Jedro

Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je ukinila organizacijsko enoto - podružnico, posledično pa tudi delovno mesto pomočnika direktorja, zato je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga zaradi prenehanja potrebe po delu tožnice ni odločilno le poimenovanje delovnega mesta in pisni zapis delovnih nalog za določeno delovno mesto v pogodbi o zaposlitvi, temveč tudi dejansko izvrševanje delovnega razmerja. Pogodba o zaposlitvi in akt o sistemizaciji praviloma pokriva za dejansko izvrševanje delovnega razmerja, možno pa je dokazovati tudi nasprotno. Tožnica je v postopku zatrjevala in dokazovala, da je opravljala dela in naloge direktorja podružnice, čeprav je imela pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika direktorja. Vendar pa je tožena stranka z reorganizacijo ukinila celotno organizacijsko enoto - podružnico, kar pomeni, da je prenehala potreba po delu na vseh delovnih mestih v tej enoti. Iz tega razloga za razsojo v konkretnem primeru niti ni pomembno, ali je tožnica dejansko opravljala dela in naloge na delovnem mestu direktorja podružnice. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek: za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 10. 2013 in za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici dne 28. 11. 2013 ni zakonito prenehalo; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo razporediti na ustrezno delovno mesto, ji za čas od 28. 11. 2013 do 16. 12. 2013 priznati delovno dobo, jo za ta čas prijaviti v zavarovanje in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala, ji obračunati mesečno nadomestilo plače v bruto znesku 4.400,00 EUR, povečano za dodatke oz. skupno 4.990,11 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dneva v mesecu za pretekli mesec do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 17. 12. 2013 do 16. 3. 2014 obračunati razliko v plači v bruto višini 11.193,15 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2014 dalje do plačila, za čas od 17. 3. 2014 do 6. 7. 2014 pa ji obračunati razliko v plači v bruto znesku 9.419,28 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2014 dalje do plačila, za čas od 7. 7. 2014 do vrnitve tožnice nazaj na delo pa ji obračunati vsakomesečno razliko v plači med plačo, ki jo tožnica prejema pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi tožnici pripadala po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, od dobljene razlike odvesti davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dneva v mesecu za pretekli mesec do plačila. V II. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške, se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). V pritožbi navaja, da sta med pisnim obvestilom o nameravani odpovedi in podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi minila le dva delovna dneva. Ker tožena stranka ni upoštevala 7-dnevnega roka iz 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva (Ur. l. RS, št. 5/2011 s spremembami - v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba), je po mnenju tožnice odpoved nezakonita. Navaja, da je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi sklenjena za delovno mesto pomočnika direktorja, čeprav je v resnici od 1. 2. 2012 dalje opravljala dela in naloge direktorja podružnice A.. Sodišče ni upoštevalo dokazov tožnice o obstoju prikritega razloga prenehanja delovnega razmerja. Tožnica vztraja, da z reorganizacijo ni prenehala potreba po njenem delu. Le tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer so ji obljubili, da bo ostala pri toženi stranki tudi po reorganizaciji. Tožnica je bila diskriminirana zaradi očitka krivdnega ravnanja v zvezi s podeljevanjem spornih kreditov "B.", reorganizacija pa je bila izpeljana zato, da se tožena stranka znebi vodstvenih kadrov. Glede na to, da je tožena stranka na novo zaposlovala delavce, bivšim vodilnim delavcem pa je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi in jih ni zaposlila na novo sistemiziranih delovnih mestih, je dejanski odpovedni razlog temeljil na osebni okoliščini. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je šlo za navidezne razloge odpovedi, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica meni, da je bila tožena stranka dolžna preveriti možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji in na drugih delih skladno z drugim odstavkom 35. člena panožne kolektivne pogodbe. Prav tako tožena stranka ni upoštevala 34. člena panožne kolektivne pogodbe, s tem ko ni ugotavljala presežnih delavcev v nižjih organizacijskih enotah (poslovalnicah). Tožnica je izkazala, da je opravila nadure, zato bi moralo sodišče upoštevati tretji odstavek 34. člena panožne kolektivne pogodbe. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je odgovorila na tožničino pritožbo. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tistih, na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet konkretnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici dne 1. 10. 2013 iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2010 kot pomočnik direktorja podružnice A., v okviru reorganizacije 1. 10. 2010 pa je bila ukinjena organizacijska enota podružnica A., obenem pa tudi delovno mesto pomočnika direktorja. Ugotovilo je še, da je tožena stranka upoštevala zakonska določila o postopku, vsebini in obliki redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da je v obravnavani odpovedi jasno navedla in obrazložila odpovedni razlog ter ga dokazala z listinskimi dokazi in zaslišanjem prič.

7. Iz 36. člena panožne kolektivne pogodbe izhaja, da je delodajalec dolžan delavca najkasneje 7 (sedem) delovnih dni pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pisno obvestiti o nameravani odpovedi pogodbe. V pisnem obvestilu je dolžan delavca seznaniti z razlogi odpovedi. Tožnici je bilo obvestilo o nameravani odpovedi vročeno 26. 9. 2013, odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2013 pa ji je bila vročena 25. 10. 2013, ko je začela tudi učinkovati. Pisno obvestilo o nameravani odpovedi naj bi zagotovilo delavcu v postopku individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga možnost angažiranja sindikata, kot to izhaja iz obvestila. Tožnica pa niti ni izkazala, da je članica sindikata oziroma da je s pisnim obvestilom toženi stranki zahtevala posredovanje sindikata, zaradi česar si tudi v primeru predhodnega obvestila o nameravani odpovedi iz poslovnega razloga ne bi mogla zagotoviti niti splošnega nasprotovanja sindikata, sveta delavcev oziroma delavskega zaupnika. Tudi v primeru, če bi držalo stališče pritožbe, da mora med obvestilom o nameravani odpovedi in podajo odpovedi preteči najmanj 7 delovnih dni, samo po sebi to ne bi predstavljalo kršitve, ki bi utemeljila nezakonitost odpovedi.

8. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Podobno je določeno v prvem odstavku 34. člena panožne kolektivne pogodbe. Kot neutemeljeni odpovedni razlog pa se štejejo le tisti, navedeni v 90. členu ZDR-1. Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 353/2006 navedlo, da sodišče ne presoja razlogov reorganizacije (razen izjemoma, npr. če bi do reorganizacije prišlo zaradi diskriminacije) in ti razlogi tudi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega odpovednega razloga. Šele ko v posledici reorganizacije pride do ukinitve delovnega mesta, se ta ukinitev presoja v smislu resnosti in utemeljenosti. Sodišče zato nima pooblastila ocenjevati, ali je bila reorganizacija - ukinitev delovnega mesta potrebna ali ne, ampak lahko ugotavlja in odloča samo, ali so bile posledice ukinitve delovnega mesta (odpoved pogodbe o zaposlitvi) izvedene v skladu z zakonom.

9. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je ukinila organizacijsko enoto podružnico A., posledično pa tudi delovno mesto pomočnika direktorja, zato je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga zaradi prenehanja potrebe po delu tožnice sicer ni odločilno le poimenovanje delovnega mesta in pisni zapis delovnih nalog za določeno delovno mesto v pogodbi o zaposlitvi, temveč tudi dejansko izvrševanje delovnega razmerja. Pogodba o zaposlitvi in akt o sistemizaciji praviloma pokrivajo dejansko izvrševanje delovnega razmerja, možno pa je dokazovati tudi nasprotno. Tožnica je v postopku zatrjevala in dokazovala, da je v resnici od 1. 2. 2012 opravljala dela in naloge direktorja podružnice, čeprav je imela pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika direktorja. Vendar pa je tožena stranka z reorganizacijo 1. 10. 2013 ukinila celotno organizacijsko enoto - podružnico, kar pomeni, da je prenehala potreba po delu na vseh delovnih mestih v tej enoti. Iz tega razloga za razsojo v konkretnem primeru niti ni pomembno, ali je tožnica dejansko opravljala dela in naloge na delovnem mestu direktorja podružnice niti ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje za to, da bi se moralo ugotavljanje presežnih delavcev pri delodajalcu izvesti na ravni najnižje organizacijske enote - poslovalnice. Ta določba pa tudi sicer ne pride v poštev, ko gre za ukinitev delovnega mesta, na katerem je delavec edini izvajalec (prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 240/2013 z dne 10. 3. 2014).

10. V konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi analiza delovnega časa v času odpovedi pri tožnici izkazovala stalni presežek ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delovnih mestih določene organizacijske enote, zato je neutemeljeno sklicevanje na 2. alinejo tretjega odstavka 34. člena panožne kolektivne pogodbe.

11. Za presojo zakonitosti podane odpovedi niso pomembne obljube, da bo tožnica lahko ohranila zaposlitev, pa kasneje do tega ni prišlo, saj ustna obljuba glede tega v ničemer ne zavezuje in ne more vplivati na dokončne organizacijske odločitve, ki so samo v pristojnosti delodajalca. Četudi je tožena stranka v spornem času zaradi optimizacije delovnega procesa ustrezno razporejala delavce in jih lahko tudi na novo zaposlovala, to nima vpliva na utemeljenost prenehanja potreb po tožničinem delu iz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tožena stranka ni bila dolžna, da bi tožnico, kot se sama zmotno zavzema, po odpovedi zaposlila pod spremenjenimi pogoji na drugih delih, saj določbe ZDR-1 takšne možnosti več ne predvidevajo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka dolžna preveriti možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji in na drugih delih skladno z drugim odstavkom 35. člena panožne kolektivne pogodbe. Iz te določbe izhaja, da delodajalec lahko odpove pogodbe varovani kategoriji delavcev (materam z otrokom do treh let starosti, edinemu skrbniku otroka do sedmega leta starosti) brez njihovega soglasja, če jim hkrati ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Ti pogoji pa v konkretnem primeru niso izpolnjeni, saj tožnica ni zatrjevala, da bi spadala v kategorijo zaščitenih delavcev.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je v tem, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnem dejstvu - dejanskem razlogu odpovedi. Ravno nasprotno, po ugotovitvi pritožbenega sodišča je izpodbijano sodbo glede utemeljenosti odpovednega razloga mogoče v celoti preizkusiti. Poleg tega je tožena stranka v sporu dokazala, da tožnica v zvezi z odpovedjo pogodbe ni bila v ničemer drugače obravnavana kot ostali delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba, oz. bila v primerjavi z drugimi kakorkoli diskriminirana. Za zakonitost odpovedi mora biti podan resničen razlog na strani delodajalca, in sicer ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali drug podoben razlog. To pomeni, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati dejansko kakšnega drugega razloga, predvsem pa ne katerega od neutemeljenih odpovednih razlogov iz 90. člena ZDR-1. Med temi je tudi odpoved zaradi diskriminacije oziroma neenakega obravnavanja na podlagi takih (osebnih) okoliščin. Ob dejstvu, da so bili ugotovljeni organizacijski razlogi za prenehanje potrebe po tožničinem delu, da je v okviru reorganizacije tožena stranka ukinila večje število vodstvenih delovnih mest, se tožnica glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga ne more uspešno sklicevati na domnevno diskriminacijo. Neutemeljena je pritožba, da je bil razlog tožničine odpovedi v krivdnem ravnanju pri podeljevanju kredita "B.r" in osebnostni "neprimernosti", ker se je tožena stranka želela znebiti "spornega" vodilnega kadra in s tem tudi tožnice. Ne gre za diskriminatorni razlog v smislu 6. člena ZDR, tj. osebno okoliščino, ki bi neločljivo pripadala tožnici, ji bila prirojena, tako da se ji ne bi mogla odreči oziroma je ne bi mogla spremeniti, ali pa pridobljena, vendar taka, da se ji ne bi mogla odreči ali jo spremeniti, tožena stranka pa bi je prav zaradi te okoliščine manj ugodno obravnavala.

13. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, za drugačno presojo niso pomembni (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške, in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na podlagi določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe) krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.