Jedro

Tožeča stranka ni izkazala, da bi bila izjava dana z namenom ponudbe k sklenitvi pogodbe (o pristopu k dolgu) oziroma da bi se za njo »skrivala« temu ustrezna poslovna volja. Izjava (kot taka) izraža zgolj namero po poravnavi dolga in nič več. Med takšno izjavo in izjavo, ki naj bi predstavljala (nedvoumno) ponudbo za sklenitev pogodbe (in v posledici sprejema katere, bi za toženca nastala pravna obveznost), pa je pomembna kakovostna razlika. Okoliščin, zaradi katerih bi bilo moč šteti, da je bila ta presežena in da je imela sporna izjava pravno poslovno naravo, pa tožeča stranka (na kateri je bilo v zvezi s tem dokazno breme) ni izkazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu (sklenjene med pravdnima strankama) družbe R. B. d.o.o., ki ga ima slednja do tožeče stranke na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 17216/2008 z dne 5.5.2008, dolžna plačati znesek 127.431,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2008 do plačila (kar na dan 22.4.2010 znaša 155.243,06 EUR), prav tako pa tudi (dajatveni) zahtevek na plačilo zneska 155.243,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2010 do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v višini 3.354,84 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka in predlagala spremembo izpodbijane sodbe (z ugoditvijo tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico), podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (skupaj s stroškovno posledico). Navedla je, da je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno in da se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do tožbenih trditev, s čimer ji je vzelo ustavno pravico do sodnega varstva, same sodbe pa se ne da preizkusiti. Za ugotavljanje, kaj si je toženec predstavljal ob vprašanju zastavljenem na naroku, je treba okoliščine ugotavljati širše (oziroma upoštevati vse okoliščine med pravdnima strankama) in ne zgolj z branjem zapisnika z omenjenega naroka, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni presojalo trditev tožeče stranke, ki so bistvene za ugotavljanje toženčevih predstav, in sicer da so že iz vprašanja pooblaščenke tožeče stranke izhajale vse karakteristike dolga (to je da gre za dolg družbe R. B. do tožeče stranke), da je bilo tožencu pred spornim zastavljeno vprašanje, če mu je bilo takrat znano, da je obstajal dolg R. B. do tožeče stranke, da je bil med omenjenima družbama en sam dolg zavarovan z meničnim jamstvom (ki je bilo dogovorjeno s sporazumom o poravnavi terjatve z dne 26.5.2008, ki ga je podpisal sam toženec, kar je bil edini pravni posel kadarkoli sklenjen med tožečo stranko in družbo R. B. d.o.o. kot dolžnikom), da tožeča stranka ni v nikakršnem razmerju z družbo R. niti N. H. (toženec zaslišan na naroku dne 16.4.2010 sploh ni trdil, da bi iz prodaje zemljišča obstajal kakšen dolg N. H. do R.), da so bila tožencu kot zakonitemu zastopniku dolžnika - družbe R. B.d.o.o. (pred izjavo z dne 16.4.2010) vročena številna pisanja iz izvršilnega postopka VL 17216/2008, da sta se zakonita zastopnika tožnika o poplačilu tega dolga pogovarjala prav s tožencem, da je pravdni postopek IP 326/2009, v katerem je bil toženec zaslišan kot priča, potekal prav z namenom poplačila tega dolga, v zavarovanje katerega je bilo menično jamstvo dano, da vedenje toženca, o katerem dolgu je bilo govora, izhaja iz njegovega jasno artikuliranega odgovora (toženec je na naroku 6.4.2011 izrecno potrdil poznavanje tega dolga), da je toženec vedel, da je pooblaščenka tožeče stranke pooblaščena za reševanje materialnopravnega razmerja med tožečo stranko, družbo R. B. in soporoki, da je toženec na dan rubeža na hiši hčerke N. H. tega skušal preprečiti (in poklical zakonitega zastopnika tožeče stranke ter mu ponudil, da mu v poravnavo dolga sam plača 30.000,00 EUR). Toženec je ob zaslišanju v tem postopku povedal, da mu je pooblaščenka tožeče stranke ves čas postavljala vprašanje glede dolga družbe R. B. do tožeče stranke in da jo je sodnica v zvezi s tem opozorila, zaradi česar (in ostalih naštetih okoliščin) ni moč reči, da je pooblaščenkino vprašanje razumel kot vprašanje glede dolga N. H. do družbe R., ki ga sam na naroku dne 16.4.2010 niti omenil ni (ampak prvič šele na naroku dne 6.4.2011). Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ponudba za pristop k dolgu ni vsebovala bistvenih sestavin pravnega posla, saj za veljavnost takšne ponudbe ni potrebno, da sama izjava vsebuje bistvene sestavine dolga (znesek in zapadlost). Glede na jasno artikuliran toženčev odgovor na konkretno vprašanje (glede edinega) dolga R. B. do tožeče stranke in ostale prej omenjene okoliščine, je iz njegove izjave moč razbrati vse bistvene sestavine ponudbe za pristop k dolgu (kot je bil opredeljen v sklepu o izvršbi izdanim na podlagi menice). V podobnem primeru (sodba opr. št. II Ips 3/96 z dne 5.11.1997) je bila izjava podana še bolj splošno in pavšalno, pa je Vrhovno sodišče RS presodilo, da ta učinkuje kot prevzem obveznosti v smislu pristopa k dolgu. Arbitrarne in izven trditev pravdnih strank so ugotovitve sodišča prve stopnje, o tem kako se je oziroma bi se morala na toženčevo izjavo odzvati pooblaščenka tožeče stranka (dejanskega stanja v tej smeri sploh ni ugotavljalo). Pasivnosti pooblaščenke tožeče stranke, kot jo ugotavlja sodišče prve stopnje, nobena od pravdnih strank ni zatrjevala. Arbitrarni so tudi zaključki, da naj bi bilo dajanje ponudbe za sklepanje pogodbe za prevzem dolga v sodnem postopku nenavadno, ker naj bi toženec nastopal zgolj v vlogi procesnopravnega subjekta, saj mentalno zdrav človek vedno nastopa kot enovita oseba. Takšna ocena sodišča prve stopnje je še toliko bolj nenavadna, ker je toženec v izvršilnem postopku zoper S. H. (v katerem ni nastopal ne kot priča in ne kot stranka) ponudil poplačilo dolga.

3. Pritožba je bila poslana v odgovor toženi stranki, ki pa tega ni podala.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Strinjati se je moč s pritožbo, da je bil dolg, v zvezi s katerim je toženec na naroku dne 16.4.2010 podal sporno izjavo, dolg družbe R. B. d.o.o. do tožeče stranke (ta dolg je bil jasno omenjen že v vprašanju, na katerega je podal sporno izjavo). Vendar pa vse to iz razlogov, na katere je v izpodbijani sodbi prepričljivo opozorilo že sodišče prve stopnje, ni relevantno. Pri tem za takšno ugotovitev ni toliko pomembno, da je bila izjava dana ob pričanju v pravdni zadevi (ljudje lahko istočasno delujemo v različnih svojstvih in bi bila ponudba kot taka lahko dana tudi v opisani situaciji). Bistveno bolj pomembno je to, da ni razvidno oziroma izkazano, da bi bila izjava dana z namenom ponudbe k sklenitvi pogodbe (o pristopu k dolgu) oziroma da bi se za njo »skrivala« temu ustrezna poslovna volja. Izjava (kot taka) izraža zgolj namero po poravnavi dolga in nič več. Med takšno izjavo in izjavo, ki naj bi predstavljala (nedvoumno) ponudbo za sklenitev pogodbe (in v posledici sprejema katere, bi za toženca nastala pravna obveznost), pa je pomembna kakovostna razlika. Okoliščin, zaradi katerih bi bilo moč šteti, da je bila ta presežena in da je imela sporna izjava pravno poslovno naravo, pa tožeča stranka (na kateri je bilo v zvezi s tem dokazno breme) ni izkazala. Sodišče prve stopnje je pri tem upravičeno opozorilo na okoliščino, da tudi tožeča stranka (oziroma njena pooblaščenka) izjave na naroku dne 16.4.2010 ni razumela kot pravno zavezujoče ponudbe, saj je po spornem odgovoru tožencu naprej zastavljala vprašanja v zvezi s hišo. Če bi v danih okoliščinah oziroma kontekstu (ki je edini relevanten) karkoli kazalo, da izjava predstavlja več kot izraz toženčeve namere po plačilu dolga, se zaslišanje prav gotovo ne bi povsem spontano prevesilo nazaj na področje vprašanj glede hiše. Zmotno je stališče pritožnika, da naj bi sodišče prve stopnje za takšne ugotovitve potrebovalo ustrezne trditve nasprotne stranke. Sodišče za (vsak) zaključek, ki ga naredi v zvezi z oceno prepričljivosti trditev stranke (v konkretnem primeru trditve tožeče stranke, da je bila s strani toženca podana izjava pravnoposlovne volje), namreč ni vezano na obstoj trditev (zaključkov) nasprotne stranke. Gre za lastno presojo sodnika, ki temelji na tem, kaj je življenjsko verjetno oziroma logično (1).Nadalje ne drži (vsaj ne v smislu obstoja pogodbenega pristopa k dolgu ali temu podobne zaveze), da naj bi toženec v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper S. H., ob rubežu hiše sam osebno ponudil poplačilo tujega dolga. M.P. je ob zaslišanju v predmetni pravdi dne 6.4.2011 povedal, da je toženec 30.000,00 EUR ponudil, da ne bi prišlo do rubeža umetniških slik (oziroma da jih ne bi odpeljali), medtem ko je A. O. na istem naroku prav tako pojasnil, da je toženec, ko je bilo zarubljeno preko 100 umetniških slik, kot »neko garancijo« ponudil 30.000,00 EUR (oba sta povedala, da denar ni bil nakazan in da so kontakti prenehali). Iz obeh izpovedb je moč zaključiti, da je šlo za izjavo podano očitno z namenom (preprečitve) rubeža slik (torej v tem okviru) in ki (prav tako) ni imela nobenega večjega »dometa«. Ker tudi v tem primeru izjava ni imela nobene pravnoposlovne konotacije (v smislu ponudbe za sklenitev pravnega posla), ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere bi bilo moč v sporni izjavi z dne 16.4.2010 videti kaj več od tega, kakor je bila podana (izražena) in na omenjenem naroku očitno razumljena tudi s strani nasprotne stranke (torej kot izjava, ki izraža namen poravnati dolg). Z ozirom da ni izkazano, da je toženec sporno izjavo podal z voljo (namenom), da bi prišlo do sklenitve pogodbe o pristopu k dolgu, je nerelevantno tudi pritožbeno razpravljanje o tem, v kolikšni meri mora biti ponudba o pristopu k dolgu opredeljena oziroma konkretizirana. Prav tako ne drži pavšalna pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih trditev (s čimer naj bi tožeči stranki vzelo ustavno pravico do sodnega varstva, same sodbe pa naj se ne bi dalo preizkusiti).

6. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Katero okoliščino točno in na kakšen način naj bi v zvezi s tem moralo sodišče prve stopnje razčiščevati v okviru materialno procesnega vodstva, ni pojasnjeno.