Jedro

Izpodbijani akt zadeva tožnikovo zakonsko pravico do opravljanja mature. Sporna je odločitev šolske maturitetne komisije, ki je tožniku razveljavila pisni del izpita iz psihologije, ki ga je opravljal na spomladanskem roku splošne mature 2023, zaradi uporabe nedovoljenega pripomočka.

Tožniku ni bila zagotovljena pravica do izjave ter ni bila upoštevana zahteva po izreku sorazmernega ukrepa oziroma navedeno ne izhaja iz obrazložitve, saj izpodbijani akt nima dovolj konkretiziranih razlogov za sprejeto odločitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Šolske maturitetne komisije I. gimnazije v Celju št. 1/2023 z dne 30. 5. 2023 odpravi in se zadeva vrne v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z uvoda izpodbijanega prvostopenjskega akta izhaja, da je Šolska maturitetna komisija I. gimnazije v Celju (v nadaljevanju ŠMK) tožniku razveljavila pisni del izpita iz psihologije, ki ga je opravljal na spomladanskem izpitnem roku splošne mature 2023, zaradi uporabe nedovoljenega pripomočka. Iz obrazložitve izhaja, da se je kandidatu med pisanjem izpitne pole 2 iz psihologije oglasil telefon. Po prvem pozivu nadzornega učitelja se dijak ni odzval, čez nekaj minut je telefon še enkrat oddal zvočni signal in takrat je po pozivu nadzornega učitelja dijak telefon oddal. Da ne bi vznemirjali ostalih kandidatov, je dijak pisal pisno polo do konca. Sklep mu je bil vročen po oddaji izpitne pole. ŠMK se je sestala že med pisanjem izpitne pole in se seznanila z dogajanjem ter tožniku izdala sklep o razveljavitvi pisnega dela izpita iz psihologije.

2. Tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski akt je zavrnila Državna komisija za splošno maturo (v nadaljevanju DK SM) pri čemer je v obrazložitvi izpostavila, da je vnos mobitelov, ur ali drugih prenosnih elektronskih komunikacijskih naprav v izpitni prostor prepovedan in že sam vnos pomeni njegovo posedovanje in izrek ukrepa prekinitve reševanja izpitne pole. Zvonjenje telefona ali oddajanje kakršnegakoli signala je v preteklosti toženka že opredelila kot uporabo mobilnega telefona in to tudi zapisala v svojih navodilih v šolah. Poudarja, da je ŠMK izvedla postopek izreka ukrepa v skladu z določili Pravilnika o splošni maturi (v nadaljevanju Pravilnik) in navodili in obvestila dežurno sobo državnega izpitnega centra v času pisanja izpitov, sankcijo izrekla pravočasno in glede na ugotovljeno kršitev kandidatu izreklo ustrezen ukrep.

3. Tožnik v tožbi navaja, da sicer Zakon o maturi (v nadaljevanju ZMat) in Pravilnik izrecno ne določata, da je zoper odločitev DK SM dovoljen upravni spor, vendar gre v konkretni zadevi za dokončni upravni akti z drugega odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1), torej akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, podredno pa tožnik zatrjuje dopustnost upravnega spora na podlagi 4. člena ZUS-1, saj posega posamični akt o tožniku ustavno pravico do izobraževanja in drugega pravnega sredstva tožnik nima na voljo. Navaja, da je ŠMK dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovila. Izpostavlja, da tožnik telefona med izpitom ni uporabljal, temveč ga je pomotoma odnesel v učilnico v kateri je pisal izpit, zato je nepravilno in nedopustno stališče toženke, da zgolj že zvonjenje telefona predstavlja njegovo uporabo in to stališče nima nobene podlage v splošnem pravnem predpisu, ki ga določajo pravila splošne mature oziroma je s temi pravili v nasprotju. Opozarja na 73. člen Pravilnika ter poudarja, da tožnik pri pisanju izpita ni uporabljal nedovoljenega pripomočka. Ukrep ŠMK ter DK SM je glede na vsebino, pomen in posledice tožnikove kršitve pretiran in nesorazmeren ter posledično nezakonit. Poudarja, da tožnik med pisanjem izpitne pole 1 iz psihologije ni imel pri sebi mobilnega telefona ali kakršnegakoli pripomočka in je shranil svoje osebne stvari (šolski nahrbtnik, oblačila, mobilni telefon) v sosednji učilnici, ki je bila namenjena hranjenju osebnih predmetov dijakov. Ker so pa imeli dijaki na voljo 30 minutni odmor, je tožnik vzel iz sosednje učilnice denar za malico in svoj telefon in odšel v bližnjo pekarno po malico. Nekaj minut pred drugim delom izpita se je vrnil v izpitno učilnico, se skušal zbrati in pripraviti na drugi del izpita. Dijaki so bili pred prvim delom izpita opozorjeni, da telefoni ne sodijo na pisni del mature in da jih dijaki ne smejo imeti pri sebi, česar se je tožnik sam dobro zavedal in si pri pisanju izpita ni na nikakršni način pomagal s uporabo mobilnega telefona.

4. Opozarja, da pred pisanjem 2. dela izpita dijake na posedovanje telefona nihče več ni opozoril, saj bi sicer tožnik pomislil na to, ali je telefon odložil v sosednji učilnici. Ker je med pisanjem 2. dela izpita, ko je bil tožnik povsem skoncentriran na reševanje naloge, zazvonilo, tožnik niti ni zaznal, da gre za njegov telefon. Šele, ko se je za prvim piskom pisk ponovil, je tožnika nenadoma spreletelo, da gre za njegov telefon in da njegov telefon signalizira, da je prejel SMS sporočilo, kar je posledica prednastavljenih nastavitev znamke tožnikovega telefona, ki ob neprebranem SMS sporočilu zvočni signal odda dvakrat. Tožnik je samoiniciativno telefon takoj oddal nadzornemu učitelju, ki ga je vzel. Ta ga je odnesel k tajnici ŠMK v zbornico. Tožnik se takrat ni ukvarjal s tem, ker je bil osredotočen na pisanje, ko pa je končal pisanje izpitne pole 2 pa ga je nadzorna učiteljica napotila v zbornico k tajnici ŠMK. Ta pa mu je, brez da bi se karkoli prej pogovorila z njim ali dobila kakršnakoli pojasnila, izročila izpodbijani sklep in vrnila mobilni telefon.

5. Tožnik opozarja, da je izrečen ukrep nesorazmeren in posledično nezakonit glede na okoliščine kršitve maturitetnih pravil, ko je nadzorni učitelj A. A. tudi podal izjavo, da je tožnik sam povedal, da je v učilnici njegov telefon in da ni bilo ugotovljeno, da bi ga uporabljal. Opozarja na zahtevo po sorazmernosti ukrepov, kot izhaja iz Pravilnika, prav tako tudi po stopnjevanju ukrepov ter meni, da organ ni uporabil testa sorazmernosti torej, da bi iz več ukrepov, ki jih ima na voljo, ob upoštevanju teže kršitve uporabil tistega, ki je za kršitelja ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. Opozarja, da bi moral biti najprej izrečen opomin, ne pa da je bil izrečen tako strogi ukrep kot se je kasneje tudi izrekel. Toženka je izrekla bistveno prestrogo sankcijo razveljavitev celotnega pisnega dela izpita, ukrep opomina nadzorni učitelj tožniku ni izrekel. Opozarja, da tožnik ni imel namena goljufati in tudi tega ni storil z nenamernim vnosom telefona, da je bil ukrep prehitro sprejet in kršitev tožnika se je prehitro opredelila kot uporaba nedovoljenega pripomočka, kar pa ne drži. Kandidat telefona ni uporabljal, šlo je le za posedovanje. Tožniku bi glede na kršitev moral biti k večjemu izrečen ukrep prekinitev reševanje 2. izpitne pole, ne pa ukrep prekinitev dela izpitov oziroma prekinitev izpitov. S tem se mu je preprečilo, da bi lahko že v spomladanskem roku uspešno opravil celotno maturo in tako imel možnost za vpis na želeno fakulteto. Opozarja na kršitev 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej pravico do izjave ter na poseg v ustavno pravico do svobode izobraževanja, ki izhaja iz 57. člena Ustave RS. Predlaga, da sodišče v sporu polne jurisdikcije sklep odpravi in odloči, da se tožniku za storjeno kršitev izreče opomin podredno pa, da se tožniku izreče le ukrep prekinitve reševanja 2. izpitne pole.

6. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, in sicer, da se primarno odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, podredno pa da se začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje tako, da se tožniku za storjeno kršitev maturitetnih pravil izreče opomin, nadalje je še dodatno podredni zahtevek, da se tožniku odredi razmerje tako, da se zaradi posedovanja nedovoljenega pripomočka pri pisanju pisnega dela izpita psihologije izreče ukrep prekinitve reševanja 2. izpitne pole.

7. Toženka v odgovoru na tožbo in v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe ponavlja razloge izdanih odločb ter navaja, da že sam vnos nedovoljenega pripomočka pomeni njegovo posedovanje, za kar je predviden ukrep prekinitve reševanja izpitne pole. Glede navedb, da je bila pri tožniku ugotovljena blažja kršitev (posedovanje nedovoljenega pripomočka), sankcioniran pa je bil za težjo kršitev (uporabo nedovoljenega pripomočka)", poudarja, da je iz spisa nedvoumno, da je tožnik kršil pravila iz pete alineje 73. člena Pravilnika zaradi "uporabe ... elektronskega pripomočka". Mobilni telefon je na maturi vsekakor nedovoljen pripomoček in je že posedovanje le-tega v izpitnem prostoru kršitev, očitno pa je predpis o kršitvi maturitetnih pravil z elektronskimi pripomočki - mobilnimi telefoni, že v 73. členu Pravilnika dal večjo težo in elektronske pripomočke pri kršitvah navedel v povezavi z uporabo. Dodaja, da za izrek najmilejšega ukrepa v konkretnem primeru ni pravne ali dejanske podlage, tožnik pa v svoji tožbi razlogov za izrek najmilejšega ukrepa niti ni izkazal. Nasprotuje predlogu tožnika, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije.

8. V odgovoru zoper predlog za izdajo začasne odredbe pa opozarja, da bi morebitna ugoditev predlogu pomenila, da ni bilo enakih pogojev za vse na maturi, ter opozarja na tiste, ki so bili pri kršitvi enakih pravil sankcionirani z izrekom ukrepa prekinitve dela izpita. Meni, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani, saj tožnik ne zatrjuje težko popravljive škode.

**K I. točki izreka**

9. Tožba je utemeljena.

10. V konkretnem primeru je sporna odločitev ŠMK, ki je tožniku razveljavila pisni del izpita iz psihologije, ki ga je opravljal na spomladanskem roku splošne mature 2023, zaradi uporabe nedovoljenega pripomočka.

11. Izpodbijan akt posega v tožnikovo pravico do opravljanja mature in posledično pridobitve ustrezne izobrazbe, zato je tožniku zagotovljeno sodno varstvo na podlagi določb ZUS-1. Prvi odstavek 2. člena ZUS-1 namreč določa, da se v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov s katerimi se posega v upravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

12. Omeniti je določbe ZMat, ki v VI. poglavju določa varstvo pravic kandidatov. 48. člen navedenega zakona določa, če so pri opravljanju pisnega maturitetnega izpita splošne mature kršene določbe tega zakona ali določbe predpisov sprejetih na njegovi podlagi, ki se nanašajo na postopke izvedbe, je dovoljena pritožba na DK SM naslednji dan po opravljanju pisnega dela maturitetnega izpita splošne mature. DK SM odloči o pritožbi s prejšnjega odstavka v 30 dneh po vložitvi pritožbe. Če ugotovi, da so kršitve postopka pri izvedbi mature vplivale na izpitno oceno, jo razveljavi in določi novo na način, ki ga predpiše minister. Odločitev DK SM je dokončna.

13. Kršitev maturitetnih pravil ureja Pravilnik v 73. členu, ki med drugim določa, da so kršitve kandidatov pri izpitu posedovanje pomožnega listka oziroma drugih nedovoljenih pripomočkov (druga alineja 73. člena) ter uporaba pomožnega listka, elektronskih pripomočkov oziroma drugih nedovoljenih pripomočkov (peta alineja 73. člena). Navedeni Pravilnik nadalje določa vrste ukrepov za kršitve kandidatov, in sicer se lahko izrečejo ukrepi: opomin, prekinitev reševanja izpitne pole, prekinitev dela izpita, prekinitev izpita, razveljavitev vseh opravljenih izpitov splošne mature. V primeru prekinitve se izpitna pola, del izpita ali izpit oceni z nič točkami. 75. člen Pravilnika določa postopek izrekanja ukrepov in pravi, da se ukrepi praviloma stopnjujejo. Opomin izreče nadzorni učitelj tako, da to zapiše v zapisnik o poteku izpita, o prekinitvi reševanja izpitne pole, prekinitvi dela izpita, prekinitvi izpita in razveljavitev vseh opravljenih delov izpita odloči ŠMK. V primeru ugotovljene kršitve nadzorni učitelj nemudoma obvesti predsednika ŠMK, ki ugotovi dejansko stanje. O ukrepih odloči ŠMK takoj, sklep o tem pa kandidatu izda v 24 urah po ugotovi kršitve. Zoper sklep je dovoljena pritožba na Državno komisijo v treh dneh po prejemu sklepa. Državna komisija o pritožbi odloči v 30 dneh po prejemu pritožbe. Če nadzorni učitelj prekine izpit, naroči kandidatu, da zapusti prostor, v katerem poteka izpit, tako da ne moti izvajanje izpita. ŠMK o vseh ukrepih zoper kršitelja obvesti Državno komisijo.

14. Sodišče glede na navedeno pravno podlago ter izpodbijana akta ugotavlja, da izpodbijani akt zadeva tožnikovo zakonsko pravico do opravljanja mature (1. člen ZMat). Ta zakonska pravica ima tudi ustavno podlago o splošnem načelu enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) v povezavi z programskim določilom tretjega odstavka 57. člena Ustave RS, ki pravi, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.

15. Čeprav ZMat ureja posebej področje mature, pa za to področje veljajo tudi temeljna načela in splošna določila srednješolskega izobraževanja, kolikor ZMat kot specialni predpis določenih razmerij ne ureja drugače. Ker slednji posebnih določb o temeljnih načelih v postopkih odločanja o pravicah in obveznostih dijakov ne vsebuje, je potrebno uporabiti splošni predpis. Srednješolsko izobraževanje podrobneje urejata splošna predpisa Zakon o gimnazijah (v nadaljevanju ZGim) ter Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (v nadaljevanju ZPSI-1). Navedena predpisa pa glede postopka odločanja o pravicah dijakov jasno predpisujeta, da je v postopku odločanja o dijakovi zahtevi oziroma pravicah in obveznostih pristojni organ dolžan: - dijaku pomagati, da čim lažje in hitreje uveljavi svojo pravico, - uporabiti tisti ukrep, ki je za dijaka ugodnejši, če se z njim doseže zakonit namen, - skrbeti za to, da dijakovo nepoznavanje predpisov ni v škodo pravic, ki mu gredo po zakonu, - ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločanje, - preden odloči o zahtevi, dijaku dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, - postopek voditi hitro, v rokih, ki omogočajo dijaku uresničevanje njegovih pravic in obveznosti v zvezi izobraževanjem, - kadarkoli popraviti očitne računske in druge napake v zvezi z uresničevanjem pravic dijaka v šolski dokumentaciji oziroma v izdanih sklepih oziroma šolskih listinah (četrti odstavek 41.d člena ZGim in četrti odstavek 83. člena ZPSI-1). Nadalje je določeno, da pristojni organ o zahtevi za varstvo pravic dijaku izda pisni sklep, ki vsebuje izrek odločitve, obrazložitev in pravni pouk (peti odstavek 41.d člena ZGim in peti odstavek 83. člena ZPSI-1).

16. Pritrditi je navedbam tožnika, da tožniku ni bila zagotovljena pravica do izjave ter da ni bila upoštevana zahteva po izreku sorazmernega ukrepa oziroma navedeno ne izhaja iz obrazložitve, saj izpodbijani akt nima dovolj konkretiziranih razlogov za sprejeto odločitev. V izpodbijanem aktu je navedeno le, da se je tožniku med pisanjem izpitne pole 2 iz psihologije oglasil telefon, da se po prvem pozivu ni odzval, po ponovni oddaji zvočnega signala pa je dijak telefon oddal nadzornemu učitelju. Prav tako je navedeno, da mu je bil sklep vročen po oddaji izpitne pole in da je ŠMK v ožji sestavi izdala naveden sklep. Kot pravna podlaga za sklep je naveden 74. in 75. člen Pravilnika. Navedene skope obrazložitve tudi ni ustrezno dopolnil drugostopenjski organ, torej toženka.

17. Zgoraj citirane določbe Pravilnika jasno opredeljujejo izrek ukrepov ob ugotovljenih kršitvah. Pri tem je posebej poudariti, da je izrecno navedeno, da se ukrepi praviloma stopnjujejo (prvi odstavek 75. člena Pravilnika). Dodati je še, da je naloga nadzornega učitelja, da o ugotovljenih kršitvah takoj obvesti predsednika ŠMK, katerega dolžnost pa je, da ugotovi dejansko stanje (četrti odstavek 75. člena Pravilnika). Navedene določbe v povezavi z določbami ZMat ter ZGim jasno določajo pravila ravnanja ŠKM ter kako so varovane pravice dijaka tekom postopka.

18. Navedene določbe skupaj vodijo k zaključku, da bi moral organ v izpodbijani odločbi jasno izreči ukrep, iz odločbe bi moralo biti razvidno dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno s strani predsednika ŠMK, ki je pri tem upošteval tudi pravice dijaka do izjave ter izreči ukrep, ki je sorazmeren glede na ugotovljeno kršitev. Vse navedeno bi moralo izhajati iz obrazložitve odločbe, kjer bi moralo biti jasno razvidno, kaj je bilo ugotovljeno, katera sankcija je izrečena, prav tako bi morala biti razvidna presoja, da so se ukrepi stopnjevali glede na kršitev.

19. Tako prvostopenjska kot drugostopenjska odločba navedenih zahtev ne izpolnjujeta, zato je utemeljen očitek, da v zadevi ni bilo ugotovljeno relevantno dejansko stanje, prav tako tožniku ni bila zagotovljena pravica do izjave (kar je absolutno bistvena kršitev določb ZUP po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Dodati je še, da izpodbijana odločba tudi ni ustrezno obrazložena (kar je absolutno bistvena kršitev določb ZUP po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in se odločba ne da preizkusiti).

20. Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt prvostopenjskega organa odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, ker je prišlo do kršitve 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku je potrebno brez odlašanja napraviti vse procesne korake skladno z napotki iz te sodbe, da bi se zagotovilo čimprejšnje odločanje o zahtevku tožnika glede na časovni potek mature.

21. Zaradi kršitev pravil postopka, ki jih mora odpraviti organ, odločanje o vsebini upravnega akta ni bilo mogoče, zato sodišče samo ni moglo odločiti o stvari (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

22. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka**

23. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Čeprav se po Zakonu o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporablja Odvetniška tarifa, je ZUS-1 kot kasnejši in specialni zakon vprašanje ugotavljanja višine stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem sporu, ki naj jih uspelemu tožniku povrne nasprotna stranka, uredil drugače kot ZOdv.1 Tako je pri odmeri višine tožnikovih stroškov, čeprav jih je stranka priglasila na podlagi Odvetniške tarife, sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, o stroških odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu. V skladu z drugim odstavkom 3. člena navedenega Pravilnika pripadajo tožniku, ker je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22% DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

**K III. točki izreka**

24. Zahteva za izdajo začasne odredbe za zadržanje izpodbijanih aktov oz. ureditev razmerij se zavrže. 25. Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar izhaja iz določbe 32. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.2

26. Glede na zgoraj navedeno in odločitve, da tožba ni dopustna, je bilo treba zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 1 Tako sklep VS RS I Up 141/2017 z dne 6. 9. 2017. 2 Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča je o zahtevi za izdajo začasne odredbe mogoče odločati le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo v upravnem sporu (npr. sklepi I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016, I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021 in drugi).