Jedro

Tožnik je kot razlog za odhod iz Makedonije navedel, da je bil priča pri prodaji hiše za prodajalca AA in da je ta z denarjem pobegnil v Kanado, kupec hiše pa od tožnika zahteva vračilo denarja. Tožena stranka je upoštevala izjavo tožnika, to je razlog, ki ga je tožnik navedel v prošnji za priznanje azila, in jo ocenila kot neverodostojno in nekredibilno in da so njegove navedbe nepovezane in nekonsistentne.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji, hkrati pa odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji prošnji navedel, da je nastopil kot priča pri prodaji hiše, ki jo je v njegovi vasi prodajal Bosanec in je garantiral, da je s hišo vse v redu. Kupec je dal Bosancu 15.000 EUR, ostalih 10.000 EUR pa naj bi plačal, ko bo od notarja dobil potrdilo, da je s hišo vse v redu. Prodajalec je vzel denar in pobegnil v Kanado, kupec hiše pa sedaj od tožnika zahteva, da mu vrne plačanih 15.000 EUR, drugače ga bo ubil. Prodajalca Bosanca AA tožnik pozna že 38 let in je sporočil, da bo denar vrnil, ko ga bo zaslužil. Kupec hiše pa je rekel, da denar zahteva od tožnika, ki je bil priča. Kupca hiše po imenu ne pozna, v vasi kjer je živel, pa živijo različne narodnosti in ni bilo konfliktov in ni imel nikakršnih težav. Kupec hiše je po telefonu grozil, da če ne bo v desetih dneh vrnil 15.000 EUR, bo porabil za vsak EUR po en naboj. Navaja, da so imeli doma ogromno kmetijo in pridelovali tobak, hiša sedaj sameva, saj se vanjo ne upa nihče vrniti dokler dolg ne bo poravnan. Denarja ni dolžan in ga ne namerava vrniti, pa tudi nima ga. Tožnik je tudi povedal, da v matični državi ni imel nikoli nikakršnih težav. Tožena stranka zaključuje, da je tožnik po narodnosti Albanec, muslimanske vere in državljan Makedonije, vendar ni bil preganjan s strani policije zaradi svojega političnega prepričanja ali kako drugače. Razlog za to, da prosi za azil, je v tem, da je bil priča pri prodaji hiše in ker je prodajalec hiše z denarjem pobegnil v Kanado, kupec hiše od njega zahteva vračilo denarja. Tožena stranka zaključuje, da tožnik tudi ni bil član ali simpatizer nobene politične stranke, v izvorni državi ni bil nikoli preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, zato ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja na podlagi 2. odstavka 1. člena Zakona o azilu iz razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Tožena stranka je preverila splošno stanje v tožnikovi izvorni državi in preučila Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji, 25. februar 2004, Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o verski svobodi v Makedoniji, 18. 12. 2003, Operativno navodilo angleškega notranjega ministrstva za Makedonijo, junij 2003 in Poročilo OSCE/ODIHR o predsedniških volitvah v Makedoniji, 14. 4. 2004. Tožena stranka povzema vsebino poročil in tudi navaja, da je Makedonija leta 1995 postala polnopravna članica Sveta Evrope. Za sprejem v to organizacijo pa morajo države kandidatke izpolniti določene pogoje, kot so demokratičnost družbe, vladavina in spoštovanje prava, varovanje in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožena stranka povzema tudi vsebino knjige Zakon o statusu begunca avtorja James C. Hathaway, v kateri je opredelil preganjanje kot trajno ali sistematično nesposobnost države, da bi zaščitila posameznika pri kršenju ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznane s strani mednarodne skupnosti. Tožena stranka je tudi preverila navedbo tožnika, da policija ne ukrepa v takšnih primerih oziroma pride šele, ko pride do pretepa ali česa podobnega. Na podlagi preučenih poročil tožena stranka zaključuje, da je pristojni organ v tožnikovi izvorni državi sprejel konkretne korake za izpeljavo reforme policije, v avgustu 2003 je bila sprejeta strategija za policijsko reformo in parlament je sprejel novo zakonodajo v zvezi s policijsko akademijo. Tožena stranka navaja, da iz poročil izhaja, da se tudi v praksi spoštuje zagotovitev neodvisnega sodstva in ne obstajajo poročila, ki bi poročala o kakršnikoli razširjenosti zlorabe postopkov ali korupcije. Tožena stranka tudi ugotavlja, da se tožnik ne more utemeljeno sklicevati na to, da policija ne skrbi za ustrezno zaščito, ker je iz poročil razvidno, da je makedonska policija v postopku posodabljanja in deluje tudi sodstvo ter da ne obstajajo nikakršne informacije o tem, da policija in sodstvo ne bi opravljala svojega dela. Tožena stranka pri tem poudarja, da tožnik groženj, ki jih je dobil po telefonu in izsiljevanja za vračilo denarja ni nikoli prijavil uradnim makedonskim oblastem oziroma policiji. Tožena stranka se tudi sprašuje kdo je pravzaprav oseba, ki zahteva vračilo denarja, ker tožnik ne ve niti njegovega imena niti ne ve iz katerega kraja je, čeprav je bil prisoten pri sklenitvi pogodbe. Tožnik je navedel tudi ekonomske razloge zaradi katerih je zapustil izvorno državo, vendar ta ne predstavlja razloga, ki bi omogočil pridobitev statusa begunca. V zvezi z razlogom po 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu pa je tožena stranka preučila Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji v delu, ki se nanaša na svobodo gibanja in možnost potovanja v in iz Makedonije in Operativno navodilo angleškega notranjega ministrstva za Makedonijo iz junija 2003. Tožena stranka na podlagi teh preučenih poročil zaključuje, da je v Makedoniji zagotovljena svoboda gibanja znotraj države, potovanje v tujino, emigracije in repatriacija ter da vlada te pravice spoštuje. Zato tožena stranka zaključuje, da se tožnik lahko brez problemov vrne v Makedonijo in da ob vrnitvi ne bo izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju. Tožena stranka zato zaključuje, da so navedbe tožnika neverodostojne in nekredibilne, prav tako pa nepovezane in nekonsistentne. Ob upoštevanju kumulativnega efekta vseh dejavnikov, kot tudi dejstva, da je tožnik po vložitvi prošnje poskušal na ilegalen način vstopiti v Italijo, tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa 2. odstavek 1. člena Zakona o azilu, prav tako pa tudi ne pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se ga ne vrne v njegovo izvorno državo. Tožena stranka meni, da njegov subjektivni strah ni v takšni meri objektivno konkretiziran, da bi bil ob vrnitvi dejansko ogrožen. Na podlagi 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu je tožena stranka določila tudi rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Tožnik navaja, da je v strahu pred preganjanjem zapustil matično državo in se ne more vrniti, ker bi v primeru vrnitve njegova osebna varnost bila resno ogrožena. Tožnik je po pravici izpovedal svojo zgodbo, da je bil zaradi tega, ker se je kupec nepremičnine odločil denar zahtevati od tožnika, izpostavljen njegovim nenehnim grožnjam naj mu vrne denar, s katerim je prodajalec pobegnil v Kanado. Zaradi strahu pred maščevanjem je družinsko hišo zapustila tudi žena, ki sedaj živi z otrokom pri svojih starših. Morala pa je tudi izklopiti telefon zaradi neprestanih telefonskih groženj s strani kupca hiše. Tožnik groženj ni prijavil oblastem, ker ne bi ukrepale. Tožnik očita, da tožena stranka ni preverila dejstva ali je za neukrepanje policije v podobnih primerih kriva napačna narodna pripadnost tožnika, ki je Albanec. S kupcem hiše je komuniciral v srbskem jeziku in tožnika zaradi narodne pripadnosti policija ne bi zaščitila, kot če bi bil makedonske ali srbske narodnosti. Tožnik navaja, da bi morala tožena stranka preučiti položaj v kraju, od koder prihaja in posebno odnos policije do prebivalcev albanske narodnosti. Prav tako bi morala preveriti navedbo tožnika, da bi tožnika v primeru vrnitve v matično državo poklicali po telefonu in mu določili rok za plačilo, če pa denarja ne bi mogel vrniti, bi ga ugrabili in mučili. Tožnik poudarja, da je že pri podaji prošnje navedel, da je pred prihodom v Slovenijo živel dobro, da so imeli doma ogromno kmetijo in da so se ukvarjali s pridelavo tobaka. Zaradi groženj kupca je moral tožnik zapustiti matično državo in tudi kmetijsko proizvodnjo, s katero se je preživljal. Tožena stranka bi morala preveriti utemeljenost obstoja subjektivnega strahu tožnika glede na razmere v matični državi. Tožena stranka v izpodbijani odločbi očita tožniku, da ni poiskal zaščite na policiji. Tožnik pa je prepričan, da bi si v primeru prijave policiji nakopal dodatno sovraštvo napadalcev, ki bi se mu maščevali in ga ubili, policija pa njegove prijave ne bi vzela resno. Tožnik nadalje še opozarja na 6. odstavek 24. člena Zakona o azilu in da objektivne okoliščine vsekakor niso takšne, da bi se mogel tožnik brez škode za fizično in psihično integriteto vrniti v matično državo. Toženo stranko vežejo načela materialne resnice in da ugotovi resnično stanje stvari. Tožnik tudi očita, da tožena stranka ni preverila izpolnjevanja pogojev za priznanje zaščite v smislu 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ampak samo povzema situacijo na splošno. Nadalje navaja, da mora za ugotovitev obstoja humanitarnih razlogov organ odločanja presoditi ali so okoliščine zaradi katerih prizadeta oseba prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožena in nadalje, ali je njen strah objektivno pogojen. Zato mora upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno teh navedb kot subjektivni element. Prav tako pa mora to vključiti v oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec vrnil, kot objektivni element. Tožnik se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 78/00. Tožena stranka ni ugotavljala individualnih objektivnih razlogov za nezmožnost vrnitve, objektivne okoliščine pa niso takšne, da bi se mogel brez škode za fizično in psihično integriteto vrniti v matično državo. Tudi če bi bila vrnitev v matično okolje sicer varna glede na okoliščine, v katerih se nahaja, pa za tožnika osebno takšna vrnitev ni varna. Opozarja, da je potrebno objektivne okoliščine, ki pomenijo ogrožanje osebne varnosti posamezne osebe, razlagati le na podlagi vseh relevantnih okoliščin vsakega konkretnega primera in pri tem je potrebno upoštevati vse okoliščine in ne samo tistih, ki so povezane z ogrožanjem življenja in telesa. Prav tako ugovarja določitvi, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo in predlaga, da se ga oprosti plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka navedbe tožnika v tožbi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 2. in 3. odstavek 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil), ki v 2. odstavku 1. člena določa, da Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik kot razlog za odhod iz Makedonije navedel, da je bil priča pri prodaji hiše za prodajalca AA in da je ta z denarjem pobegnil v Kanado, kupec hiše pa od tožnika zahteva vračilo denarja. Prav tako izhaja, da tožnik kupca po imenu ne pozna in kupec mu grozi z maščevanjem. Tožena stranka pa je pri obravnavi razlogov za priznanje azila po Ženevski konvenciji ugotovila, da tožnik ni bil član ali simpatizer kakšne politične stranke, v izvorni državi ni bil nikoli preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da zaradi razloga, ki ga potrjuje tudi v tožbi kot razlog zaradi katerega je vložil prošnjo za azil, tožnikova prošnja ne more biti utemeljena, ker niso izkazani razlogi po Ženevski konvenciji. Tožnik pa v tožbi tudi ne izpodbija zaključka tožene stranke, da ti razlogi niso izkazani, v tožbi pa potrjuje razlog, ki ga je tožena stranka navedla kot razlog za prošnjo za priznanje azila, ko navaja, da je razlog tožnik popolno in po pravici povedal. Tožnik pa v tožbi potrjuje, da je bil to edini razlog za njegovo prošnjo za azil in da je ni podal iz ekonomskih razlogov. Ker je tožena stranka tako pravilno upoštevala kot razlog tožnika za priznanje azila to, da ga preganja kupec hiše, da mu vrne denar, ki ga je vzel prodajalec in pobegnil v Kanado, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno presodila vse relevantne okoliščine pri svojem zaključku, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po Ženevski konvenciji.

Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da ni preverila dejstva ali je za neukrepanje policije v podobnih primerih krivo, da je tožnik Albanec in da posodabljanje makedonske policije še ne zagotavlja, da ta deluje nediskriminatorno. Sodišče je ta tožbeni ugovor zavrnilo, ker je tožena stranka preverila splošno stanje v tožnikovi izvorni državi in v ta namen pridobila aktualna poročila vladnih in nevladnih organizacij. Tožena stranka je na podlagi vpogledanih poročil zaključila, da je makedonska policija v postopku posodabljanja in da sodstvo deluje neovirano, prav tako pa je ugotovila, da ne obstajajo nikakršne informacije, da policija in sodstvo svojega dela ne opravljata. Tožena stranka pri tem navaja, da tožnik dogodka ni nikoli prijavil oblastem, zato tudi ne more utemeljeno zatrjevati, da oblasti ne bi ustrezno ukrepale in ga po potrebi zaščitile. Tožena stranka je zaključila, da dvomi v verodostojnost njegove izjave in ocenjuje, da so njegove navedbe, da policija ne ukrepa, pavšalne, ker nimajo podlage v preučenih poročilih. Tožnik pa v tožbi ne izpodbija vsebine vpogledanih poročil in pri tem sam tudi ne ponuja nobenih drugačnih podatkov oziroma informacij, ki bi potrjevale tožbeni očitek, da tožena stranka ni preverila neukrepanje makedonske policije v primerih, ko je prijavitelj albanske narodnosti, zato sodišče temu ugovoru ni moglo slediti. Tožnik v tožbi tudi očita, da bi tožena stranka morala slediti načelu materialne resnice in ugotoviti resnično stanje stvari ter tudi po uradni dolžnosti preveriti in upoštevati vse okoliščine in pridobiti razpoložljive dokaze. Pri tem pa tožnik ne navaja katera dejstva in okoliščine bi morala tožena stranka še dodatno upoštevati oziroma katerih ni upoštevala, prav tako pa ne navaja katere dokaze bi morala tožena stranka še pridobiti in tudi ne navaja kaj bi tožnik želel dokazati s tako pridobljenimi dokazi. Tožnik v tožbi tako ne ugovarja konkretnim zaključkom tožene stranke o aktualnem dejanskem stanju v njegovi izvorni državi in tudi ne navaja in ne obrazlaga konkretno zakaj tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja in z ničemer ne obrazlaga zakaj bi bil tožnik izpostavljen nevarnosti preganjanja, slabega in nečloveškega ravnanja ali kaznovanja v primeru vrnitve, zato teh tožbenih ugovorov sodišče ni moglo upoštevati.

V zvezi z zavrnitvijo priznanja azila iz humanitarnih razlogov pa tožena stranka navaja, da je na podlagi preučenih poročil ugotovila, da se lahko tožnik brez problemov vrne v izvorno državo in da ne bo izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju. Tožena stranka ocenjuje izjave tožnika kot neverodostojne in nekredibilne, navedbe pa kot nepovezane in nekonsistentne, zato ocenjuje, da ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo, ker njegov subjektivni strah ni v takšni meri objektivno konkretiziran, da bi bil ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožen. Tožnik ugovarja, da ni bil izveden ugotovitveni postopek glede okoliščin dejanskega stanja in da tožena stranka ni ugotavljala individualnih objektivnih razlogov za nezmožnost vrnitve. Vendar tožnik pri tem ne navaja katerih subjektivnih okoliščin na njegovi strani tožena stranka ni upoštevala, prav tako pa ne navaja razloga zakaj ne bi bila tožnikova izvorna država zanj varna. Tožena stranka je upoštevala izjavo tožnika, to je razlog, ki ga je tožnik navedel v prošnji za priznanje azila, in jo ocenila kot neverodostojno in nekredibilno in da so njegove navedbe nepovezane in nekonsistentne. Tožnik temu zaključku tožene stranke ne ugovarja in ne navaja pri tem katerih subjektivnih elementov tožena stranka ni ocenila. Pri ocenitvi stanja v tožnikovi izvorni državi je tožena stranka navedla na katera poročila se je oprla, po presoji sodišča je tako svoj zaključek oprla na aktualna poročila in tem poročilom tožnik ne ugovarja in ne dokazuje nasprotnega v tožbi. Pri oceni stanja tožene stranke pa tožnik v tožbi tudi ne navaja konkretnih okoliščin oziroma dejstev, ki jih tožena stranka ne bi upoštevala pri svoji oceni oziroma, ki bi lahko kazala na drugačen zaključek v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi in v zvezi s tem tudi ne ponuja nobenih dokazov.

Tožena stranka je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialni predpis, zato je njena odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Odločitev tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v določenem roku, pa ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa izhaja, da so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tudi njegov status.