Jedro

Predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici, ki mora biti izvršena v šestih mesecih od potrditve zahteve za sprejem, se lahko odloži na podlagi vloženega pravnega sredstva. Če tak odložilni učinek obstaja (glede na ureditev v ZUS-1 ima tak učinek izdana začasna odredba), ne more priti do zamude pri predaji in ne do prenosa odgovornosti na Republiko Slovenijo. V takem primeru začne šestmesečni rok ponovno teči od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Uvodno

1.Toženka je s sklepom 2142-6360/2023/15 (1221-11) z dne 15. 4. 2024, na podlagi devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena istega zakona zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da bo predan Francoski republiki najkasneje v šestih mesecih od 20. 11. 2023 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Tožnik je zoper sklep vložil tožbo v upravnem sporu in z začasno odredbo predlagal zadržanje predaje do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. To sodišče je s sodbo I U 819/2024-12 s 3. 5. 2024, ki je postala pravnomočna 7. 6. 2024, tožbi ugodilo. Sklep je odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek. Pojasnilo je, da bi toženka morala obrazložiti, zakaj poročilu EUAA daje prednost pred poročili, ki jih je izpostavil tožnik. Ob nasprotujočih informacijah, kot so izhajale iz poročil kredibilnih organizacij iz istega časovnega obdobja, bi morala dodatno preveriti okoliščine dejanskih zmožnosti nastanitve za tožnika oziroma dobiti zagotovilo, da prosilec v primeru predaje Francoski republiki, ne bi ostal na cesti. Ugodilo je tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe, in izvršitev izpodbijanega sklepa zadržalo do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

Izpodbijani sklep v tem sporu

2.V ponovnem postopku je toženka s tokrat izpodbijanim sklepom sprejela enako odločitev. Prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite je zavrgla, odločila, da bo predan Francoski republiki, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 7. 6. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

3.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je pristojna oseba toženke s tožnikom 13. 2. 2024 opravila osebni razgovor. Povedal je, da je iz svoje izvorne države Nigerije zaradi varnosti potoval preko Republike Benin, ter nato legalno, z vizo vstopil na območje Francoske republike septembra 2023. Tam je ostal en dan, nato pa preko Italije pripotoval v Slovenijo, kjer je 19. 10. 2023 pri toženki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Ker je na podlagi 12. člena Uredbe Dublin III v primeru, ko prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, za obravnavo prošnje za priznanje mednarodne zaščite odgovorna država, ki je dokument izdala, je toženka Francoski republiki v skladu s četrtim odstavkom 12. člena iste Uredbe posredovala prošnjo za sprejem tožnika. Dne 20. 11. 2023 je prejela odgovor, da ta sprejema odgovornost za njegovo obravnavo.

4.V ponovnem postopku je pooblaščenec tožnika izpostavil dvom glede pravilnosti štetja šest mesečnega roka. Toženka je glede tega v izpodbijanem sklepu pojasnila, da se skladno s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1 )(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Ker je sodišče v sodbi I U 819/2024-12 s 3. 5. 2024, ki je postala pravnomočna 7. 6. 2024, ugodilo tožnikovi zahtevi za začasno odredbo in izvršitev izpodbijanega sklepa zadržalo do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, je podan odložilni učinek. Pristojni organ toženke je zato pristojni organ Francoske republike 8. 5. 2024 obvestil o suspenzivnem učinku na podlagi začasne odredbe sodišča, 8. 6. 2024 pa o prekinitvi suspenzivnega učinka. Predaja prosilca se tako lahko izvrši najkasneje v šestih mesecih od 7. 6. 2024.

5.Toženka je v izpodbijanem sklepu tudi zavrnila razloge tožnika, da Francoska republika zanj ni varna država zaradi povezav med izvorno državo in Francosko republiko kot tudi zaradi domnevnih sistemskih pomanjkljivosti pri sprejemu prosilcev po Uredbi Dublin III oz. v azilnem postopku nasploh. Glede razlogov tožnika, da se tja ne želi vrniti zaradi ravnanja s prosilci, je pojasnila, da je bil tožnik v Francoski republiki zgolj en dan, poleg tega tam nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito in tako ni imel osebnih izkušenj z nastanitvenimi kapacitetami. Pojasnila je, da se predaje v Francoski republiki izvajajo, kar je podprla s statističnimi podatki, na poročila oz. informacije, ki jih je tožnik izpostavil po svojem pooblaščencu, pa je odgovorila prav tako s sklicevanjem na poročila, ki jih je sama pridobila in prakso nacionalnih sodišč. Zaključila je, da med Slovenijo in Francijo velja načelo vzajemnega zaupanja, da sklepa o sistemskih pomanjkljivostih v azilnem postopku v Francoski republiki ne more sprejeti, prav tako ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob predaji podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, ter ocenila, da za predajo tožnika ni ovir.

Tožba

6.Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev določb upravnega postopka.

7.Trdi, da je rok za predajo Republiki Hrvaški potekel. V konkretnem primeru je treba upoštevati, da je bil predhodni (dublinski) sklep z dne 11. 4. 2024, s sodbo z dne 3. 5. 2024 odpravljen in je bila zadeva vrnjena toženki v ponovni postopek. Posledice tovrstne sodbe so obrazložene v knjigi Upravno procesno pravo - Upravni postopek in upravni spor, avtorjev Vilka Androjne in Erika Kerševana; če se odločba prve stopnje odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek oziroma pošlje organu, ki je pristojen za rešitev zadeve, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. V ponovnem postopku lahko zato pritožnik uveljavlja tudi nova dejstva in nove dokaze, vendar zgolj tiste, ki so obstajali že ob izdaji odločbe, ki je bila odpravljena. Pri izdaji nove odločbe v ponovnem postopku se mora upoštevati pravno in dejansko stanje, ki je bilo ob izdaji odpravljene odločbe, saj bo nova odločba po svojem pravnem učinku nadomestila odpravljeno odločbo.

8.Za predmetni primer to po mnenju tožnika pomeni, da je šest mesečni rok za njegovo predajo Franciji začel teči 20. 11. 2023 (t. j. na dan, ko je Francija podala soglasje za sprejem tožnika).1 Potem, ko je sodba I U 819/2024-12 postala pravnomočna 7. 6. 2024, je nastopila posledica, ki jo opisuje povzeti komentar zakona, torej, da je treba v nadaljevanju postopka upoštevati pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo ob izdaji odpravljenega sklepa (11. 4. 2024) in sicer, da je od soglasja Hrvaške (20. 11. 2023) poteklo že skoraj 5 mesecev.

9.Toženka se napačno opira na 1. odstavek 29. člena Uredbe Dublin III. Pravilo, ki ga določa slovensko pravo namreč pravila iz 29. člena te uredbe ne ukinja ali spreminja, ampak učinkuje pred njim. To, da je treba upoštevati pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo ob izdaji prvega (dublinskega) sklepa namreč pomeni, da se je treba (pravno gledano) vrniti v pravno in dejansko stanje, ko nezakonitega sklepa še ni bilo. Stališče toženke, da je zaradi izdaje začasne odredbe, ki je bila potrebna zaradi varstva pravic tožnika in je bila izključno posledica nezakonitega sklepa toženke, upravičena do ugodnosti v smislu ponovnega teka šest mesečnega roka za predajo, kaže tudi na zelo enostransko razumevanje predmetne zakonodaje. Ta ima v resnici namen uravnoteženo varovati pravice obeh strank. Namen 29. člena Uredbe Dublin III ni v tem, da bi omogočal toženki nenehno podaljševanjem roka za predajo, ampak je v tem, da toženki omogoči opraviti potrebne aktivnosti v zvezi s predajo v primerih, ko tožniki z vlaganjem pravnih sredstev zgolj frustrirajo postopek predaje in nimajo nobene možnosti za uspeh. Kar pa za predmetni primer ne drži, saj je v prejšnjem sodnem postopku tožnik uspešno dokazal, da je bil dublinski sklep nezakonit.

10.Tožnik sicer vztraja pri vseh podanih informacijah s strani njegovih pooblaščencev z dne 14. 2. 2024 in 4. 4. 2024. Trdi, da Francija zanj ni varna država. Toženka v izpodbijanem sklepu na očitke sodišča ob odpravi prejšnjega sklepa odgovarja, da je zelo podrobno preučila vse posredovane informacije tožnikovih pooblaščencev in si je tudi nekatere pridobila sama. V nadaljevanju povzame od drugega odstavka osme strani do drugega odstavka enajste strani obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, identično vsebino dopisa z dne 17. 7. 2024, poslano njegovim pooblaščencem pod nazivom "Zadeva: A. A., posredovanje informacij o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško", na katerega so pooblaščenci 26. 7. 2024 tudi podali odgovore; pri teh izrecno vztraja v tem upravnem sporu.

11.Toženka trdi, da je pridobila najnovejše relevantne informacije iz obdobja od marca do julija 2024, ki se tičejo azilnih postopkov oseb, ki so bile vrnjene po dublinski uredbi v Francijo. Tožnik meni, da jih je v tem obdobju seveda pridobivala, niso pa iz letošnjega leta.

12.Naslovno sodišče je v sodni presoji menilo, da toženka ni podala obrazložene dokazne ocene glede mnogih tožnikovih navajanj relevantnih virov, sam izpodbijani upravni akt je imel zato procesne pomanjkljivosti, zaradi katerega se ga ni dalo preizkusiti in tožnik meni, da jih ima tudi aktualni izpodbijani sklep (tožnik npr. ni "mlad moški", kot ga označi v prvem odstavku na strani 11 akta). Toženka v izpodbijanem sklepu ponavlja skoraj v celoti enaka poročila, kot v prejšnjem sklepu in določeno sodno prakso. Vendar pa ne opravi dokazne ocene. Ta naj bi bila prepričljiva in logična. Bistvo dokazne ocene ni le podrobna analiza vsakega dokaza posebej (tudi ne zgolj navajanje virov, ki so v določeno domnevno korist toženke), ampak je predvsem v tem, da je podana temeljita ocena vseh dokazov skupaj. Namen slednje je, da se upravni akt lahko argumentirano preizkusi.

13.Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, s tem, da ugotovi, da je Republika Slovenija pristojna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Podredno predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Odgovor na tožbo

14.Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala, da rok za predajo Francoski republiki še ni potekel. Pri tem se je sklicevala na sklep Vrhovnega sodišča I Up 304/2016 s 7. 12. 2016 ter zadevi SEU v zadevi Petrosian (C-19/08) z dne 29. 1. 2009 in Ghezelbash (C-63/15) s 7. 6. 2016. V celoti je zavrnila tožbene očitke, da ne bi opravila ustrezne dokazne ocene. Ponovno je izpostavila, da je pri odločanju o vloženi prošnji za mednarodno zaščito tožnika upoštevala njegovo izjavo, informacije, ki jih je v postopek predložil njegov pooblaščenec, sodno prakso in javno dostopne informacije o stanju v Francoski republiki. Te so ovrgle dvome o ustreznosti oziroma neustreznosti okoliščin, ki bi prosilca izpostavile nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja po vrnitvi v Francosko republiko. Sklicuje se na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Tožnik v postopku ni navajal kakšnih posebnih osebnih okoliščin, ki bi preprečevale njegovo predajo Francoski republiki, zato je prošnjo za mednarodno zaščito upravičeno zavrgla in pravilno odločila, da je za obravnavo njene prošnje odgovorna Francoska republika. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne in izpodbijani sklep potrdi kot pravno pravilen.

Dokazni postopek

15.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-6360/2023, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 - A 3. Zaslišalo je tožnika.

16.Tožba ni utemeljena.

Presoja sodišča

17.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

18.Tožnik ne oporeka temu, da je glede na merila v Uredbi Dublin III, Francoska republika odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Med strankama pa je sporno, ali je šestmesečni rok iz 29. člena Uredbe Dublin III že potekel in če ta ne bi potekel, ali tam obstojijo sistemske pomanjkljivosti in neustrezni pogoji za sprejem prosilcev, ki glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečujejo predajo tožnika Francoski republiki.

19.Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta in se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge, ki jih je toženka o tem podala v izpodbijanem sklepu. Glede tožbenih navedb dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

20.Sodišče najprej ugotavlja, da je toženka s sklicevanjem na 29. člen Uredbe III pravilno pojasnila in utemeljila tek šestmesečnega roka za predajo tožnika. Glede na pravnomočno ugodeno zahtevo za izdajo začasne odredbe, to je obstoj odložilnega učinka iz 29. člena Uredbe Dublin III, je utemeljeno opredelila nov tek roka od 7. 6. 2024.

21.Kot je toženka opozorila v odgovoru na tožbo, se je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 304/2016 z dne 7. 12. 2016 že izreklo o tem vprašanju. Pojasnilo je, da se glede na določbo 29. člena uredbe Dublin III predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici, ki mora biti izvršena v šestih mesecih od potrditve zahteve za sprejem, lahko odloži na podlagi vloženega pravnega sredstva. Če tak odložilni učinek obstaja (glede na ureditev v ZUS-1 ima tak učinek izdana začasna odredba), ne more priti do zamude pri predaji in ne do prenosa odgovornosti na Republiko Slovenijo. V takem primeru začne šestmesečni rok ponovno teči od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe.2 S tem je odgovorjeno tudi na očitke tožnika, da namen 29. člena Uredbe Dublin III ni v tem, da bi omogočal toženki nenehno podaljševanjem roka za predajo. Iz določbe prvega odstavka tega člena pa tudi ne izhaja, da bi odložilni učinek veljal le za tožnike, ki z vlaganjem pravnih sredstev zgolj obremenjujejo postopek predaje in nimajo nobene možnosti za uspeh.

22.Tožnik tudi napačno meni, da izdana začasna odredba sodišča nima pravnih učinkov zato, ker je bila izdana v zvezi s prvim nezakonitim sklepom toženke. Spregleda, da je sodišče odpravilo le sklep, začasno odredbo pa izdalo zato, da se je izvršitev sklepa, ki ga je odpravilo, zadržala do pravnomočne odločitve o tožbi. Zakaj bi bila ob tem začasna odredba brez učinkov, ne pojasni. Tudi ne drži, da bi pravila slovenskega procesnega prava učinkovala pred pravili Uredbe Dublin III (oz. jo derogirala, kot se smiselno zavzema tožnik, čeprav nasprotno temu zapiše, da slovensko pravo ne ukinja ali spreminja te uredbe). V pravu Evropske unije velja temeljno načelo neposrednega učinka. To konkretno za uredbo Dublin III pomeni, da se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno (kot je določeno v drugem v povezavi s prvim odstavkom 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije).

23.Sodišče tudi ne more pritrditi tožniku, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ker ga toženka ni argumentirala (ni opravila dokazne ocene glede virov, ki jih je pridobila). Očitno je, da je razumel in prepoznal argumente toženke, ki je podala zaključek, da ni ovir za njegovo predajo Francoski republiki in jasno izpostavil, da se z njimi ne strinja (skliceval se je na vse argumente, ki jih je izpostavil že tekom postopka pred toženko). Tudi za sodišče ni dvoma, da je izpodbijani sklep sposoben vsebinskega preizkusa.

24.Toženka se je glede razlogov o tem, da v Francoski republiki ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in tega, ali v primeru predaje za tožnika obstaja tveganje, da bo podvržen ravnanjem v nasprotju s 3. členom EKČP oz. 4. členom Listine EU (ponovno) oprla na poročilo EUAA iz leta 2023. Iz tega v bistvenem izhaja, da v Francoski republiki po sprejemu vloge prosilca za azil, uradna oseba oceni osebno situacijo vsakega prosilca, da so materialni pogoji sprejema enaki za vse, da je namestitev zagotovljena vsem prosilcem, ne glede na njihovo starost, finančno situacijo ali podlago za prebivanje in da so ranljive osebe deležne posebne oskrbe, glede na njihove potrebe. Slednje je dodatno utemeljila s sklicevanjem na odločitve zgoraj navedenih nacionalnih sodišč. Ta (za odločitev so predvsem ključne odločitve švicarskega Zveznega upravnega sodišča ter nemškega Višjega sodišča v Ansbachu iz leta 2023, to je leta, ki ga v svojih virih izpostavlja tudi tožnik3) pa so odgovorila prav na poročila in pomisleke glede domnevnih sistemskih pomanjkljivosti (tudi nastanitvenih kapacitet) v Franciji, kot jih izpostavlja tožnik. In ravno zato jih je toženka tudi povzela, kot to navaja v izpodbijanem sklepu. Toženka tako izpostavi ključne poudarke sodb, ki so v tem, da v azilnem sistemu Francoske republike, ki je delujoča ustavna država (26. člen Direktive o sprejemu) oz. pri sprejemu prosilcev po Uredbi Dublin III, sicer obstajajo določene težave, ki terjajo nekoliko več osebnega angažmaja prosilcev, a te še ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi v smislu sistemskih pomanjkljivosti preprečevale predaje prosilcev oz. bi bila podana nevarnost, da bi bili ob predaji podvrženi nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU. Toženka je ob povzetem ocenila, da bo tožnik kot samski moški zmogel poskrbeti zase in ni pričakovati, da bi ob predaji imel večje težave. Čeprav toženka res nerodno zapiše, da je mlad, kar je pri njegovi starosti 54 let težko zaključiti, pa nedvomno drži, da mora skrbeti le zase.

25.Tožnik se je v postopku imel možnost izjaviti glede slednjih odločitev sodišč, a je zgolj navedel, da je toženka v tovrstnih drugih primerih dublinskih predaj za sodbe4, ki jih je njegov pooblaščenec predložil, navedla, da gre za sodbe, "ki se nanašajo na posamične primere, ki pa jih ni mogoče posploševati na druge primere."5 Vendar tudi ni ponudil konkretnih proti argumentov za ugotovitve v citiranih sodnih odločitvah, zlasti ne z vidika svojega osebnega položaja ali dokazil ustrezne teže, ki bi izkazovali, da so predaje prosilcev po Uredbi Dublin III v Francosko republiko ustavljene. Skliceval se je na položaj matere s šest mesečnim dojenčkom, ki pa z njegovo situacijo ne more biti primerljiv.

26.Kar je ključno - trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bo s predajo Francoski republiki podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, je na tožniku. Toženka se je do splošnih informacij, ki jih je predložil, argumentirano opredelila, tožnik pa razen teh ni navedel nobene osebne okoliščine niti nobene (negativne) izkušnje z azilnim postopkom v Francoski republiki. Toženka je zato pravilno izpostavila, da je treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav.

27.Ob tem toženka niti ni bila dolžna pridobivati informacij za obdobje od marca do julija 2024, saj tožnik glede tega ni ponudil nobenih (novih) informacij.6 Zato očitek o nezmožnosti preizkusa tega dela obrazložitve, tudi če bi se izkazal za resničnega, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovno sodišče je namreč v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 pojasnilo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Ker tožnik v ničemer tudi ne prereka ugotovitev toženke, da predaje prosilcev za azil v Francijo potekajo (in da torej niso ustavljene), dokaznega bremena, da njegova predaja Francoski republiki ni varna, ni zmogel.8 Toženka je zato standardu obrazloženosti (v smislu dokazne ocene) izpodbijanega sklepa zadostila.

28.Tožnik je zaslišan pred sodiščem sicer izpovedal, da je alergičen na mraz, da je edini preživeli iz njegove družine in da so ostali družinski člani umrli prav zaradi alergije na mraz. Bal se je, da bo v Nigeriji umrl, zato je odletel v Francosko republiko. V dnevu in pol, morda dveh, ko je bil tam, je videl veliko ljudi, ki spijo v nekakšnih šotorih ob cesti. Povedali so mu, da so brezdomci in migranti, nekateri, da so tam že tri ali štiri leta. Ker je alergičen na mraz, bi lahko tam umrl. Zato je šel naprej v Italijo, kjer je videl enake razmere, iz Italije pa v Slovenijo, kjer so zadeve urejene, nikogar ni videl spati pod mostom. Zato želi tu ostati. Tu z njim ravnajo kot s človekom. Tega prej v postopku ni povedal zato, ker je zelo žalostno oz. ga to zelo razžalosti.

29.Tožnik je torej s svojo izpovedjo smiselno skušal izkazati razlog osebne narave, ki bi preprečeval njegovo predajo Francoski republiki. Sodišče teh dejstev ni upoštevalo. Po določbi 52. člena ZUS-1 lahko tožnik zgolj v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, a tudi za te mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik je o alergiji na mraz tokrat izpovedal prvič, dejstvo, da mu to vzbuja čustvo žalosti, pa ne more biti opravičljiv razlog. Glede alergije mu sodišče niti ni moglo verjeti. Iz upravnega spisa - zapisnika Policijske uprave Ljubljana z dne 8. 10. 2023 izhaja, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal, da je bil v Lagosu vodja gej kluba. Ta je bil 27. 8. 2023 napaden s strani vladnih sil, klub je bil uničen, sam pa je moral pobegniti, saj bi ga sicer zaprli ali celo ubili. Ker se je bal za življenje, si je pridobil turistično vizo in odpotoval v Pariz. Tožnik ob tem domnevne alergije ni omenil. Pa tudi sicer je splošno znano, da Nigerija leži v podsaharski Afriki, temperature tam niti v najhladnejših mesecih ne padejo pod 20 stopinj Celzija, medtem, ko so v Evropi zime s snegom in mrazom pod lediščem. Razlog potovanja iz Nigerije v Evropo zaradi alergije na mraz in s tem posredno dokazovanje te, je tako tudi življenjsko izkustveno neprepričljiv.

30.Sodišče tako zaključuje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Tožnik očitno pomotoma namesto Francija zapiše Hrvaška.

2Vrhovno sodišče se je pri tem sklicevalo na zadevo SEU Petrosian (C-19/08) z dne 29. 1. 2009 v povezavi s primerljivo določbo tretjega odstavka 19. člena Uredbe Dublin III.

3Po oceni sodišče ni ustrezno oz. je zastarelo sklicevanje na položaj prosilcev v letu 2022, saj se razmere na področju sprejema prosilcev in migracij nasploh, kot je splošno znano, neprestano spreminjajo. Tako je tudi sodba ESČP v zadevi M. K. in drugi proti Franciji iz leta 2022 (ta se vsebinsko ukvarja s težavami v nastanitvenih kapacitetah, ESČP pa je ugotovilo kršitev 6. člena EKČP, torej pravice do poštenega sojenja).

4Ko je šlo za predajo prosilcev v Republiko Hrvaško.

5Odgovor pooblaščenca tožnika toženki z dne 26. 7. 2024, na katerega se tožnik izrecno sklicuje v tožbi.

6

7Tč. 13 obrazložitve.

8Ob tem v ničemer ne izpodbija dejanski zaključkov toženke, da razlogi, ki jih je navajal v povezavi z obiskom nigerijskega predsednika v Francoski republiki, niso utemeljeni.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/1, 51/1-4

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite - člen 3

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.