedena so tudi obdobja in sicer za zavarovalno dobo iz Slovenije od 22. 6. 1954 do 30. 9. 1961 in od 17. 7. 1962 do 31. 5. 1979 in je bila torej ta skupna pokojninska doba v Republiki Avstriji upoštevana pri priznanju in odmeri dajatve pokojnine zavarovancu. Javljena skupna slovenska in bosansko-hercegovska doba je bila upoštevana pri priznanju pravice (pogoji) pri avstrijskem nosilcu zavarovanja, kot tudi pri odmeri (določitev odstotka sorazmerne odmere). Meni, da navedeno določilo Sporazuma odreja trajno razporeditev bremen v zvezi z dajatvami z mednarodnim elementom. Prvič gre za socialno določbo napram določbi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), drugič pa v kolikor Mednarodni sporazum, predvideva trajno razporeditev bremen, pravica do izbire ne more obstajati že iz tega razloga, saj bi v tem primeru prišlo do kršitve določb Sporazuma, kot zavezujočega mednarodno – pravnega dokumenta. Pri odločitvi sodišča gre zato za materialno – pravno zmotno odločitev. V primeru, kot je navedeni, je potrebno uporabiti določbe Sporazuma, ker gre za položaj, ki ga opredeljuje Sporazum. Ustavna odločba v zvezi s 177. členom ZPIZ-1 se nanaša na primere izven veljavnosti Sporazuma, ki je vprašanja s prisotnim mednarodnim elementom uredil drugače, kot so bila urejena pred njegovo uveljavitvijo. Enako pa se tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 296/2009, na katero se je skliceval tožnik, nanaša na primer in pravno stanje iz obdobja pred uveljavitvijo Sporazuma. Glede določbe tretjega odstavka 36. člena Sporazuma se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 338/2012 z dne 10. 1. 2013 in poudarja, da gre smiselno za enak primer tudi v dani zadevi. Za odločitev v zadevi tudi ni relevantno, da bi tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje pravice na podlagi slovenske zavarovalne dobe in to brez seštevanja zavarovalnih dob. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in da prvenstveno spremeni prvostopno sodbo v smeri celotne zavrnitve tožbenega zahtevka.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 24. 1. 2012 in prvostopno odločbo št. ... z dne 14. 6. 2011. S citirano prvostopno odločbo, potrjeno z dokončno odločbo, je toženec odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po določbah Sporazuma. Kot je povzelo sodišče prve stopnje sta se v citiranih odločbah tako prvostopni kot drugostopni organ sklicevala na to, da je tožnik pridobil pravico do pokojnine tako v Avstriji kot v BiH. Sodišče prve stopnje je, ne da bi se opredelilo do tega, zaključilo, da je tožnik ob vložitvi zahteve za starostno pokojnino izpolnil 63 let starosti in da po 36. členu ZPIZ-1 izpolnjuje tudi pogoj pokojninske dobe vsaj 20 let za pridobitev pravice do starostne pokojnine in da v tožnikovem primeru ni potrebno seštevanje dob, dopolnjenih v Sloveniji in BiH in da gre za samostojni zahtevek in podlago za izbiro pokojnine po 177. členu ZPIZ-1. Čeprav je sodišče uvodoma citiralo kot pravno podlago tudi Sporazum, je odločitev oprlo izključno na citirano določbo 177. člena ZPIZ-1. Toženec pravilno enako kot že v odgovoru na tožbo, ponovno v pritožbi navaja, da je pravna podlaga Sporazum. Ustavna odločba, na katero se sklicuje prvostopna sodba, se nanaša na primere izven veljavnosti Sporazuma, ki je vprašanja s prisotnimi mednarodnimi elementi uredil drugače, kot so bila urejena pred njegovo uveljavitvijo in sicer je pri dajatvah z mednarodnimi elementi izključena pravica do izbire pokojnine, torej je izključena uporaba drugega odstavka 177. člena ZPIZ.

Sporazum namreč v določbi 20. člena in 22. člena posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic, oziroma na podlagi seštevanja dob. Po 21. členu Sporazuma pa je določeno, da če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. V takem primeru lahko zavarovanec uveljavlja samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, v kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve, le na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do dajatve oziroma pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja.

Posebej pa Sporazum v tretjem odstavku 36. člena določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine priznane v istem obdobju, na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo.

V zvezi s to določbo in vprašanja, ali je toženec na tej pravni podlagi z izpodbijanima odločbama pravilno odločil in pravilno ugotovil dejansko stanje, pa sodišče prve stopnje ni presojalo.

Nerazčiščeno je tako ostalo, ali je pri tožniku podan dejanski stan iz tretjega odstavka 36. člena Sporazuma in ali je šlo pri tožniku za pokojnino, ki naj bi jo že uveljavil v BiH, na podlagi katere dobe in v kakšnem trajanju in ali na podlagi skupne pokojninske dobe, dopolnjene v BiH in v Sloveniji in ali je z upoštevanjem te skupne dobe dopolnjene pri obeh državah pogodbenicah, nosilec neke tretje države, konkretno Avstrije, na katero se sklicujeta obe izpodbijani odločbi in pritožba, priznal svojo dajatev in katera doba in v kakšnem trajanju mu je bila sporočena na obrazcu YU/A, ki se nahaja v spisu, in upoštevana pri odmeri pokojnin.

Pritožba pravilno navaja, da v konkretnem primeru ni relevantno za odločitev, če bi tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje pravice na podlagi slovenske pokojninske dobe in da navedeno ni razlog, da se ne bi upoštevala določba tretjega odstavka 36. člena Sporazuma. V zvezi s tretjim odstavkom 36. člena Sporazuma je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v zadevi Psp 338/2012 z dne 10. 1. 2013, na katero se sklicuje pritožba. Stališče glede uporabe določb Sporazuma in na drugi strani izključitev veljavnosti in uporabe drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1, pa je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 180/2012 z dne 15. 4. 2013, ki se sicer nanaša na določbo 37. člena Sporazuma, vendar na vprašanje uporabe 177. člena ZPIZ-1 in predhodno že uveljavljeno pokojnino v BiH na podlagi seštevanja zavarovalnih dob obeh držav pogodbenic in možnost uveljavitve samostojne starostne pokojnine na podlagi iste zavarovalne dobe.

V ponovljenem postopku bo sodišče razčistilo dejansko stanje ter glede na stališča v zgoraj navedenih zadevah presodilo, ali sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti v materialnem in procesnem smislu in ali je utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek ali ne.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.