Jedro

Pravdna stranka je lahko le fizična ali pravna oseba. Sposobnost biti stranka ima lahko tudi stranka, ki ni pravna oseba, če tako določa posebni predpis. Za etažne lastnike bi to lahko določil bodisi SPZ ali SZ-1. Vendar zakona nastopanja etažnih lastnikov pred sodišči ne urejata. To pomeni, da etažni lastniki določene večstanovanjske stavbe sami po sebi nimajo sposobnosti biti stranka v postopku. Katere posamezne fizične ali pravne osebe so etažni lastniki, ki vlagajo tožbo, pa v tožbi ni konkretizirano. Tako se izkaže, da se je postopka udeleževala skupnost, ki ne more biti pravdna stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207898/2011 z dne 28.12.2011 v veljavi v točki 1 izreka za glavnico 80,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v 3. točki za stroške izvršilnega postopka v višini 66,00 EUR (točka 1). Zaradi delnega umika tožbe je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v točki 1 za znesek 75,89 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II). Toženi stranki je naložilo v plačilo 40,34 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka naprej.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ne konkretizira. Predlaga razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe. Sodba je nezakonita, pristranska in v nasprotju z dejanskim stanjem, ker je bilo s kopijami položnic dokazano, da so bila vsa plačila izvršena. Sodba temelji na navedbah tožeče stranke. S položnicami za vtoževano obdobje je dokazano, da so bila opravljena vsa vplačila v rezervni sklad, ne glede na to, ali jih je vplačal toženkin mož ali vsak posamezno. Stanovanjski zakon (v nadaljevanju: SZ-1) določa, da se vplačila lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem računu. Za njuno stanovanje jih je vplačal toženkin mož. Na njegovi strani je preplačilo, ki ga tožeča stranka zamolči in toži toženko za plačilo. To dejstvo je prezrlo tudi sodišče. SZ-1 ne določa, kateri od solastnikov in na kakšen način naj v rezervni sklad vplačujejo solastniki posameznega stanovanja. Če je račun za rezervni sklad hiše namenjen izključno hiši, je denar, ki ga je vplačal njen mož, na tem računu in toženka ne dolguje nič več. Moževo plačilo šteje za stanovanje. Sodišče od tožeče stranke ni pridobilo dokazov, ki jih je zahtevala toženka. Delitev računa na solastnika si je izmislil upravnik. Ker sodišče ni upoštevalo toženkinih dokazov, je kršilo 14. člen Ustave RS. Ne drži, da ima toženkin mož svoje obveznosti večinoma poravnane – ima preplačila v višini, ki se vtožujejo od toženke. Nepravilno je ugotovljena površina stanovanja. Toženka ni nikoli oporekala plačilom v rezervni sklad. Pogodbo je napisal upravnik sam.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obravnavani postopek se je začel kot izvršilni postopek zaradi izterjave s strani toženke neporavnanih mesečnih prispevkov v rezervni sklad večstanovanjske stavbe. Izvršba je bila dovoljena na podlagi verodostojnih listin za posamezne dolgovane zneske glavnic, zapadlih v plačilo v obdobju od 28.5.2010 do 28.11.2011, in za zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakokratnega zneska do plačila ter za odmerjene stroške upnika. Postopek se je nadaljeval v pravdi po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi tožbo delno umaknila. Pojasnila je, kako je obračunala prejeta plačila: kateri od vtoževanih računov in v kakšnem obsegu so poravnani. Specificirala je, za katere neporavnane obveznosti vztraja pri tožbi (4,68 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od že plačanih zneskov ter za neporavnane mesečno določene zneske v obdobju od marca 2011 do novembra 2011 in za zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakokratnega zneska).

6. Sodišče je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi za (skupno) glavnico 80,35 EUR z zamudnimi obrestmi ter da se zaradi delnega umika tožbe delno razveljavi za (skupni) znesek 75,69 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Tako oblikovani izrek sodbe je nedoločen in nerazumljiv. Iz njega glede na postavljeni tožbeni zahtevek ni mogoče ugotoviti, na katere vtoževane terjatve se nanaša obsodilni in na katere zavrnilni del. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker je zaradi narave kršitve ne more odpraviti samo, je že ta kršitev narekovala razveljavitev celotne odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

7. Predlog za izvršbo v imenu etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe je vložil upravnik kot zakoniti zastopnik. Tožečo stranko je označil kot: „Etažni lastniki večstanovanjske stavbe, ki jih zastopa upravnik“. Trditev, da bi se etažni lastniki organizirali kot skupnost lastnikov, ki je pravna oseba (prvi odstavek 72. člena SZ-1), ni bilo. Pravdna stranka je lahko le fizična ali pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP). Sposobnost biti stranka ima lahko tudi stranka, ki ni pravna oseba, če tako določa posebni predpis (drugi odstavek 76. člena ZPP). Za etažne lastnike bi to lahko določil bodisi Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) ali SZ-1. Vendar zakona nastopanja etažnih lastnikov pred sodišči ne urejata. To pomeni, da etažni lastniki določene večstanovanjske stavbe sami po sebi nimajo sposobnosti biti stranka v postopku. Katere posamezne fizične ali pravne osebe so etažni lastniki, ki vlagajo tožbo, pa v tožbi ni konkretizirano. Tako se izkaže, da se je postopka udeleževala skupnost, ki ne more biti pravdna stranka (razen če ji je podeljena pravdna sposobnost po tretjem odstavku 76. člena ZPP, o čemer pa sodišče s sklepom ni odločalo, ker predloga tožeče stranke v tej smeri niti ni bilo). Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in na njegovo pravdno sposobnost (80. člen ZPP). Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju navedena pravna pravila prezrlo, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je prav tako narekovala razveljavitev izpodbijane odločbe.

8. Sodišče je tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo po ugotovitvi, da toženka kot solastnica etažne enote (stanovanja) ni vplačevala nanjo odpadajočega dela prispevka v rezervni sklad stavbe. Toženka se je branila z ugovorom ugasle pravice. Trdila in s predloženimi položnicami je dokazovala, da je tudi nanjo odpadajoči del obveznosti (v višini ½ celotne obveznosti za stanovanje) za skupno stanovanje poravnal njen mož. Sodišče je ugovor zavrnilo po ugotoviti, da upravnik izdaja toženi stranki in njenemu zakoncu kot solastnikoma stanovanja ločena računa za vplačila v rezervni sklad. Ker sta obravnavana kot ločena komitenta, predložene položnice pa se nanašajo le na številko komitenta zakonca tožene stranke, je presodilo, da z njegovimi plačili toženka ni prosta svojih obveznosti. Pritožbi je treba pritrditi, da je navedeno izhodišče pravno zmotno.

9. Sredstva rezervnega sklada so skupna lastnina (premoženje) etažnih lastnikov. Vodi jih upravnik ločeno na posebnem računu (drugi odstavek 119. člena SPZ). Mogoče jih je uporabiti le za z zakonom določene namene, ki naj zagotovijo vzdrževanje skupne stvari v takem stanju, ki bo služila svojemu namenu in s tem vsakokratnim etažnim lastnikom. Ta sredstva niso vezana na konkretno osebo, ampak na vsakokratnega lastnika posameznega dela. Drži, da solastniki načeloma odgovarjajo za obveznosti solastne stvari do višine svojega solastnega deleža. Toda v obravnavani zadevi gre za plačilo obveznosti, ki imajo značaj skupne lastnine, pri čemer iz trditvene podlage obeh strank smiselno izhaja, da je tudi stanovanje, na katerega se nanašajo vtoževani prispevki v rezervi sklad, skupno premoženje toženke in njenega moža. Za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) določa solidarno obveznost zakoncev (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Bistvo solidarnosti dolžnikov pa je, da vsak dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od koga hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni in so vsi dolžniki prosti (prvi odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika – OZ). V obravnavanem primeru torej ni pravno relevantno, na koliko in katerih kontih je upravnik evidentiral prejeta vplačila v rezervni sklad na račun etažne enote toženke in njenega moža, pač pa, ali je bil posamezni mesečni prispevek v rezervni sklad za njuno stanovanje v resnici (v celoti) plačan, kot je trdila in dokazovala toženka, ali ne. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sodišče doslej teh dejstev ni raziskalo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V takih primerih pa je tudi v sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

10. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej pozvati tožečo stranko, da pravilno opredeli tožečo stranko. Nato bo moralo ponovno presojati o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če bo ponovno ugotovilo, da je delno utemeljen, bo moralo jasno odločiti, v katerem delu in za katere zneske. Odločitev naj pojasni z jasnimi in preglednimi razlogi, da bodo omogočili vsebinski preizkus.

11. O pritožbenih stroških ni bilo treba odločati, ker jih toženka ni priglasila