Jedro

Upravni akt organa prve stopnje, zoper katerega je dovoljena pritožba, ni dokončni posamični akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Upravni spor zoper odločbo organa druge stopnje pa je tisto drugo sodno varstvo, ki izključuje neposredno uporabo določbe 3. odstavka 1. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 582/98-10 z dne 10.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožbo za varstvo ustavnih pravic, ki jo je tožnica vložila proti sklepu tožene stranke z dne 27.2.1998. Z njim ji je zavrnila zahtevo za pregled in prepis spisov, za vročitev odločbe in obveščanje o poteku denacionalizacijskega postopka nepremičnine v L., v kateri prebiva kot nekdanja imetnica stanovanjske pravice. Izpodbijani akt po mnenju sodišča prve stopnje ni dokončni posamični akt v smislu 1. odstavka 3. člena ZUS in zato ne more odločati o njegovi zakonitosti v konkretnem upravnem sporu. Izpodbijani akt tudi ne more biti predmet upravnega spora kot posamični akt po 3. odstavku 1. člena ZUS, saj je imela tožnica možnost zoper izpodbijani akt vložiti pritožbo, kar je tudi izkoristila, Ministrstvo za okolje in prostor RS pa je kot organ druge stopnje o njeni pritožbi tudi že odločilo. Po pozivu sodišča, da naj v skladu z določbo 2. odstavka 37. člena ZUS sporoči sodišču, ali vztraja in v kolikšnem delu še vztraja pri vloženi tožbi oziroma, če razširja tožbo tudi na novi upravni akt, je tožnica sporočila sodišču, da vztraja pri vloženi tožbi in da naj postopek sodišče združi z zadevo, št. U 1649/98, v kateri je izpodbijala odločitev organa druge stopnje. Sodišče predlogu za združitev ni ugodilo.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 72. člena ZUS in 2. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek po 62. členu ZUS. Dopustnost sodnega varstva ZUS ne pogojuje z dokončnostjo posamičnega upravnega akta. Ta pogoj je iz določbe 3. odstavka 1. člena ZUS izrecno izpuščen. Zahtevek za varstvo človekovih pravic je samostojen zahtevek, ki sodi direktno v sodno pristojnost. Zato je izraba rednega pravnega sredstva za predmetni spor irelevantna. Ker nimamo posebnega sodišča za varstvo človekovih pravic, je pristojno upravno sodišče. Tudi ugotovitev, da prvostopni akt ni posamični akt v smislu 3. odstavka 1. člena ZUS, je nezakonita. S to ugotovitvijo se je sodišče že spustilo v meritorno odločanje. Zato svoje odločitve ni moglo izdati v predhodnem preizkusu tožbe, ampak samo z odločitvijo o glavni stvari na glavni obravnavi po opravljenem dokaznem postopku, saj je tožbo že vročilo toženi stranki in Državnemu pravobranilcu RS. Sodišče je po nepotrebnem zavlačevalo postopek, čeprav bi po 62. členu ZUS in po 23. členu Ustave RS moralo odločati brez nepotrebnega odlašanja. Vztraja pri svoji trditvi, da ji je tožena stranka kršila njene človekove pravice in da ji te pravice, zajamčene v določbah 5., 15., 22., 23. in 25. člena ustave in 1., 6., 13., 17. in 18. člena Konvencije o človekovih pravicah, sedaj z zavlačevanjem krši tudi sodišče. Uradna oseba je s preprečitvijo pritožbe storila tudi kaznivo dejanje po določbi 155. člena KZ.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Določba 1. odstavka 3. člena ZUS opredeljuje upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, kot tisti dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da ZUS ne pogojuje dokončnosti posamičnih aktov za sprožitev upravnega spora. Tožeča stranka mora pred sprožitvijo upravnega spora izčrpati vsa zakonita redna pravna sredstva, saj sodišče odloča v upravnem sporu po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS o zakonitosti le dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo navedeni organi. Upravni spor je torej sodna kontrola dokončnih upravnih aktov, ne pa morebitno pravno sredstvo zoper upravne odločbe organov prve stopnje. Iz podatkov predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila zoper izpodbijani sklep tožene stranke (organa prve stopnje) dovoljena pritožba in da se je tožnica zoper njega tudi pritožila. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da izpodbijani akt tožene stranke ni dokončni posamični akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je zato pravilna.

Navedeni akt tudi ni takšen posamični akt, ki bi v smislu določbe 3. odstavka 1. člena ZUS imel sodno varstvo v upravnem sporu. Upravno sodišče je na podlagi določbe 3. odstavka 1. člena ZUS res pristojno, da odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, vendar le tedaj, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Navedena določba ZUS je izvedena iz določbe 2. odstavka 157. člena Ustave RS, ki pa pogojuje pristojnost upravnega sodišča z odsotnostjo drugega sodnega varstva. Zoper akt prve stopnje je bila, kot je že bilo navedeno, v konkretni zadevi dopustna pritožba, ki jo je tožnica izkoristila. Zoper odločbo organa druge stopnje je dopusten upravni spor po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS. Ta upravni spor pa je tisto drugo sodno varstvo, ki izključuje neposredno uporabo določbe 3. odstavka 1. člena ZUS. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore o direktnosti takega sodnega varstva.

Glede na takšno ureditev sodnega varstva zaradi posega v ustavne pravice na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati v pritožbi ponovljeni ugovori o kršitvah ustavnih pravic. To velja tudi za zatrjevano kršitev 23. člena Ustave RS. Varstvo zaradi nespoštovanja ustavne določbe o odločanju brez nepotrebnega odlašanja je možno uveljavljati le, dokler sodišče prve stopnje v zadevi ne odloči. V konkretnem sporu je sodišče prve stopnje že odločilo.

Sodišče prve stopnje je pred odločitvijo v tej zadevi res že vročilo drugopis tožbe toženi stranki, vendar to ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa. ZUS ne prepoveduje izdaje takega sklepa po vročitvi tožbe. Z določbo 2. odstavka 34. člena celo nalaga sodišču, da ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi na razloge za zavrženje tožbe, navedene v 1. odstavku 34. člena ZUS, kar je prvostopno sodišče tudi storilo. Gre za odločanje o izpolnjenosti procesnih predpostavk, ne gre pa za meritorno odločanje.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega na podlagi določe 73. člena, v zvezi z določbo 68. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.