Jedro

V postopku odločanja o odobritvi BPP se presoja ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP. Glede na določbo 24. člena ZBPP ta presoja vedno vključuje tudi presojo ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh in ali jo je razumno sprožiti. Ta presoja, ki jo organu za BPP nalaga 24. člen ZBPP in jo je dolžan izvesti, pa ne pomeni meritornega odločanja v zadevi, za katero se dodelitev BPP nanaša.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Krškem, Strokovna služba za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnilo prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) z dne 7. 8. 2013. V obrazložitvi se sklicuje na prvi in tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), da je zadeva očitno nerazumna. Tožnica je vložila prošnjo za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah P 66/2011 z dne 4. 7. 2013 in odločbo Centra za socialno delo, da je prejemnica socialne pomoči. Z navedeno sodbo je sodišče delno ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo uporabnine (v znesku 2.048,00 EUR) za čas od maja 2010 - od poslanega zahtevka toženi stranki, do oktobra 2011 - ko tožena stranka ni več solastnik nepremičnine, v presežku pa njen zahtevek zavrnilo ter odločilo o stroških v skladu z uspehom strank. Iz pisne obrazložitve tožničine vloge in zaslišanja pred prvostopenjskim organom izhaja, da tožnica želi vložiti pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ker ne drži navedba, da toženec ni bival v stanovanju od 2005 do 2007 in da je do leta 2010 tožnica privolila v svoje prikrajšanje, niso bile zaslišane vse predlagane priče in da ima tožena stranka kljub temu, da je solasten delež podarila sinu, še vedno stanovanje v posesti in ima od njega koristi. Organ za BPP ugotavlja, da v spisovni dokumentaciji ni dokaza, da se je tožnica izselila iz stanovanja zaradi nasilja in da ji je bilo nasilno prepovedano uporabljati solastno stanovanje. Tožnica s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah P 66/2011 z dne 4. 7. 2013 nima izgleda za uspeh, saj je sodišče svojo odločitev oprlo na predlagane dokaze in ugotovitve, in sicer, da je tožnica pozvala na plačilo uporabnine šele 2010 in da med strankama ni prišlo do fizičnega nasilja. Organ za BPP se sklicuje na sodno prakso, da zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporabljan in od solastnika ne zahteva dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine zaradi neuporabe solastne nepremičnine je odvisna od izkazanih dejstev, da solastne nepremičnine proti svoji volji stranka ni mogla uporabljati, ker ji nasprotna stranka tega ni dovolila ali ji je to preprečila. Zgolj slabi odnosi med zakoncema še ne pomenijo razlog za neuporabo solastne nepremičnine. Tožnica se je iz stanovanja izselila in do poslanega poziva leta 2010 „soglašala glede rabe solastnega stanovanja“. Tožnica bi lahko takoj po izselitvi predlagala predlog za razdružitev solastnega premoženja oz. bivšega zakonca pisno pozvala na plačilo uporabnine. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča tudi izhaja, da tožena stranka od odsvojitve solastne nepremičnine v stanovanju več ne prebiva (je pri sestri), zato tudi po oceni organa za BPP od takrat nima več koristi, tožnica pa v spis ni predložila nobenega dokaza, da to dejstvo ne drži. Organ za BPP navaja sodno prakso (I Cp 1472/2012, I Cp 1964/2012, I Cp 2379/2012, Cp 683/2012, II Cp 49/2012). Po mnenju organa za BPP je pričakovanje tožnice, da bi s pritožbo zoper zavrnilni del uspela, očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Tožnica je vložila tožbo, v kateri navaja, da zadeva ni nedvomno nerazumna in toženi stranki očita prekoračitev obsega odločanja in onemogočanja uresničitve njene ustavne pravice do pritožbe. Tožena stranka se je dejansko spustila v pravno presojo zaključkov sodišča prve stopnje. Na podlagi zaključkov prvostopenjskega sodišča tudi o dejanskem stanju, ki so po prepričanju tožnice napačni, je tožena stranka odločila, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna, o čemer lahko v pravnih kot dejanskih zaključkih odloča le pritožbeno sodišče, ne pa tožena stranka. Tožena stranka je preveč ozko presojala pojem „očitno nerazumna zadeva“, saj je njena naloga, da v luči tožničinih argumentov presodi razumnost zadev. V nadaljevanju utemeljuje razloge za vložitev pritožbe zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb ZBPP in kršitev materialnega prava, ki jih pojasni. Tudi ne držijo trditve, zakaj je morala tožnica iz stanovanja in da toženec od 2005 do 2007 ni bival v stanovanju in da je privolila do 2010 v svoje prikrajšanje. Prav tako tudi niso zaslišane vse predlagane priče. Ne drži, da od takrat, ko je toženec podaril svoj delež, ni imel več koristi od stanovanja, saj je še vedno upravljal stanovanje in ga tudi še danes. Tožena stranka bi morala presojati te argumente. V konkretnem pravdnem postopku so bila pomembna zaslišanja več prič, katerih izpovedbe je sodišče prve stopnje nepravilno interpretiralo in neustrezno kritično ovrednotilo. V postopku je tožnica izpostavila več konkretnih očitkov glede ugotovitev dejanskega stanja, tožena stranka pa je za izhodišče vzela zaključke sodišča prve stopnje, ki so sporni. Katere priče niso bile zaslišane izhaja iz obrazložitve sodbe, kaj naj bi se z njimi dokazovalo, pa izhaja iz tožbe in vlog tožnice v pravdnem postopku na prvi stopnji. Lahko bi potrdile razlog za odhod tožnice, ki je bil nasilje toženca, kar predstavlja eno od ključnih okoliščin za pravilno rešitev zadeve. Toženi stranki očita, da ni podala ocene, zakaj se je kljub navedenim argumentom za razumnost pritožbe, ti zdijo nerazumni. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožeči stranki dodeli BPP, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so izpolnjeni pogoji, ki se nanašajo na okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero tožnica vlaga prošnjo za odobritev BPP, ki se presojajo pri dodelitvi BPP v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, ali konkretna zadeva ni očitno nerazumna oz. ali ima tožnica v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vlagati v postopku pravna sredstva (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Gre za vprašanje ali obstaja objektivni pogoj, ki je vezan na zadevo, na katero se prošnja za dodelitev BPP nanaša, ki mora biti izpolnjen poleg subjektivnih pogojev, ki so vezani na stranko.

Iz obravnavane zadeve izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za BPP za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah P 66/2011 z dne 4. 7. 2013, s katero je sodišče delno ugodilo njenemu zahtevku za plačilo uporabnine, v presežku pa njen zahtevek zavrnilo. Tožnica v postopku pred toženo stranko zagovarja stališče, da je smiselno vložiti pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga pojasnjuje tožnica, kršitev pravil postopka, ker naj bi ne bile zaslišane vse predlagane priče ter napačne uporabe materialnega prava, ker naj bi toženec v pravdi imel še vedno stanovanje v posesti in od njega koristi. Prav ima sicer tožeča stranka, ko poudarja, da je v postopku za dodelitev BPP, kot je obravnavani, glede vprašanja, ali gre za očitno nerazumno zadevo v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP, treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in v luči argumentov, ki jih tožnica podaja v postopku za dodelitev BPP. Pravilno je navedeno po mnenju sodišča upoštevala tudi tožena stranka, saj je pravilno postopala po določbi 24. člena ZBPP, ko je preizkušala konkretne ugovore tožnice v okviru prošnje za dodelitev BPP, saj je preizkušala argumente tožnice v okviru pravnega sredstva, ki ga želi tožnica vložiti. Ob tem je tožena stranka primerjala argumente tožnice tudi glede na izide v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Pri tem je navedla sodno prakso, iz katere izhaja, med drugim, da zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, ne zadošča za utemeljen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, če pri tem od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine zaradi neuporabe solastne nepremičnine predvsem odvisna od izkazanosti dejstev, da solastnik solastne nepremičnine proti svoji volji ni mogel uporabljati sorazmerno s svojim deležem, ker mu tožena stranka tega ni dovolila ali mu je to preprečila ter, da do uporabnine ni upravičen, kdor je v svoje prikrajšanje privolil (glej npr. sklep I Cp 1572/2012).

Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, ki je pravilno pojasnila, da tožnica v svoji prošnji ni navedla nobenih novih razlogov in ni predložila nobenih novih dokazov, temveč je navajala ista dejstva kot v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. V prošnji za BPP ni predložila drugačnih materialnih dokazil, s katerimi bi izpodbijala ugotovitve. Tudi ni navedla, katere priče niso bile zaslišane in kaj bi pojasnile. Le pavšalno zatrjevanje, da se je izselila zaradi nasilja in da ni soglašala glede rabe lastnega stanovanja, ter da ima tožena stranka tudi po odsvojitvi stanovanja koristi, pa ne pove kakšnih, pa še ne more biti osnova za presojo o tem, da ocena verjetnosti uspeha v postopku s pravnim sredstvom, ki jo je opravila tožena stranka, ni pravilna. Hkrati pa je iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi razvidno, da je pred Okrajnim sodiščem v Brežicah že uveden postopek N 22/2011 za delitev solastnega premoženja bivših zakoncev.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča tožena stranka ravnala v skladu z namenom in pooblastilom, ki ji ga daje 24. člen ZBPP. Pojasnila je, zakaj je prošnja za BPP tožnice za vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, s čemer se strinja tudi sodišče. Po presoji sodišča tožena stranka ni prekoračila svojih pooblastil, ki jih daje 24. člen ZBPP. V postopku odločanja o odobritvi BPP se presoja le, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP. Glede na določbo 24. člena ZBPP ta presoja vedno vključuje tudi presojo ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh in ali jo je razumno sprožiti. Ta presoja, ki jo organu za BPP nalaga 24. člen ZBPP in jo je organ za BPP dolžan izvesti, pa ne pomeni meritorno odločanje v zadevi, za katero se dodelitev BPP nanaša, zato sodišče očitke tožeče stranke glede napačne uporabe te določbe zavrača. Tudi ne gre za kršitev tožničine ustavne pravice do pritožbe, če je bila odločitev tožene stranke izdana v skladu z navedeno določbo ZBPP.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.