Jedro

Ugotovitev toženke, ki je tožnik niti ne izpodbija, da je uveljavljal ekonomske razloge za odhod iz Maroka in nenazadnje kot razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v Maroko, je pravilna. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito.

Tudi po presoji sodišča ekonomska stiska tožnika v izvorni državi, upoštevajoč, da tožnik ni bil preganjan v izvorni državi, ne predstavlja posebnih okoliščin v smislu določbe prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, ki bi (lahko) izključile uporabo koncepta varne izvorne države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 26. 1. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja) in ugotovitev toženke, da svoje istovetnosti ni izkazal. Toženka je povzela navedbe iz prošnje in osebnega razgovora, da je tožnik musliman, Arabec, da je zaključil osem razredov, da šolanja ni nadaljeval zaradi revščine, da ne pripada nobeni politični stranki, da ni služil vojaškega roka in da nikoli ni bil kaznovan ali prestajal zaporne kazni. Maroko je zapustil 16. 10. 2022 ter legalno odšel v Turčijo, od tam pot nadaljeval ilegalno preko Grčije, Severne Makedonije, Srbije in Hrvaške do Slovenije, kjer ga je prijela policija in ga, po podani nameri za mednarodno zaščito, odpeljala v azilni dom. Kot ciljno državo je navedel Italijo. V Maroku ima starše, eno sestro in dva brata. Tožnik je zapustil državo zato, ker v Maroku ni dela ali pa je slabo plačano (10 evrov na mesec), saj delavce tam izkoriščajo. Tožnik je navedel, da je imel težave z rasizmom, ker je Berber, saj so mu pri iskanju dela dejali, da imajo delo samo za Arabce. Težave je imel pri iskanju dela tudi zato, ker nima zaključene šole. Tožnik trpi tudi zaradi prevelikih zob, ker ga ljudje nadlegujejo zaradi tega in si jih zato želi popraviti. Tožnik ne bi ostal v Maroku, tudi če bi imel zaposlitev, ker so tam zelo rasistični. Tožnik je povedal, da bi naredil samomor, če bi se moral vrniti v Maroko, saj si v Maroku ne bi mogel ustvariti boljšega življenja in družine.

3. Iz obrazložitve izhaja, da toženka ni sprejela tožnikovih navedb, da v Maroku ni uspel dobiti dela, ker je Berber. Izpostavila je, da je tožnik delo imel, saj je delal v gradbeništvu in v restavracijah. Tožnik ni zaključil osnovne šole, kar je po mnenju toženke vsekakor lahko razlog, zakaj ni mogel dobiti drugega, bolje plačanega dela, ki bi mu omogočilo preživetje, kot navede tudi tožnik sam. Toženka zato ni sledila tožnikovim navedbam, da je tožnikova etnična pripadnost razlog, da ne dobi dela. Pri tem je upoštevala, da je tožnikov oče zaposlen in bil zmožen preživljat tudi tožnika. Toženka je ugotovila, da berberska narodnost ni razlog za tožnikovo slabo ekonomsko situacijo, ampak je razlog tožnikovo pomanjkanje izobrazbe. Slednje pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Toženka je ugotovila, da tožnik ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper njega na relevantnih področjih tako dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev dokumentov. Dejanj torej, ki bi z zadostno intenzivnostjo tožniku individualno onemogočile uresničevanje človekovih pravic in tako predstavljale hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Toženka je ocenila, da tožnik ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Toženka je ob upoštevanju, da teh okoliščin ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, tožnikove izjave, s katerimi ta utemeljuje svojo prošnjo, ocenila za nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1 in prošnjo zavrnila na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 4. Iz obrazložitve še izhaja, da toženka kljub neizkazani istovetnosti ni dvomila, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko. S tem v zvezi je ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije Kraljevino Maroko dne 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22, v nadaljevanj Odlok) določila kot varno izvorno državo. Toženka po preučitvi vseh tožnikovih izjav ni mogla zaključiti, da bi imel tožnik v Kraljevini Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Toženka je ugotovila, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil soočen z resno škodo, njegovo življenje ne bi bilo ogroženo niti nima razlogov za občutek ogroženosti. Po mnenju toženke ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kraljevina Maroko za tožnika ne bi bila varna in so zato po presoji toženke izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb tožnika_

6. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava, kot tudi bistvenih kršitvah postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, da odpravi odločbo in vrne zadevo v ponovno odločanje.

7. Toženka se je po mnenju tožnika do navedb, da dela ni dobil zato, ker je Berber opredeljevala zelo površno in naredila sama zaključke, zakaj je temu tako. Tožnik želi poudariti, da so bila dela občasna, plačila zelo nizka, kar ne zadostuje za dostojno življenje, kar je poudaril. Tožnik se ne strinja z navedbo toženke, da njegov oče dela in ga preživlja, kot naj bi bilo tudi v bodoče. Tožnik je polnoletna oseba in jo po zakonu oče ni dolžan preživljati. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo toženke, da je prišel v Slovenijo izključno zaradi revščine. Opozarja namreč na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in meni, da je enako kot zaščito pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja, treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tveganja, da tožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja je resnično, stvarno. Tožnik ponavlja svoje navedbe, da je Maroko zapustil, ker ni dela oziroma, če delo dobiš, je slabo plačano. Tudi ko je delal, je prejemal zelo nizko plačo (cca 50 EUR so plače na mesec), kar ne zadostuje za dostojno življenje. Tveganje je seveda tudi osebno, ker je vplivalo na njegovo življenje in tudi predvidljivo. Predvidljivo pomeni, da stopnja verjetnosti, s katero zatrjujemo, da bo prišlo do ravnanj prepovedanih s 3. členom EKČP, presega merilo „zgolj možnost ali sum“, vendar je lahko nižja od merila »zagotovo". In ta standard je lahko objektivna zahteva, ki pa ne rabi vključevati subjektivnega strahu. Težave, ki jih je opisal tožnik, se lahko štejejo za resno škodo, kot jo opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1, da bi mu v državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Človeku, ki si ne more zagotoviti osnovnih potrebščin, definitivno grozi poniževalno ravnanja. Tožnik še opozarja na absolutno prepoved vračanja, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Tožnik meni, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

_Povzetek navedb toženke_

8. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da dejstvo, da tožnik ni imel dovolj prihodkov za preživljanje, ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Iz tožnikovih navedb izhaja, da v svoji izvorni državi ni imel nobenih problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožniku v izvorni državi ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Ponavlja, da ekonomski razlog ni razlog, zaradi katerega bi tožnik bil upravičen do mednarodne zaščite. V konkretnem postopku je toženka v okviru tožnikovih navedb ugotovila, da vrnitev v izvorno državo za tožnika ni ogrožajoča. _O sodni presoji_

9. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, prebralo listine spisa toženke št. 2142-514/2023 in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

11. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.1 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.2

12. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 13. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

14. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

15. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar potrdi tudi na zaslišanju. Na zaslišanju izrecno pove, da je Maroko zapustil zaradi revščine in da se v Maroko ne more vrniti, ker nima tam kaj delati. Ugotovitev toženke, ki je tožnik niti ne izpodbija, da je uveljavljal ekonomske razloge za odhod iz Maroka in nenazadnje kot razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v Maroko, je tako pravilna. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8 Sodišče sprejema stisko tožnika, ki se je izrazila tudi na samem zaslišanju z vidno čustveno prizadetostjo tožnika, vendar pa tožnikova želja, da ostane v Sloveniji ob že obrazloženem, ne more biti uresničena v okviru mednarodne zaščite. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.9 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi (zanj) slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.10

16. Nosilno stališče za zavrnitev prošnje je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

17. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.11 Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.12 Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Kraljevina Maroko z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

18. Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1).

19. Tožnik je utemeljeval obstoj posebnih okoliščin v smislu prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, kot ponovi v tožbi z navedbami, da bi mu v državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje, ker si ne more zagotoviti osnovnih potrebščin, zato bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

20. Kot je pravilno odločila toženka, tudi po presoji sodišča ekonomska stiska tožnika v izvorni državi, upoštevajoč, da tožnik ni bil preganjan v izvorni državi, ne predstavlja posebnih okoliščin v smislu določbe prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, ki bi (lahko) izključile uporabo koncepta varne izvorne države. Sodišče sicer sprejema izpoved tožnika o slabih življenjskih razmerah, ki jih je bil deležen v Maroku, pa vendarle to ni razlog za dodelitev mednarodne zaščite. Pravilno je namreč pojasnila toženka, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih stisk posameznikov, ki niso povezane z razlogi preganjanja, določenimi v Ženevski konvenciji. Institut mednarodne zaščite je namreč, kot že navedeno, namenjen osebam, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Ta namen mednarodne zaščite je seveda izražen tudi v uporabi koncepta varne izvorne države, kot izhaja tudi iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, ki uporabo koncepta varne izvorne države izključuje med drugim, če prosilec izkaže tehtne razloge, da izvorna država zanj ne bi bil varna, a veže posebne okoliščine prosilca na izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Zato tudi po presoji sodišča tožnikov razlog ekonomske stiske v Maroku, ki ni posledica preganjanja, ne more predstavljati posebnih okoliščin tožnika v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, ki bi izključevale uporabo koncepta varne izvorne države.

21. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 2 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve. 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 8 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 9 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 10 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve). 11 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 12 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).