Jedro

Toženčeva prodaja vozila in odjava vozila iz prometa v času zavarovalnega razmerja nima nobenega vpliva na veljavnost zavarovalnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se (1.) ugovor toženca zavrne in ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 37251/2010 z dne 19. 3. 2010 v celoti v veljavi; (2.) toženec je dolžan v osmih dneh plačati tožnici 79,37 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom tudi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila; (3.) kar je tožnica zahtevala več zamudnih obresti od pravdnih stroškov je zavrnilo.

Zoper sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje je predlagal, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navedel je, da je konkretno vozilo imelo veljavno prometno dovoljenje do 28. 1. 2008, po tem datumu se vozilo v prometu ni uporabljalo in posledično obvezno zavarovanje ni bilo potrebno, čeprav je bilo plačano do 14. 2. 2008. Dne 28. 11. 2007 je je bilo na poslovalnici zavarovalnice v S. pri plačilu šestega obroka zavarovalne premije podana zahteva za prekinitev zavarovalne pogodbe in povračilo preveč plačane zavarovalne premije. Zakaj tožnica, ki očitno ni, pa bi morala ugoditi zahtevi toženca za prekinitev zavarovalne pogodbe, vztraja pri plačilu zavarovalne premije iz naslova obveznega zavarovanja tudi za čas, ko vozilo ni bilo uporabljano v prometu, tožencu ni znano. Tožnica neupravičeno terja plačilo zavarovalne premije iz naslova obveznega zavarovanja za čas od 29. 1. 2008 do 28. 4. 2008. V tem času vozilo ni bilo prijavljeno in uporabljeno v prometu in iz tega razloga tožnica v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu nima podlage terjati plačila zavarovalne premije iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da se sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, ne sme izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (458. člen Zakona o pravdnem postopku (1)). Sodišče druge stopnje je torej na dejansko stanje, kot ga je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje, vezano in v posledici ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki s strani sodišča prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotujejo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama sklenjeno (avtomobilsko) zavarovalno razmerje za določen čas (od 19. 6. 2007 do 28. 4. 2008), ni bilo odpovedano pred potekom časa in da toženec ni plačal zadnjih dveh obrokov zavarovalne premije zapadlih dne 20. 12. 2007 in dne 20. 1. 2008. Upoštevajoč navedene dejanske ugotovitve, so pravilni razlogi (na katere se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje) in zaključek sodišča prve stopnje, da toženčeva prodaja vozila in odjava vozila iz prometa v času zavarovalnega razmerja nima nobenega vpliva na veljavnost zavarovalnega razmerja. Niso utemeljene pritožbene navedbe, ki navedemu stališču nasprotujejo. Sodišče druge stopnje pritožniku pojasnjuje še, da so njegove v pritožbi vsebovane navedbe glede prekinitve zavarovalne pogodbe oziroma glede podane zahteve za prekinitev zavarovalne pogodbe podane prepozno. Pritožnik bi moral v tej zvezi navesti dejstva in predložiti dokaze že tekom postopka na prvi stopnji, ker pa dejstva navaja šele v pritožbi, jih sodišče druge stopnje ne obravnava, ker v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in sodišče druge stopnje ni zasledilo kakšne od kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je v zadevi odločil sodnik posameznik.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.