Jedro

Na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotoviti, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpraviti.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo razveljavilo, vendar to ne pomeni, da utemeljen sum, da sta obtoženca storila očitano kaznivo dejanje ni več podan. Pri tem je treba izhajati iz pravnomočne obtožnice, ki to stopnjo suma potrjuje in bo podlaga za ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 397. člena ZKP). Izvedeni dokazi na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje niso ovrgli osnovne predpostavke za pripor.

Izrek

I.Ugotovi se, da so pri obtoženemu A. A. in obtoženemu B. B. še vedno podani razlogi za pripor po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

1.S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 80052/2022 z dne 20.10.2023 sta bila obtoženca spoznana za kriva, da sta storila kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 ter je bila obtoženemu A. A. izrečena kazen tri leta in deset mesecev zapora, stranska denarna kazen 300 dnevnih zneskov po 5,00 EUR, skupaj 1.500,00 EUR ter na podlagi 48.a člena KZ-1 stranska kazen izgona tujca iz države za dobo štirih let. Obtoženemu B. B. je sodišče prve stopnje izreklo kazen tri leta in deset mesecev zapora, stransko denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 2,00 EUR, skupaj v višini 600,00 EUR ter na podlagi 48.a člena KZ-1 izgon tujca iz države za dobo štirih let. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtoženemu Mehmetu Eminu Asanu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema telefona s SIM kartico.

2.Zoper sodbo so vložili pritožbe zagovorniki obeh obtožencev. Sodišče druge stopnje je 7.3.2024 opravilo javno sejo, na kateri je obravnavalo prej navedene pritožbe ter pritožbi zagovornice obtoženega A. A., odvetnic eC. C., ugodilo ter izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti v korist soobtoženega B. B. razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4.Ob preizkusu pripornih razlogov je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor pri obeh obtožencih še vedno podani. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo razveljavilo, vendar to ne pomeni, da utemeljen sum, da sta obtoženca storila očitano kaznivo dejanje ni več podan. Pri tem je treba izhajati izhajalo iz pravnomočne obtožnice, ki to stopnjo suma potrjuje in bo podlaga za ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 397. člena ZKP). Izvedeni dokazi na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje niso ovrgli osnovne predpostavke za pripor.

5.Ravno tako je pri obeh obtožencih še vedno podan priporni razlog begosumnosti, saj se okoliščine, ki jih je nazadnje ugotovilo sodišče prve stopnje ob izreku sodbe, niso spremenile. Oba obtoženca sta tujca. Obtoženi A. A. je državljan Avstrije in je kot voznik tovornega vozila zelo mobilen, obtoženi B. B. pa je državljan Turčije, ki je imel pred odreditvijo pripora v Nemčiji položaj osebe z zaščito, ni bil zaposlen in je prejemal le denarno pomoč v višini 400,00 EUR. Obtožencev na Republiko Slovenijo ne veže nobena navezna okoliščina, v našo državo naj bi prišla le zaradi izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Za obravnavano kaznivo dejanje je predpisana visoka zaporna kazen (od treh do petnajstih let), pri čemer jima je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, ki je bila sicer razveljavljena, izreklo zaporno kazen tri leta in deset mesecev, obligatoren pa je tudi izrek denarne kazni. Prej navedeno so okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bi obtoženca, v primeru izpustitve na prostost, ozemlje Republike Slovenije zapustila in se izognila pravnomočnemu zaključku predmetnega kazenskega postopka, pripora pa ni mogoče učinkovito nadomestiti z nobenim od milejših ukrepov za zagotovitev njune navzočnosti ter s tem izvedbo in dokončanje predmetnega kazenskega postopka. Okoliščina, da je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena iz absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi ne pomeni, da trajanje pripora ni več sorazmerno. Kot že rečeno se obtožencema očita hudo kaznivo dejanje zoper javni red in mir, z visoko predpisano kaznijo in obligatorno denarno kaznijo, pri čemer se jima očita, da sta povzročila nevarnost za zdravje in življenje tujcev. Sodišče na zadevi dela kontinuirano in brez zastojev. Sorazmernost je podana tudi iz vidika zatrjevanih zdravstvenih razlogov na strani obeh obtožencev, saj je tudi pripornikom, kot določa Pravilnik o izvrševanju pripora, zagotovljeno zdravstveno varstvo, ki je obtožencema v priporu tudi dejansko nudeno.

6.Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v sedmem odstavku 392. člena ZKP.