Jedro

Potreba, da sodišče v pravdi angažira še novega izvedenca iste ali podobne stroke (tj. izvedenca, ki sodišču z vidika primerljive strokovne usposobljenosti posreduje odgovore na ista strokovna vprašanja), mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami prvega izvedenca ni tak razumen razlog.

Prilagajanje stikov naravi življenja pa je eden izmed materialnopravnih dejavnikov, ki ga je pri ureditvi pravice do stikov treba upoštevati.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da se delno ugodi tožnikovi pritožbi zoper odločitev o stikih ter se odločitev sodišča prve stopnje v drugi alinei točke IV izreka spremeni tako, da se ta glasi:"- vsak drugi vikend, od petka, ko sina po pouku prevzame v šoli, do nedelje do 19.00 ure, ko sina vrne k materi D. K." V preostalem delu se revizija zavrne.

Revident sam trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank ter mladoletnega sina zaupalo v varstvo in vzgojo materi (tožnici). Tožencu je naložilo plačevanje preživnine in sicer za čas od 1.12.2004 do 30.11.2005 še razliko v višini 20.000 SIT, od tedaj dalje pa v višini 60.000 SIT. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o izvrševanju stikov med tožencem in otrokom. Toženec ima pravico do stikov vsako sredo popoldne med 15.00 in 19.00 uro, vsak drug vikend v mesecu (od sobote ob 9.00 uri do nedelje ob 19.00 uri) ter v času poletnih šolskih počitnic (14 dni), v času ostalih počitnic pa tako, da s sinom preživi polovico počitnic. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožničin zahtevek, po katerem bi šla preživnina tudi njej ter zahtevek po nasprotni tožbi (dodelitev otroka nasprotnemu tožniku ob plačevanju preživnine nasprotne toženke).

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo ter višino preživninske obveznosti za čas po 1.12.2005 zvišalo na 70.000 SIT. Delno pa je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke ter odločbo o stikih korigiralo tako, da sedaj iz nje jasno izhaja, da so stiki urejeni vsak drugi vikend. V preostalem delu je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo toženec. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi v točkah 3. in 4. izreka, sodbo sodišča prve stopnje pa v 2., 3., 4. in 6. točki izreka ter v tem obsegu vrne zadevo drugemu senatu sodišča prve stopnje v novo odločanje.

Revident navaja, da je imel na izdelano izvedensko mnenje številne pripombe, ki pa sta jih nižji sodišči v celoti zavrnili Toženec je sodišču predlagal postavitev novega izvedenca psihiatra, ki bi ocenil primernost staršev in ugotovil, kdo bolje izpolnjuje pogoje za ustrezen telesni in duševni razvoj otroka. Toženec je poleg tega sodišču predlagal postavitev izvedenca s področja otroške psihologije. Tak predlog je podal v pripravljalni vlogi 2.3.2005, še dodatno pa ga je obrazložil na naroku za glavno obravnavo 15.12.2005. Predlagal je, naj izvedenec oceni, kakšen je vpliv obeh staršev na bodoči A. razvoj. Tožena stranka je predlagala tudi zaslišanje T. in A. F. ter opravo poizvedb pri delodajalcu tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je te dokazne predloge zavrnilo, pri tem pa ni ustrezno pojasnilo svoje odločitve v smislu drugega odstavka 287. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št.43/2006; ZPP). Po prepričanju tožene stranke je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženi stranki je namreč sodišče onemogočilo dokazati, da tožeča stranka slabo vpliva na otrokov telesni in duševni razvoj ter da bo z dodelitvijo njej ta ogrožen. Zgolj pavšalna navedba, da so predlagani dokazi nepotrebni, ker je dejansko stanje do te mere razjasnjeno, da je lahko sodišče razsodilo, ne zadošča. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje in zato ogroža pravico do pritožbe. Revident zatrjuje, da mu je bila s tem kršena tudi ustavna pravica iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

Sodišče druge stopnje je očitno prezrlo, da je bil dokaz z izvedencem s področja otroške psihologije predlagan najprej v vlogi dne 2.3.2005 (z utemeljitvijo, naj izvedenec s področja otroške psihologije pojasni, ali držijo navedbe tožeče stranke, da naj bi se sin bal tožene stranke). Dokazni predlog pa je bil dopolnjen na naroku 15.12.2005, ko je tožena stranka predlagala, naj izvedenec oceni, pri katerem izmed staršev bodo v večji meri oz. bolje izpolnjeni pogoji za skladen telesni in duševni razvoj. Ta predlog pa sta nižji sodišči očitno spregledali, saj drugostopenjsko sodišče sicer ne bi zapisalo: ".. izvedba dokaza z angažiranjem otroškega psihologa ni potrebna, saj je sodišče prve stopnje samo kritično ovrednotilo mnenje sodne izvedenke v zvezi s tem, da naj bi A. živel v strahu pred tožencem..." O predlogu, dopolnjenem na naroku, pa sodišči nista odločali.

Tudi sicer pa revident opozarja, da procesnih napak (tj. pomanjkljivih dokaznih sklepov), storjenih na prvi stopnji sojenja, ni mogoče odpravljati na drugi stopnji sojenja z navajanjem dodatnih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga.

Okoliščina, da je tožeča stranka psihično nestabilna (nezrela) osebnost in da pogosto zapada v depresivna stanja ni samo gola navedba tožene stranke, pač pa je podprta tudi z izvedenskim mnenjem. Kakšen bi bil oziroma kakšen bo vpliv tako ugotovljenega psihičnega stanja na otrokov razvoj, pa bi lahko pojasnil le ustrezen strokovnjak (po prepričanju tožeče stranke je to otroški psiholog). Tudi okoliščina, da je tožeča stranka v preteklosti že nekajkrat zapustila svojega moža in sina, nikakor ne govori v prid temu, da je tožeča stranka primerna oziroma primernejša za varstvo in vzgojo otroka. Do te okoliščine se prvostopenjsko sodišče v sodbi sploh ni opredelilo.

Vse navedeno kaže na to, da tožeča stranka ni primeren oz. bolj primeren starš, ki bo v resnici zagotovil sinu vse pogoje za njegov optimalen razvoj. S tem je podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter listinami v spisu oziroma o vsebini teh listin in drugih izvedenih dokazih. Revident zatrjuje obstoj bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka nato primeroma navaja nekatere okoliščine, ki nasprotujejo zaključku nižjih sodišč o boljši primernosti. Tožeča stranka težko ohranja ustrezen stik oziroma stabilen odnos s svojo okolico (kar izhaja iz izvedenskega mnenja, ko izvedenka ugotavlja, da tožeča stranka ob sebi potrebuje nekoga, da lahko normalno funkcionira). Omenjeno se med drugim kaže tudi v pogostem menjavanju službe, kar gotovo ne predstavlja neke trdne osnove, ki bi sinu nudilo optimalne pogoje za razvoj. Represivne in neredko celo nasilne metode tožeče stranke pri vzgoji sina gotovo niso v korist njegovemu skladnemu osebnostnemu razvoju. Tožena stranka v nadaljevanju utemeljuje, da gre za preživete metode, ki so za otroka slabe.

Revident nasprotuje tudi odločitvi o stikih. Meni, da odločba v tem delu ne omogoča preizkusa. Ni razvidno, zakaj naj bi bili določeni stiki ustrezni. Pojasnjeno pa ni niti to, zakaj naj bi bili neprimerni takšni stiki, kot jih je predlagal toženec. Za vikend bi bilo vsekakor primerneje, če bi se ti stiki začeli že v petek popoldne in ne šele v soboto dopoldne. S takšno odločitvijo je namreč tožencu in otroku onemogočeno, da bi šla prek vikenda na daljši izlet, poleti na morje, pozimi na Bled (kjer je mati tožene stranke) ter na smučanje. Tako odmerjeni stiki ne upoštevajo osnovnega smisla stikov - to pa je tudi kvalitetno preživljanje časa. Enako velja za stike med tednom. 4 urni čas je prekratek, sploh pa sedaj, ko sta se tožnica in sin preselila v L. ter gre samo za vožnjo ena ura časa. Tožena stranka vztraja, da bi sina pripeljal v šolo naslednje jutro. Stiki, kakor so določeni sedaj, povzročajo nervozo. Tudi glede teh vprašanj bi se lahko opredelil otroški psiholog.

Zmotno so bili uporabljeni tudi kriteriji za določitev preživnine. Tožena stranka enostavno ne zmore nositi naloženega bremena. Pomenljivo je, da sodišče sploh ni ugotavljalo dejanskega premoženjskega stanja tožeče stranke niti ni upoštevalo premoženja, ki ga je tožeča stranka pridobila kot dedinja po svoji materi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Glede dodelitve otroka Revident sodiščema očita, da sta ga prikrajšali v njegovih procesnih pravicah, ker nista izvedli z njegove strani predlaganih dokazov, določbe pravdnega postopka pa naj bi kršili tudi s tem, ker zavrnitve teh dokaznih predlogov nista v zadostni meri obrazložili. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca ter s postavitvijo izvedenca s področja otroške psihologije zavrnilo argumentirano. Enako velja glede zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem prič A. in T. F. Glede zavrnitve slednjega dokaznega predloga revizija konkretiziranega procesnega očitka niti ne uveljavlja.

Res je, da je obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj ni ugodilo toženčevemu predlogu, naj sodišče postavi novega izvedenca, poleg tega pa tudi izvedenca s področja otroške psihiatrija, kratka in splošna: ostale dokazne predloge je sodišče kot nepotrebne zavrnilo, saj že izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev (str. 12 sodbe prvega sodišča). Vendar pa tega splošnega razloga ni mogoče brati ločeno od ostale obrazložitve ter mimo posebne narave dokaza z izvedencem. Ker sodišče samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, je izvedlo dokaz z izvedenko klinične psihologije (243. člen ZPP). Izvedenec je specifični pomočnik sodnika. Sodišču posreduje znanje, ki bi ga sicer moralo imeti samo1. Izvedenka je v obravnavani zadevi odgovorila na ključna strokovna vprašanje, od katerih je odvisno, kateremu od staršev je primerneje dodeliti otroka. Na mnenje je tožena stranka podala pripombe. Če bi sodišče na te pripombe zaradi pomanjkljivega strokovnega znanja samo ne znalo odgovoriti, bi moralo izvedenko zaslišati, saj bi bila sicer stranka prikrajšana v pravici do kontradiktornega in neposrednega sojenja (4. in 5. člen ZPP). Vendar tožena stranka izrecno ni želela, da se izvedenka zasliši na naroku, poleg tega pa ji je sodišče na njene pripombe tudi odgovorilo. Tožena stranka je res predlagala, naj sodišče postavi novega izvedenca. Potreba, da sodišče v pravdi angažira še novega izvedenca iste ali podobne stroke (tj. izvedenca, ki sodišču z vidika primerljive strokovne usposobljenosti posreduje odgovore na ista strokovna vprašanja), mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami prvega izvedenca ni tak razumen razlog. Tak predlog v ožjem dokaznem pomenu niti ne predstavlja novega dokaznega predloga, marveč gre za kopičenje identičnih dokaznih predlogov. Če sodišče dokaz s prvim izvedencem sprejme in ga kasneje tudi dokazno oceni ter je obenem (upoštevaje splošno izobrazbo) tudi sposobno odgovoriti na strankine pripombe, potem odpade tudi osnovna predpostavka za izvedbo (novega) dokaza z izvedencem (243. člen ZPP) - pomanjkanje potrebnega strokovnega znanja.

Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedenko klinične psihologije dokazno ocenilo (samega zase in v povezavi z drugimi dokazi - zaslišanje strank, mnenje centra za socialno delo). S pomočjo s strani izvedenke posredovanega strokovnega znanja je tako ugotovilo, kakšna vzgojna drža in kakšne vzgojne metode so podane pri eni in drugi stranki (str. 14 in 15 sodbe sodišča prve stopnje). Na enak način je tudi ugotovilo, kako se prej navedeno odraža v razmerju do otroka ter nato napravilo materialnopravni sklep, da je z vidika največjih otrokovih koristi bolje, če se dodeli tožnici. Kot rečeno, pa je odgovorilo tudi na pripombe toženca (str. 15, 16 in 17 sodbe prvega sodišča) ter obrazložilo, zakaj ni potrebe po postavitvi novega izvedenca. Razlog je v tem, ker so ta dejstva že dokazana (na prej opisan način), glede nekaterih drugih pripomb pa, da so se razmere med tem spremenile (predvsem s tem, da tožnica ni bila več zaposlena).

Zelo podobni razlogi veljajo tudi v zvezi z zavrnjenim dokaznim predlogom, naj sodišče postavi izvedenca otroške psihologije. Gre namreč za izvedenca podobne stroke (natančneje: iste stroke tj. psihologije, le da s posebno specializacijo). Revident navaja, da sta se nižji sodišči opredelili le do dela tega dokaznega predloga (v zvezi z otrokovim domnevnim strahom pred tožencem), spregledali pa naj bi, da je bil ta dokaz predlagan tudi zaradi ugotovitve pri katerem izmed staršev bodo v večji meri oz. bolje izpolnjeni pogoji za skladen telesni in duševni razvoj. Vendar pa opredelitev do tega vsebinsko zelo jasno izhaja iz celotnih razlogov sodb nižjih sodišč: to dejansko vprašanje je bilo namreč že razjasnjeno s pomočjo izvedenke klinične psihologije, navsezadnje pa je povzeta prav v splošnem, s strani revidenta kritiziranem stavku: da že izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev.

Vsi ti razlogi vsebinsko izhajajo že iz sodbe prvega sodišča. Ker je ta del dokaznega postopka toženec s pritožbo napadel, mu je pritožbeno sodišče na pripombe tudi vsebinsko odgovorilo. Vendar pa na ta način ni nadomestilo domnevno manjkajočih razlogov prvega sodišča, marveč je vzpostavilo ustrezen vsebinski (torej kvaliteten) dialog s pritožnikom. S tem je torej storilo ravno to, za kar revident trdi, da je bil prikrajšan. Kakšnega drugačnega pravnega dialoga pritožnika s sodiščem druge stopnje si niti ni mogoče zamisliti. Drugače bi seveda bilo, če razlogi za zavrnitev dokaznega predloga iz sodbe sodišča prve stopnje sploh ne bi bili razvidni ter bi jih sodišče druge stopnje podalo samo, na novo, prvič. To pa, kot je bilo že pojasnjeno, ne drži. Revident dalje trdi, da se sodišči nista opredelili do okoliščine, da je tožnica psihično nestabilna ter da ju je s sinom že v času skupnega življenja večkrat zapustila. Res je, da se sodišči nista opredelili do tega, kako bi takšna okoliščina vplivala na otrokov razvoj. Vendar pa revident spregleduje, da nižji sodišči takšne okoliščine niti nista ugotovili. Revident se torej sklicuje na dejstva, ki jih v dejanski podlagi sodb nižjih sodišč, ni. Ker v zvezi s tem revident ne zatrjuje obstoja kakšne izmed kršitev postopka, revizijsko sodišče lahko ugotovi le to, da gre za nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To, da gre za nedovoljen in s tem neupošteven revizijski razlog pa je tudi vse, kar revizijsko sodišče lahko revidentu v zvezi s tem odgovori.

V tretjem odstavku na četrti strani revizije revident uveljavlja obstoj bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbama očita nasprotje med "okoliščino na strani tožeče stranke ... da tožeča stranka ni primeren oz. primernejši starš, ki bo v resnici zagotovil sinu vse pogoje za njegov optimalen razvoj." ter "listinami v spisu oziroma vsebini le-teh in drugih izvedenih dokazov" Gre za pavšalno in navidezno uveljavljanje navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pavšalno zato, ker ne pove drugega kot to, da se revident ne strinja z dokazno oceno, ki je bila podlaga za materialnopravni sklep, ki ga revident prikazuje kot dejstvo. To, da gre za nestrinjanje z dokazno oceno pa obenem priča tudi o zgolj navidezni naravi procesne kršitve. Nadalje se sklicuje še na dejstvo, ki naj bi nasprotovalo sklepu o primernosti dodelitve otroka materi. Šlo naj bi za dejstvo, da tožeča stranka težko ohranja stabilen stik z okolico, kar naj bi se kazalo tudi v menjavanju službe. Tudi v tem primeru se revident opira na dejstvo, ki v dejanski podlagi sodb nižjih sodišč ni zajeto ter torej velja nanj enak odgovor o vezanosti revizijskega sodišča na dejansko podlago sodb nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Mimo ugotovljenega dejanskega stanja pa gre tudi navedba, da represivne in celo nasilne metode tožeče stranke niso v korist otroku. Takšna, materialnopravno zasnovana revizijska navedba temelji namreč na dejanski predpostavki, da so materine vzgojne metode nasilne. Takšne ugotovitve pa sodbi nižjih sodišč ne vsebujeta.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede pravice do stikov Otrok ima pravico do stikov z obema staršema, oba starša imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi (prvi odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR).

Revizija najprej napada odločitev glede sredinih popoldanskih stikov (prva alinea točke IV izreka prvega sodišča). Revizijsko sodišče soglaša z izpodbijano odločitvijo. Ne glede na to, da je v čas stikov zajeta tudi vožnja, gre za običajne popoldanske stike, zamejene na eni strani s koncem pouka in na drugi strani z ustrezno večerno uro. Drugačna odločitev (tudi takšna, kot jo predlaga revizija - tj., da bi toženec sina pripeljal šele naslednji dan v šolo) bi ne bila v otrokovo korist, saj bi rušila sinov šolski teden. Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP) Utemeljena pa je revizija v delu, ki napada odločitev o stikih med vikendom (druga alinea točke IV prvega sodišča). Revident se namreč ne strinja s tem, da se ti stiki začnejo šele v soboto zjutraj, ne pa že v petek. To je uveljavljal že v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa mu je odgovorilo, da se mora otrok v petek po šoli spočiti, ne pa takoj hiteti v drugo okolje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je argument, ki ga ponuja revident, prepričljivejši. Izpodbijana odločitev namreč posega v možnost kvalitetnega preživljanja vikenda, torej časa, ki je po svojem bistvu namenjen počitku. Ureditev stikov, po kateri bi šel otrok k tožencu že v petek popoldne, se bolje prilega naravi tedenskega življenja. Prilagajanje stikov naravi življenja pa je eden izmed materialnopravnih dejavnikov, ki ga je pri ureditvi pravice do stikov treba upoštevati. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP) je zato revizijsko sodišče reviziji v tem delu ugodilo in izpodbijano odločitev ustrezno prilagodilo prej povedanemu.

Glede preživnine Dasiravno sodišče prve stopnje poudarja, da pri določanju preživnine ne gre (in tudi ne more iti; op.rev. sodišča) za matematično operacijo, pa je potrebe otroka ovrednotilo z matematično natančnostjo. Te znašajo po ugotovitvi prve sodbe 101.136 SIT.

Dohodke tožene stranke je sodišče dokazno ocenilo na 333.000 SIT, dohodke tožnice pred zaključkom glavne obravnave pa na 108.209, 21 SIT.

Odločitev o višini toženčevega prispevka za preživljanje v višini 70.000 SIT ustreza vrednotnemu sorazmerju med pravno relevantnimi dejavniki. Revizijska trditev, da toženec tega bremena ne bo zmogel (kar bi narekovalo zaključek, da določenim manj nujnim potrebam otroka zaradi materialnih zmožnosti staršev ne bo moglo biti ustreženo), pa je neutemeljena. Ob ugotovitvi o višini toženčevih zmožnosti je vrednotno utemeljeno, če je otrokovim potrebam v ugotovljeni višini zadoščeno ter da večji del tega bremena nosi toženec. Toženec ne bo prikrajšan v pravici do dostojnega življenja, otrokove potrebe, denarno ovrednotene v rangu zgoraj navedenega zneska, pa tudi ne predstavljajo nadstandardnih zahtev.

Ostale revizijske navedbe, češ da sodišče ni ugotavljalo premoženjskega stanja tožnice ter premoženja, ki ga je podedovala po materi, predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. Sodbi nižjih sodišč glede teh dejanskih vprašanj (tj. morebitno dodatno premoženje tožnice in vrednost dediščine) namreč ne govorita, procesne kršitve v zvezi s tem pa revident (vsaj konkretizirano) ne uveljavlja.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. 1: J. Zobec v: Pravdni postopek. Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 474.