Jedro

V skladu z uveljavljenim stališčem sodne prakse (ki je citirana tudi v izpodbijani sodbi) se določbe 663. člena OZ, vključno z določbo o prekluzivnem roku iz drugega odstavka tega člena, uporabljajo ne le za jamčevalne zahtevke, temveč tudi za zahtevke iz naslova (pogodbenih) garancij. Pri tem pa ne gre zgolj za sodno uveljavitev zahtevkov iz naslov garancije, ampak preneha pravica sama zaradi nastopa prekluzije, kar vključuje tudi prenehanje pravice do izvensodne uveljavitve meničnega zavarovanja iz naslova kvalitete opravljenih del. Kar se pa tiče roka veljavnosti menic (potek z dnem 1. 1. 2022) pa velja pojasniti, da je ena izmed pomembnejših razlik med jamčevanjem za napake in garancijo v tem, da lahko stranka zahteva odpravo napak ves čas garancijskega roka in notifikacija napak ni vezana na določen čas po odkritju napak. Z garancijo je namreč podaljšan jamčevalni rok, torej čas, v katerem stranka lahko uveljavlja zahtevek iz naslova garancije. Ne glede na daljši jamčevalni rok pa je način uveljavljanja pravice oz. jamčevalnega zahtevka določen v OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, s tem da v točki II izreka pravilno glasi:

"Tožena stranka v celoti krije stroške tega postopka."

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) 22.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2021 do plačila (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2.Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po dodatnem zaslišanju zakonite zastopnice toženke, pri čemer meni, da je bil le-ta ustrezno substanciran. Graja tudi zavrnitev nekaterih drugih dokaznih predlogov, poleg tega pa sodišču očita tudi, da (očitno) ni izvedlo dokaza z vpogledom v zgoščenko s slikami, čeprav je bil ta dokaz zajet v dokaznem sklepu na naroku 10. 11. 2022. Nadalje glede poteka prekluzivnega roka primarno izpostavlja, da v predmetni zadevi ni pravilna uporaba določb 663. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ker toženka ne uveljavlja sodnega varstva (to je storila tožnica), za unovčitev menic pa ta rok ne velja, ampak je bistven dogovorjen rok veljavnosti menice (1. 1. 2022). Ne glede na pravkar navedeno, pa bi v vsakem primeru sodišče prve stopnje moralo uporabiti tretji odstavek 663. člena OZ v celoti. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni presojalo navedb toženke, v katerih je ta trdila, da je bila tožnica seznanjena z napakami, pa teh dejstev toženki ni sporočila. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V zvezi s sestankom z dne 6. 7. 2020 je sodišče prve stopnje napravilo napačne dejanske in pravne zaključke, saj po oceni pritožbe konstruktivna dogovarjanja strank in zaveze tožnice iz tega sestanka zadoščajo za uporabo tretjega odstavka 663. člena OZ, kar toženka podrobneje argumentira s podajo lastne dokazne ocene izvedenih dokazov. Posebej v tem kontekstu graja tudi zaključke in presojo sodišča prve stopnje glede (ne)obstoja pooblastila A. A. za sprejemanje (finančnih) zavez za tožnico in glede posledic njegove udeležbe na sestanku. Pravilnost lastnih stališč o izkazani tožničini pripravljenosti odpraviti napake (in posledično o zavajanju toženke) pritožba utemeljuje tudi s primerjavo s primeri sodne prakse, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Kot nepravilni nadalje nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje glede udeležbe strank na sestanku dne 22. 1. 2020 in tudi v tej zvezi konkretizirano graja dokazno oceno izvedenih dokazov. Pritožba nadalje kot nepravilne izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede zatrjevanega odstopanja oblog, pri čemer prvenstveno izpostavlja pomanjkljivosti dokazne ocene in neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca gradbene stroke. V tej zvezi kot nepravilnemu in prestrogemu nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala toženka navesti točno lokacijo za vsako odstopljeno oblogo. Prav tako je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženka kljub temu, da je tožnica nekajkrat odpravljala napake, ki so se znova pojavile, tožnici dati še dodatne roke za odpravo napak. Ker je bila toženka zavedena glede sanacije napak, ni prekludirana glede roka. Šele z dopisom z dne 26. 10. 2020 je bila toženka seznanjena s tem, da tožnica ne bo izvedla menjave oblog in da je pripravljena le zalepiti obloge. Pritožba nadalje sodišču prve stopnje očita izrazito pristransko vodenje postopka, pri čemer naj bi že iz izvajanja dokaznega postopka (zaslišanja prič) jasno izhajalo, da se je že pred izvedbo dokazov odločilo o zadevi. Sklepno nasprotuje še stroškovni odločitvi, pri čemer meni, da ni podlage za izrek, v katerem je toženki naloženo plačilo stroškov v 15 dnevnem roku, ob tem da slednji sploh še niso bili odmerjeni.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo izpostavljenim pritožbenim navedbam toženke argumentirano nasprotuje kot neutemeljenim in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in v zadostni meri ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6.V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke zahteva plačilo zneska, ki ji je bil odtegnjen na podlagi toženkinega (dvakratnega) unovčenja menice zaradi domnevnih napak pri s strani tožnice opravljenih delih. Toženka je zahtevku nasprotovala v bistvenem s trditvami o tem, da tožnica napak na opravljenem delu ni odpravila, da so se le-te pojavile v garancijski dobi in da je zato utemeljena unovčila menico.

7.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje med ostalim ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju na podlagi Gradbene pogodbe št. 352-1/2016 z dne 5. 7. 2016 (v nadaljevanju: Gradbena pogodba, priloga A4 spisa), predmet katere je bila tudi dobava in položitev vinilnih talnih in stenskih oblog, pri čemer je tožnica toženki za morebitno odpravo napak v garancijski dobi izdala menično izjavo in menice. Sodišče prve stopnje je, izhajajoč iz stališča, da tudi glede uveljavljanja zahtevkov iz naslova garancije za kvalitetno izvedbo del veljajo enake predpostavke kot za jamčevalne zahtevke, primarno presodilo, da je glede zatrjevanih madežev na oblogah enoletni prekluzivni rok (drugi odstavek 663. člena OZ) iztekel pred sporno unovčitvijo menic. V tej zvezi je na podlagi izvedenega dokaznega postopka kot neutemeljene zavrnilo navedbe toženke, da ta rok ni potekel zaradi zavajanja tožnice, da bo napake odpravila (tretji odstavek 663. člena OZ). V zvezi z uveljavljenim odstopanjem oblog pa je, ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenke gradbene stroke B. B., zaključilo, da toženka ni dokazala, da je šlo za obsežne (in ne zgolj estetske) napake, temveč je šlo zgolj za odstopanja ob robovih. Nadalje je ob upoštevanju med strankama nespornega dejstva, da je tožnica določena odstopanja oblog predhodno že sanirala, za nezadostno konkretizirane ocenilo toženkine trditve o vnovičnem odstopanju oblog. Prav tako je zaključilo, da toženka tožnici ni dala na voljo primernega roka za odpravo teh napak (na način, izbira katerega je v domeni izvajalca), ampak je neutemeljeno od nje zahtevala menjavo vseh oblog, s čimer pa tožnica (utemeljeno) ni soglašala. Glede na navedeno je toženka izgubila morebitni jamčevalni zahtevek in zahtevek iz naslova pogodbene garancije za pravilno izvedbo del. Glede na obrazloženo je presodilo, da toženkina unovčitev menic ni bila utemeljena niti glede madežev na oblogah niti glede odstopanja oblog.

8.Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema prepričljive in izkustveno sprejemljive razloge izpodbijane sodbe, ki sprejeto odločitev utemeljujejo (predvsem v točkah 4 do vključno 28 obrazložitve). Glede na izrecne pritožbene ugovore, ki jih je pritožbeno sodišče obravnavalo ob upoštevanju določbe prvega odstavka 360. člena ZPP, pa dodaja oz. izpostavlja naslednje:

9.Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da bo v nadaljevanju zaradi lažje sledljivosti na pritožbene navedbe odgovorilo po posameznih sklopih, kot jih je zastavila toženka v pritožbi.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov:

10.Pritožba prvenstveno neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga po dodatnem zaslišanju zakonite zastopnice toženke. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno in utemeljeno kot nesubstanciran (in nepotreben za ugotovitev pravno relevantnih dejstev) zavrnilo tak dokazni predlog toženke, kar je ustrezno obrazložilo v 4. in tudi še v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

11.Drži sicer, da je toženka na naroku dne 15. 6. 2023 in v pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2023 navajala, da tožnica o namenu udeležbe A. A. na sestankih v januarju in juliju 2020 (ker je bil takrat predmet gradnje še pod garancijo) toženke ni obvestila, kar naj bi v dodatnem zaslišanju potrdila njena zakonita zastopnica. A je glede takšnih navedb sodišče prve stopnje že na navedenem naroku (list. št. 429 spisa) toženko pozvalo, naj pojasni, zakaj naj bi bilo navedeno dejstvo pravno relevantno in je ta odgovorila, da "zato ker s svojimi trditvami o tem, da je v januarju 2020, kot tudi v juliju 2020, gospod A. A. prišel na ogled, s tem zavedel toženo stranko, da bo tožeča stranka zamenjala obloge". S takšnim pojasnilom pa, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, toženka ni podala ustrezne trditvene podlage o pravno odločilnih dejstvih v zadevi, ki bi narekovala dodatno zaslišanje njene zakonite zastopnice. Povedano drugače, dokazni predlog po dodatnem zaslišanju zakonite zastopnice toženke ni bil podan glede dejstev, ki bi imela vpliv na odločitev v zadevi.

11.Graja zavrnitve dokaznih predlogov toženke po postavitvi drugega izvedenca gradbene stroke, izvedenca kemijske stroke, oprave poizvedb pri družbi C. in zaslišanju priče D. D. temelji na izhodišču pritožbe, da je presoja sodišča prve stopnje glede zamude prekluzivnega roka in glede odstopanja oblog nepravilna in da je posledično nepravilna zavrnitev navedenih dokazov. Ker je razlog za zavrnitev teh dokazov sam po sebi zakonit (sodišče prve stopnje je ocenilo, da izvedba dokazov zaradi opravljene presoje ni potrebna, kar pomeni, da niso potrebni za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev v zadevi) in ustrezno obrazložen (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V kolikor bi se izkazalo, da je presoja sodišča prve stopnje, ki je osnova za zavrnitev dokazov, napačna, bi to imelo za posledico zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar vse je predmet pritožbenega preizkusa v nadaljevanju te obrazložitve.

12.Pritožba nadalje neutemeljeno kot bistveno kršitev določb postopka uveljavlja tudi domnevno neizvedbo dokaza z vpogledom v s strani toženke predloženo zgoščenko s slikami. Kot pravilno ugotavlja že sama pritožba, je sodišče prve stopnje ta dokaz zajelo v dokaznem sklepu na naroku za glavno obravnavo dne 10. 11. 2022, kar pomeni, da je dokaz izvedlo. V tej zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zapis v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni dokazni sklep, ki bi kakorkoli spreminjal vsebino na naroku za glavno obravnavo sprejetih dokaznih sklepov, ampak gre zgolj za kratek povzetek dokaznega postopka, pri čemer je v zapisu "...vpogledalo v predložene listine..." zajet tudi vpogled v predloženo CD zgoščenko.

Glede (poteka) prekluzivnega roka:

13.Primarno je neutemeljeno pritožbeno stališče, da v predmetni zadevi uporaba določb 663. člena OZ ni pravilna, ker tožnica ne uveljavlja sodnega varstva, za unovčitev menic pa naj rok iz citirane določbe ne bi veljal, ampak je bistven zgolj rok veljavnosti menic (1. 1. 2022).

14.Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, se v skladu z uveljavljenim stališčem sodne prakse (ki je citirana tudi v izpodbijani sodbi) določbe 663. člena OZ, vključno z določbo o prekluzivnem roku iz drugega odstavka tega člena, uporabljajo ne le za jamčevalne zahtevke, temveč tudi za zahtevke iz naslova (pogodbenih) garancij. Pri tem pa ne gre zgolj za sodno uveljavitev zahtevkov iz naslov garancije, ampak preneha pravica sama zaradi nastopa prekluzije, kar vključuje tudi prenehanje pravice do izvensodne uveljavitve meničnega zavarovanja iz naslova kvalitete opravljenih del. Ne glede na daljši jamčevalni rok pa je način uveljavljanja pravice oz. jamčevalnega zahtevka določen v OZ.

15.Prav tako so neutemeljena pritožbena izvajanja glede presoje sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)obstojem pogojev za uporabo določbe tretjega odstavka 663. člena OZ.

16.Drži sicer, da se v razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni posebej izrecno opredelilo do navedb toženke glede enega izmed pogojev, ki izključujejo možnost sklicevanja na potek prekluzivnega roka, t.j. na primer, če se napaka nanaša na dejstva, ki bila izvajalcu znana oziroma mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, a navedeno nima za posledico bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je v tej smeri navajala, da je tožnica vedela, da so bila dela izvedena nestrokovno, da je nepravilno polagala obloge, da ni upoštevala navodil proizvajalca oblog, da v prostorih ni bila primerna temperatura, itd., pri čemer pa gre v bistvu za očitke nestrokovno opravljenega dela, ki jih je tožnica zanikala in ki so bili podvrženi dokazovanju z izvedenko gradbene stroke B. B. Ta pa je podala mnenje, da je bila sama izvedba del (vgradnja stenskih in talnih oblog) ustrezna in skladna z navodili naročnikovega projektanta. Ker torej v izvedenem dokaznem postopku ni bilo izkazano, da bi tožnica (oz. podizvajalec) nestrokovno opravila dela, je že s tem (posredno, a zadostno) odgovorjeno na izpostavljene navedbe toženke: če ni bilo napak pri izvedbi del, po logičnem sklepanju ni moč tožnici očitati, da je zanje vedela, pa jih toženki ni sporočila.

17.Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno presodilo, da v konkretnem primeru ni bilo izkazano ravnanje tožnice, s katerim bi toženko kot naročnika zavedla, da svojih pravic ni pravočasno uveljavila. V tej zvezi je podalo obširne, prepričljive in izkustveno sprejemljive razloge (v točkah 10. do vključno 16. obrazložitve izpodbijane sodbe), ki jih pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema in se nanje sklicuje.

18.Primarno v tej zvezi ne gre slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da bi za uporabo tretjega odstavka 663. člena OZ tožnica morala toženki izrecno obljubiti odpravo napak in da je s tem postavilo strožje pogoje, kot jih določa zakon. Kot izhaja iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje izhajalo iz (pravilnega) stališča, da so v tem kontekstu upoštevna vsa izvajalčeva ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava prostovoljno odpraviti napako. Bistveno je torej, ali je toženka na podlagi konkretnih ravnanj tožnice utemeljeno sklepala oz. pričakovala, da bo prevzela odgovornost za napake in da je le-te pripravljena odpraviti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženka v predmetnem sporu navedenega ni uspela izkazati.

19.V zvezi s sestankom z dne 6. 7. 2020 je sicer pritrditi pritožbi, da so se prisotni pogovarjali o možnosti odprave napak, vendar iz zapisnika sestanka (priloga B7) tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razbrati takšnih zavez tožnice, ki bi lahko ustvarile prepričanje, da bo napake sanirala ona. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, iz zapisnika izhaja, da se je tožnica zavezala v postopku pozivanja dobavitelja oblog podati zahtevo za zamenjavo tlaka (oblog) in posredovati prejeti odgovor toženki. Tako ne drži, da se dogovori na sestanku ne morejo razumeti drugače, kot da je bila tožnica pripravljena na lastne stroške v okviru reklamacije zamenjati obloge. Razumeti jih je namreč tako, da bosta E. d.o.o. in tožnica zgolj poskušala z reklamacijo pri dobavitelju oblog in lepila in če bo ta reklamacija uspešna, bo sledila sanacija, ne pa v vsakem primeru in na stroške tožnice. Nasprotna pritožbena izvajanja v smeri, da že samo sodelovanje tožnice na sestanku in iskanje možne rešitve preko pozivov dobavitelju predstavlja zavajanje, zaradi katerega prekluzivni rok ne bi smel teči, so tako neutemeljena.

20.V tej zvezi pritožba neutemeljeno graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje glede v postopku zaslišane zakonite zastopnice toženke in priče F. F. Tovrstni razlogi iz 11. točke obrazložitve sodbe, iz katerih izhaja, da sodišče prve stopnje navedenima ni sledilo, so po oceni pritožbenega sodišča celoviti in prepričljivi, zlasti ob upoštevanju dejstva, da zakonita zastopnica toženke na samem sestanku dne 6. 7. 2020 ni bila prisotna, priča F. F. pa ni izpovedovala prepričljivo in zanesljivo, zlasti ne ob sklicevanju na zapisnik sestanka, ki, kot že rečeno, ne vsebuje takšnih zavez tožnice, kot jih zatrjuje toženka. Zgolj izpovedovanje (oz. razumevanje) priče F. F., da zapisnik sestanka pomeni, da bo tožnica napake sama sanirala (o čemer je povedala zakoniti zastopnici toženke), ki nima opore v konkretnih zapisih iz sestanka, tako ne more privesti do drugačnih zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje.

21.Vprašanje, na kakšni relaciji je bil sestanek z dne 6. 7. 2020 opravljen, za odločitev v zadevi niti ni bistveno, jasno pa je, da so bili na njem udeleženi tudi predstavniki družbe E. d.o.o., tožnice in toženke.

22.Glede na vsebino zapisnika sestanka z dne 6. 7. 2020 je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbama prič A. A. in G. G. v smeri, da se tožnica na tem sestanku ni zavezala k zamenjavi oblog, kar vse je ustrezno utemeljilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

26.Sodišče prve stopnje je glede na vsebino elektronske pošte z dne 15. 1. 2020 tudi pravilno štelo (prim. 9. točko obrazložitve sodbe), da je najkasneje takrat toženka tožnico obvestila o madežih na stenskih in talnih oblogah ter je posledično takrat pričel teči enoletni prekluzivni rok za uveljavitev pravic iz pogodbene garancije (glede madežev) in se iztekel 15. 1. 2021. Načeloma sicer drži, da se lahko stališča izvajalcev glede odgovornosti za napake in (ne)pripravljenosti odprave napak v praksi tekom reševanja reklamacij spreminjajo, vendar v konkretnem primeru ne gre pritrditi toženki, da se je tožničino prvotno stališče (nepripravljenost zamenjati obloge) naknadno spremenilo, kar naj bi dokazovala njena udeležba na predhodno omenjenih sestankih. Kot že predhodno rečeno, tudi okoliščine, ki so privedle do obeh sestankov (pretnje toženke tožnici v elektronskih sporočilih s sodnimi postopki oz. unovčitvijo menic), kot tudi iskanje možnih rešitev v zvezi z odpravo napak, pri čemer tožnica ni pokazala pripravljenosti na lastne stroške poskrbeti za odpravo napak, ne zadoščajo za utemeljen sklep, da je bila toženka s strani tožnice zavedena.

27.Presoja sodišča prve stopnje, da je toženka zaradi poteka prekluzivnega roka za uveljavitev pogodbene garancije v aprilu in maju 2021 neutemeljeno unovčila menice zaradi madežev na oblogah tako temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in je tudi materialnopravno pravilna.

Glede odstopanja oblog:

28.Pritožba v tej zvezi prvenstveno neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje iz 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženka ni uspela dokazati, da je pri odstopanju oblog šlo za obsežne (in ne zgolj za estetske) napake.

29.Glede na dejstvo, da gre pri vprašanju obsega zatrjevanih napak in naravo le teh (estetske ali ne) za strokovno vprašanje, je ključen dokaz v tej zvezi mnenje v postopek pritegnjenega izvedenca, v konkretnem primeru izvedenke gradbene stroke B. B. Medtem ko pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca H. H. sodišče prve stopnje ni moglo uporabiti kot dokaz (po ustaljenem stališču sodne prakse lahko takšno mnenje predstavlja zgolj dopolnitev navedb stranke), okoliščina, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo slik na predloženi zgoščenki, nima za posledico nepopolno ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče namreč nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko zgolj na podlagi vpogleda v slike sprejelo določene zaključke o napakah, saj je to bila naloga izvedenke.

30.Sodišče prve stopnje je glede na izdelano izvedensko mnenje utemeljeno zaključilo, da so stenske obloge odstopale na posameznih lokacijah na robovih in tako ni šlo za obsežna odstopanja oblog. Toženka je v konkretnem primeru predlagala postavitev drugega izvedenca zgolj iz razloga, ker se ni strinjala z ugotovitvami izvedenke, a s svojimi izvajanji (tudi pritožbenimi) ni uspela omajati strokovnosti izdelanega mnenja, ki je temeljilo na neposrednem ogledu objekta s strani izvedenke, zaradi česar ni bilo utemeljenega razloga za pritegnitev drugega izvedenca.

31.Prav tako pritožba tej zvezi neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb prič F. F. in I. I. Kot izhaja iz 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje pri tem ni "zanemarilo" mnenja priče F. F., da ni tako mala napaka, kot je izvedenka prikazala, kar pa ni moglo privesti do drugačnih zaključkov sodišča prve stopnje, saj je tudi ta priča potrdila, da gre zgolj za odstopanje na robovih in ne po celotni površini. Glede na izpovedbo te priče in ugotovitve izvedenke je povsem jasen razlog, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi priče I. I., da je šlo za odstopanja oblog po celotni površini. Utemeljeno je namreč izpovedbo te priče ocenilo za neprepričljivo in izkustveno težko razumljivo, kar je v razlogih sodbe tudi ustrezno pojasnilo. Navedenega v ničemer ne spremeni v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je ta priča na dodatno vprašanje spremenila prejšnji odgovor, česar sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni povzelo, saj tudi spreminjanje podanih odgovorov kaže na nezanesljivost izpovedbe priče.

32.Pritožba nadalje neutemeljeno kot nepravilno in prestrogo graja stališče sodišče prve stopnje (24. točka obrazložitve sodbe), da toženka ni podala konkretnih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so obloge, ki jih je tožnica predhodno že sanirala, po sanaciji znova odstopile. Glede na med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je tožnica nekajkrat dejansko odpravljala napake - lepila odstopljene obloge, je bilo v postopku pomembno, da toženka že na trditveni ravni ustrezno pojasni, ali je šlo v kasnejših primerih za odstopanje oblog, ki jih je tožnica predhodno že sanirala, ali za odstop oblog na drugih predelih oz. mestih. Zgolj takšna razmejitev bi omogočila uporabo pravila, ki ga zagovarja toženka, t.j. da naročnik izvajalcu ni dolžan večkrat omogočati odprave istih napak. Če je namreč šlo za estetsko odstopanje oblog na drugih mestih, ki predhodno še niso bila sanirana, je bila toženka po pravilni presoji sodišča prve stopnje dolžna tožnici omogočiti odpravo napak na način, ki ga izbere izvajalec. Navedenemu trditvenemu bremenu toženka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zadostila, pri čemer ne gre pritrditi izvajanju pritožbe, da gre za "nerealne in neizvedljive zahteve naročniku".

Glede odločitve o stroških:

34.Pritožba utemeljeno izpostavlja, da stroškovni izrek izpodbijane sodbe ni ustrezen. Sodišče prve stopnje je sicer imelo podlago za pridržanje odločanja o višini stroškov po pravnomočnosti sodbe v določbi četrtega odstavka 163. člena ZPP, a je o sami dolžnosti kritja stroškov (po temelju) odločilo napačno, saj ni podlage za določitev obveznosti za plačilo in paricijskega roka za plačilo še neodmerjenih stroškov. V takem primeru je potrebno odločiti zgolj, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu.

K izreku te sodbe:

35.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), s tem da jo je v stroškovnem izreku ustrezno popravilo.

36.Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnica, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

-------------------------------

1(1) "V obrazložitvi sodbe oziroma sklepa mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti."

2(2) Ta glasi: "Pravica naročnika ali drugega pridobitelja nasproti izvajalcu oziroma projektantu iz njune odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil projektanta oziroma izvajalca."

3(3) Tako tudi sodba VSL I Cpg 904/2011 z dne 19. 3. 2013

4(4) "Izvajalec oziroma projektant se ne more sklicevati na določbe prejšnjih odstavkov, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana oziroma mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku oziroma drugemu pridobitelju, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika oziroma drugega pridobitelja, da pravic ni pravočasno uveljavil."