Jedro

Tožena stranka se obveznosti plačila za opravljeno delo ne more izogniti s (pavšalnim) sklicevanjem na dejstvo, da naj tožnik dela ne bi opravljal. Skladno z ZDR oz. ZDR-1 ima delodajalec, če delavec krši svojo temeljno obveznost (vestno opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu), na voljo ustrezne ukrepe za sankcioniranje take kršitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožniku: - iz naslova neizplačanih plač plačati znesek 1.864,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov kot izhajajo iz izreka (I. točka izreka), - iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014 obračunati bruto zneska, kot sta navedena v II. in III. točki izreka, od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine in plačati ustrezna neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. in III. točka izreka), Ugovor pobotanja tožene stranke je zavrglo (IV. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 799,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa tožniku naloži v plačilo stroške postopka na prvi in drugi stopnji. Navaja, da je tožnik v enem letu delal največ en mesec, kar bi lahko potrdile predlagane priče, ki jih sodišče ni slišalo. Tožnik ni znal opravljati del cvetličarja, tožena stranka pa mu je plačo nakazovala, ker je potreboval finančna sredstva. Navaja, da ne drži, da ga predlagane priče ne bi mogle videti v cvetličarni, saj bi materiale, ki jih je nabiral za cvetličarno, moral pripeljati v cvetličarno, sicer pa tožnik navaja, da je v cvetličarni izvajal tudi vzdrževalna dela. Tožena stranka je tožniku omogočala sredstva za delo, delovni material in nemoten dostop do delovnega mesta, a ga tožnik ni opravljal. Stranki sta bili v izvenzakonski skupnosti, zato je logično, da toženka tožniku ni izdajala opominov ali ga odpustila. Navaja, da je sodišče nepravilno zaključilo, da so bila izplačila, plačana izvršitelju, dana s strani toženke kot partnerke, saj je šlo za plačila s strani delodajalca. Nepravilno je zato zaključilo, da se znesek 1.254,00 EUR ne more pobotati z zahtevkom tožnika. Tudi ne drži, da naj ta terjatev ne bi bila likvidna. Sicer pa je tožnik s pobotom soglašal, tudi če ni bil sklenjen v pisni obliki. Tožnik je prejel tudi sredstva v gotovini, kar bi bilo potrebno upoštevati v konkretnem sporu. Sodišče prve stopnje je neupravičeno zavrnilo predlog tožene stranke za zaslišanje prič A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E., ki jih je predlagala v odgovoru na tožbo z dne 28. 10. 2015. Navedene priče delajo v trgovinah v nakupovalnem centru F. v neposredni bližini cvetličarne tožene stranke, in bi lahko izpovedale, da tožnik del po pogodbi ni opravljal, saj ga tam nikoli niso videle. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo določbe OZ glede pobota terjatev. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba nejasna oziroma nesmiselna. Navaja, da mora delodajalec skladno s 44. členom ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, sodišče pa je pravilno ugotovilo, da je zagotavljanje dela obveznost delodajalca. Če pa je tožnik kršil svoje delovne obveznosti, bi ga morala tožena stranka sankcionirati. Trdi, da tožena stranka svoje obveznosti izplačila plače za obdobje zaposlitve tožnika ne zanika, utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz listin v spisu. Tožena stranka v pritožbi prisojenemu znesku po višini tudi ne nasprotuje, prav tako tudi ne zaključku sodišča, da ni izkazala pisnega soglasja tožnika v smislu 136. člena ZDR-1. Glede na tak zaključek so nepomembna pritožbena zatrjevanja, da je zneske izvršitelju nakazala kot delodajalka. Tožena stranka ni pojasnila oziroma dokazala domnevnih izplačil plače v gotovini. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik smiselno zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke za zaslišanje prič A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E.. Pravica do enakega varstva pravic oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013).

7. Pritožba navaja, da naj bi bila kršena pravila pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem s strani tožene stranke predlaganih prič, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz utemeljenih razlogov zavrnilo ta dokazni predlog, saj je pravilno presodilo, da zaslišanje navedenih prič ni bilo potrebno za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev v tem sporu. Razloge za zavrnitev predlaganega zaslišanja prič, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, je sodišče prve stopnje navedlo v 4. točki točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pa je bilo pravilno in popolno ugotovljeno z izvedenimi dokazi. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganega dokaza kršilo določbe pravdnega postopka.

8. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo neizplačanega dela plače za mesec november 2013, plač za mesece december 2013, januar in februar 2014, ter sorazmernega dela regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, hkrati pa zavrglo pobotni ugovor tožene stranke, ki je v pobot uveljavljala svojo terjatev do tožnika, ki naj bi ji dolgoval vtoževani znesek iz naslova plačila izvršitelju za poravnavo tožnikovega dolga.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2013, in sicer za čas od 1. 3. 2013 do 1. 3. 2014. Delovno razmerje, ki se sklene na podlagi pogodbe o zaposlitvi, je urejeno v Zakonu o delovnih razmerjih (v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi je veljal ZDR: Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; od 12. 4. 2013 pa velja ZDR-1: Ur. l. RS, št. 2/2013 in spremembe). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe ZDR-1, ki urejajo plačilo za delo, ki ga mora delodajalec delavcu zagotoviti za opravljeno delo, in na določbe 43. in 37. člena ZDR-1, po katerih mora delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi, delavec pa ima pravico do nadomestila plače v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca.

11. Med strankama je bilo sporno, ali je tožnik dejansko opravljal delo pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je izpovedal, da je ves čas trajanja pogodbe opravljal delo, pri čemer pa nikoli ni opravljal del cvetličarja v cvetličarni. Tožena stranka pa je zatrjevala, da je tožnik opravil le nekatere naloge, preostali čas pa preživel doma, medtem ko v pritožbi navaja, da je v obdobju enega leta delal največ en mesec, oziroma da dela ni opravljal. Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da se tožena stranka obveznosti plačila za opravljeno delo ne more izogniti s (pavšalnim) sklicevanjem na dejstvo, da naj tožnik dela ne bi opravljal. Skladno z ZDR oz. ZDR-1 ima delodajalec, če delavec krši svojo temeljno obveznost (vestno opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu), na voljo ustrezne ukrepe za sankcioniranje take kršitve. Neutemeljene oziroma nerelevantne so pritožbene navedbe, da tožniku tožena stranka ni izdajala opominov ali ga drugače sankcionirala, ker sta bila v zunajzakonski zvezi. Delovnopravni odnos, ki je sicer urejen v ZDR oz. ZDR-1, je namreč potrebno ločiti od zasebnega, in spoštovati zakonsko ureditev, ki velja zanj. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka tožniku plačo nakazovala, ker je potreboval finančna sredstva in da del cvetličarja ni znal opravljati.

12. Tožena stranka tudi v pritožbi trdi, da je sporna plačila izvršitelju, ki jih je nato tožniku odtrgala od plače v znesku 400,00 EUR, izvedla kot tožnikova delodajalka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni izvrševala sklepa o izvršbi z rubežem in prenosom plače skladno s 129. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in naslednji), kar bi jo upravičevalo, da bi kot delodajalka znižala tožnikovo plačo. Pri tem je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo ureditev ZIZ v zvezi z rubežem na podlagi sklepa o izvršbi in utemeljeno zaključilo, da bi tožena stranka izplačevanje tožnikove plače lahko zadržala le s tožnikovim pisnim soglasjem in šele tako lahko pobotala svojo terjatev do tožnika s svojo obveznostjo plačila. Glede na ureditev v 136. členu ZDR-1 so neutemeljene pritožbene navedbe, da se je tožnik strinjal s pobotom terjatev, čeprav za to ni podal pisnega soglasja.

13. Pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik od tožene stranke prejel sredstva v gotovini iz naslova plače, so neutemeljene, saj tožena stranka ni dokazala teh plačil. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem tudi pravilno upoštevalo, da je potrebno plačo skladno s 135. členom ZDR-1 in 33. členom pogodbe o zaposlitvi izplačevati na tožnikov transakcijski račun.

14. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pobotnega ugovora, ker niso izpolnjeni pogoji za pobot terjatve tožene stranke do tožnika v višini 1.254,00 EUR s tožnikovo terjatvijo do tožene stranke. Med strankama sicer ni sporno, da je tožena stranka znesek 1.254,00 EUR nakazala izvršitelju zaradi izterjave dolga, ki je nastal v zvezi z zakupom apartmaja (s strani tožnika in toženke). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo institut procesnega pobota in pogoje zanj, ter na podlagi zaslišanja obeh strank pravilno zaključilo, da je med njima sporno, ali je bil dolg izvršitelju poplačan iz skupnega premoženja pravdnih strank, v zvezi s katerim se morajo deleži šele ugotoviti. Glede na navedeno je ta terjatev sporna in nedoločena, torej nelikvidna, bistveno pa je, da ne gre za terjatev tožene stranke kot delodajalke do delavca (tožnika). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je sporna izplačila izvršitelju izvedla tožena stranka kot tožnikova partnerka, saj tudi iz potrdil o bančnem plačilu (B8 in B9) izhaja, da so bila sredstva nakazana z zasebnega računa G.G., in ne s poslovnega računa tožene stranke, H. s.p. Glede vse na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo pobotni ugovor tožene stranke.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Sam pa stroške odgovora na pritožbo krije tudi tožnik, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve.