Jedro

Ni pravilna ugotovitev toženke, da je tožnik zapustil Republiko Ciper ilegalno ter na ilegalen način svojo pot nadaljeval proti drugim državam Evropske unije preden je njegov postopek zaključen, s čimer je toženka utemeljevala domnevo begosumnosti iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Potrebnost izdaje začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katere se tožena stranka niti ni sklicevala, saj se do zahtevane začasne odredbe ni opredelila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4460/2022/24 (1222-16) z dne 14. 10. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4460/2022/24 (1222-16) z dne 14. 10. 2022.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, in sicer od 14. 10. 2022 od 11:30 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico. (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika obravnavala Policijska postaja Brežice, ko je vstopil v Republiko Slovenijo 22. 9. 2022 ob 14:14, ilegalno, peš čez reko Bregano v skupini še 12 oseb. Po prehodu so se razdelili v dve skupini, pri čemer je ena odšla proti naselju Slovenska vas, druga pa proti naselju Ponikve. Obe skupini je policija prijela v popoldanskih urah. Prosilec je ob prijetju podal namero za mednarodno zaščito. Kot ciljno državo je v postopku navedel Italijo. Policisti so ga po opravljenem predhodnem postopku odpeljali v azilni dom na Viču. Tožnik je 26. 9. 2022, še pred podajo prošnje, samovoljni zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se nahajal na vlaku v smeri proti Italiji, o čemer je vodja vlaka ob 18:51 obvestil policijo. Policistom, ki so ga prijeli na železniški postaji, je povedal, da je azilni dom zapustil, ker je želel obiskati prijatelje v Italiji. Po ponovno izvedenem predhodnem postopku, je tožnik 27. 9. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja). Toženka je povzela prošnjo, da je Indijo zapustil pred 9. 9. 2022 z letalom v Srbijo, nato pa ilegalno nadaljeval v Bosno in Hercegovino, Hrvaške do Slovenije, s ciljem do Italije. Dokumente mu je v Srbiji vzel tihotapec. Kot razlog zapustitve države je navedel slabe ekonomske težave, saj v Indiji ni služb. Stroški za življenje so tam previsoki, zaslužek pa prenizek. V Indiji je sicer opravljal priložnostna dela, vendar redne zaposlitve ni našel. Drugih razlogov ni navedel. 3. Tožniku je bilo s sklepom št. 2142-4460/2022/7 (1222-16) z 28. 9. 2022 omejeno gibanje na Center za tujce, na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v povezavi z drugim odstavkom istega člena ter drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1, potrjenim s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1343/2022-16 z 11. 10. 2022. 4. Toženka je na podlagi baze EURODAC ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že na Cipru 10. 4. 2019. Ciprski migracijski organi so 10. 10. 2022 sprejeli pristojnost za obravnavo tožnika.

5. Toženka je povzela vsebino dublinskega osebnega razgovora z dne 14. 10. 2022, v bistvenem, da je tožnik Ciper zapustil, ker mu niso pomagali, niso ga dobro obravnavali, niso mu plačali za opravljeno delo, ni mu bilo dobro tam, niso mu omogočili nastanitve, ko je zaprosil za mednarodno zaščito, je dobil dvakrat ali trikrat kuponček za denarno pomoč. Tožnik je povedal, da je imel na Cipru razgovor zaradi njegove prošnje za mednarodno zaščito, na katerem je bil tudi prisoten prevajalec in da so mu na razgovoru pojasnili postopek za pridobitev mednarodne zaščite. Toženka povzame, da si je tožnik želel v Evropo, kjer bi delal in služil denar, ko je zapustil Ciper je razmišljal o Italiji, vendar sedaj želi ostati tukaj v Sloveniji.

6. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka tožniku izrekla 14. 10. 2022 ukrep omejitve gibanja na podlagi pete alineje prvega odstavka. 84. člena ZMZ-1. 7. Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 10. 4. 2019 na Cipru zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito, kljub temu pa tam na odločitev pristojnega organa ni počakal, temveč se odpravil proti svoji ciljni državi Italiji, kar je sam priznal. Glede na to, da je povedal, da je Ciper zapustil, ker tam z njim niso dobro ravnali in ker si je želel izboljšati možnosti za delo v Evropi, predvsem v Italiji, je toženka ugotovila, da je tožnik kljub temu, da je na Cipru zaprosil za mednarodno zaščito, državo zapustil ter na ilegalen način svojo pot nadaljeval proti drugim državam Evropske unije. Toženka meni, da razlog, ki ga je navedel tožnik, da je želel boljše pogoje in priložnosti za delo, ne more opravičiti njegovega ilegalnega odhoda iz države, kakor tudi ne nadaljnjega ilegalnega prehajanja mej v drugih državah na njegovi poti. Toženka je še izpostavila, da je tožnik ob podaji prošnje 27. 10. 2022 zanikal, da bi vložil prošnjo že predhodno na Cipru, čeprav je vedel, da je bil na Cipru v postopku mednarodne zaščite. Tožnik Cipra ni omenil niti pri opisu svoje poti do Slovenije. Tožnik je po oceni toženke zavajal uradne osebe, z namenom preprečitve vrnitve na Ciper (kamor se ne želi vrniti). Toženka je ugotovila, da je zato, ker je tožnik predhodno že vložil prošnjo na Cipru, ki ga je zapustil še pred izvedbo nadaljnjega postopka, podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. 8. Toženka je na podlagi tega, da je tožnik, ko se je že nahajal na ozemlju Slovenije, samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, zaključila, da je želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, ki jo je tudi sam izrecno navedel kot ciljno državo (tudi, ko je Ciper zapustil). Da je bil po samovoljni zapustitvi azilnega doma namenjen v Italijo, je priznal že na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Ljubljana, ki ga je obravnavala po tem, ko so ga našli na vlaku. Takrat je dejal, da je bil namenjen k prijateljem v Italijo. Poleg tega je tudi v razgovoru, s katerim mu je bila naznanjena omejitev gibanja, izjavil, da je njegov cilj bila Italija, saj je za tja tudi kupil karto za vlak. Slednje po mnenju toženke nakazuje na njegovo zavestno in namerno odločitev, da zapusti ozemlje Slovenije še pred izvedbo nadaljnjega postopka. Tožnik je po zgolj štirih dneh, ko je bil po prvem prihodu v Slovenijo pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te samovoljno zapustil in v skupini še devetnajstih drugih tujcev z vlakom zapustil Ljubljano s ciljno postajo v Italiji, ki jo je ves čas obravnave v Sloveniji navajal kot ciljno državo, pri čemer slednjega v postopku niti ni poskušal prikriti. Tožnik se je po mnenju toženke zavedal posledic samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, pa vendar jih samovoljno zapustil še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito. Glede na navedeno ter ob hkratnem upoštevanju tožnikove izjave, da namere za mednarodno zaščito v Sloveniji ne bi podal, če ga policija ne bi prijela, ampak bi odšel v Italijo, je toženka zaključila, da je begosumna oseba, kar je ugotovilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbi I U 1343/2022 z dne 11. 10. 2022. 9. Toženka zato, ker sta podana dva objektivna kriterija, ki v skladu s 84. a členom ZMZ-1 kažeta na nevarnost pobega, hkrati pa iz tožnikovih izjav in ravnanj jasno izhaja, da je namenjen v Italijo, utemeljeno domneva, da je tožnik očitno begosumna oseba ter, da obstaja znatna nevarnosti, da bi ozemlje Slovenije ponovno poskusil samovoljno zapustiti, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici (v konkretnem primeru je to Ciper). Predaja odgovorni državi članici pa je mogoče zgolj, če je tožnik v času le-te prisoten. Čeprav je zatrdil, da ozemlja Slovenije tokrat ne bo zapustil, ker si želi tukaj ostati, pa mu glede na njegova pretekla dejanja ne gre verjeti, še posebej, ker se na Ciper ne želi vrniti. Toženka je ocenila, da je za nadaljevanje postopka zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 10. Toženka je ugotovila, da za tožnika ni primeren milejši ukrep pridržanja na območju azilnega doma. Na podlagi tožnikove spisovne dokumentacije je ugotovila utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, utegnil vnovič samovoljno zapustiti azilni dom in tako onemogočiti zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Glede na to, da je sprejemne prostore, ki so bolj varovani, kakor preostali del azilnega doma, enkrat že samovoljno brez težav zapustil ter ob upoštevanju, da je bil seznanjen, da je Ciper sprejel pristojnost za njegovo obravnavo, tožnik pa se tja ne želi vrniti, je toženka ocenila, da tožnik ne bi imel težav ponovno samovoljno zapustiti azilnega doma. Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa niso ustrezne, je toženka ugotovila, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi predaji odgovorni državi v okviru Uredbe Dublin III. Glede na to, da je bil tožnik tako s strani pristojnega organa kot tudi Upravnega sodišča Republike Slovenije že spoznan za begosumno osebo, kar je z dejstvom, da je Ciper zapustil kljub temu, da je tam bil v postopku mednarodne zaščite, zgolj še potrdil, je omejitev gibanja na Center za tujce v konkretnem primeru, ko je treba izvesti predajo državi članici, ki je za tožnika odgovorna, še posebej nujna in potrebna.

11. Toženka je še pojasnila, da se je, ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je le-ta bil na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Toženka je poudarila, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito Republiko Slovenijo zapusti še pred odločitvijo o njihovi prošnji.

12. Toženka je zato tožniku omejila gibanje na Center za tujce na podlagi druge in tretje točke 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1. _Povzetek bistvenih navedb tožnika_

13. Tožnik izpodbija sklep zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa vrne toženki v ponoven postopek.

14. Tožnik navaja, da je svojo izvorno državo Republiko Indijo zapustil legalno leta 2018 in odpotoval z letalom na Ciper, saj je imel študentsko vizo in je tam študiral turizem. Po enem letu ni imel več finančnih sredstev, zato je zaprosil za mednarodno zaščito. Ker je ni dobil, je 10. 9. 2022 legalno z letalom odpotoval v Beograd, od tam pa ilegalno preko BIH in Hrvaške v Slovenijo. Tožnik je ob podaji namere vložitve prošnje za mednarodno zaščito res povedal, da je njegova ciljna država Italija, vendar si je sedaj premislil in bi zelo rad ostal v Sloveniji do konca azilnega postopka. Želi pa vsekakor bivati zopet v azilnem domu na Viču in nikakor ne v CT Postojna. Tožnik poudarja, da sedaj, ko mu je bila natančno obrazložena veljavna zakonodaja Slovenije, nima več namena zapustiti Slovenije. Če bi mu bilo tako natančno obrazloženo, v jeziku, ki bi ga dobro razumel že dne 22. 9. 22 na PP Brežice, sploh ne bi skušal zapustiti Slovenije dne 26. 9. 2022 z vlakom in oditi v Italijo. Tožnik poudarja, da so mejo prečkali podnevi, saj so imeli namen najti najbližjo državno inštitucijo, da se pozanimajo, kako naprej glede nato, da so prvič prečkali mejo v schengensko območje. Na PP Brežice je bil tožnik zaslišan s strani policistov tako, da je celotno zaslišanje prevajal tolmač za hindi in ne za punjabi, ki ga govori in dobro razume tožnik. Na razgovoru 27. 9. 2022 je sicer dejal, da je razumel, da mora počakati v azilnem domu, da bo dobil kartico, vendar ni dobro razumel, kaj naj bi to pomenilo. Tožnik je povedal, da je 26. 9. 2022 hotel iti najprej le v trgovino, nato pa je skupaj z ostalimi prijatelji iz azilnega doma na železniški postaji kupil karto za vlak za Italijo, kamor se je odločil že prej oditi na obisk prijateljev in si tam najti delo, saj ni vedel, da Slovenije ne sme zapustiti. Toženka teh tožnikovih okoliščin ni raziskala in upoštevala v času izdaje izpodbijanega sklepa. Izvedla je zgolj površen ugotovitveni postopek, navedenih osebnih okoliščin tožnika pa ni vključila v dokazni postopek, čeprav bi jih morala.

15. Tožnik ne zanika, da je 26. 9. 2022 zapustil sprejemne prostore azilnega doma, ter se, skupaj z več prijatelji iz azilnega doma odpravil v center Ljubljane, na železniško postajo, kjer je skupaj z njimi kupil karto za vlak za Italijo. Takšen način pa je bil za njih in za tožnika povsem legalen, zaradi česar se tudi niso skrivali, temveč so odkrito v skupini odšli v center Ljubljane na železniško postajo. Kot že poudarjeno, tožnik ni vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma. Tožnik ne pozna slovenske zakonodaje in pravil, ki so mu bili ob vstopu v Slovenijo na PP Brežice zelo slabo obrazloženi s strani tamkajšnje policije. Vsi ostali v skupini iz azilnega doma na Viču so namreč govorili, da ni nobenega problema, če se odpeljejo z vlakom v Italijo. Vsi, tudi tožnik, je menil, da lahko prosto potujejo znotraj schengenskega območja. Če bi se zavedal, da ga bo prijela policija na vlaku, vsekakor ne bi odšel odkrito in to v veliki skupini na železniško postajo v centru Ljubljane na vlak, temveč bi skrivoma odšel sam, po ilegalnih poteh do meje z Italijo. Tožnik meni, da to njegovo dejanje vsekakor ne utemeljuje njegove begosumnosti temveč ravno obratno, utemeljuje njegovo nebegosumnost. Tožnik poudarja, da je prehajal meje držav na nedovoljen način le od Srbije do Slovenije (pred tem je legalno, z veljavnim potnim listom z letalom pripotoval iz Cipra do Beograda), kjer je hotel takoj po vstopu v Republiko Slovenijo, podnevi in ne ponoči, zaprositi za mednarodno zaščito, vendar ga je že prej prijela policija. Tožnik meni, da ne obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil, saj tudi 26. 9. 2022 sploh ni imel namena pobegniti, temveč ni vedel, da ne sme Slovenije zapustiti do konca njegovega postopka o mednarodni zaščiti. Sedaj, ko to ve, pa je nima namena zapustiti.

16. Tožnik še navaja, da ni dobro razumel prevoda tolmača za hindi, da govori in dobro razume punjabi, da mu niso bile zagotovljene informacije o postopkih po ZMZ-1, o njegovih pravicah in dolžnostih, ter možnih posledicah neupoštevanja obveznosti, da mu ni bilo obrazloženo s strani policistov, da ne sme zapustiti Slovenije pred koncem azilnega postopka, da ni razumel stavka na registracijskem listu (S svojim podpisom potrjujem, da sem v jeziku, ki ga razumem, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bo obravnavan po Zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS.).

17. Tožnik poudarja, da mu ob nastanitvi v azilnem domu 22.9.2022 vse do odhoda iz azilnega doma nobena uradna oseba ni zagotovila informacije o postopkih po ZMZ-1, o njegovih pravicah in dolžnostih, ter možnih posledicah neupoštevanja obveznosti, v njegovem maternem jeziku punjabi, ter mu tako tudi v azilnem domu na Viču ni bilo obrazloženo, da ne sme zapustiti Slovenije pred koncem azilnega postopka. Tožniku tako ni bilo pred njegovo podajo prošnje 27. 9. 2022 na individualen način pojasnjeno v jeziku, ki ga razume, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma oz. o posledicah, če jih bo zapustil. Samovoljnost predhodno zahteva ustrezno informiranost in dokumentiranost informiranosti prosilca o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma, zato nevarnost pobega v tem primeru toženka ni pravilno ugotovila, na kar opozarja tudi sodba naslovnega sodišča v enaki zadevi IU 1341/2022-18 z dne 11. 10. 2022. Tožnik meni, da je s tem izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v zvezi s 3. odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

18. Tožnik trdi in poudarja, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito na Cipru dvakrat in s tem dokončno zavrnjena, njegov postopek za pridobitev mednarodne zaščite je bil torej pravnomočno zaključen, česar pa toženka predhodno ni raziskala in se o tem ni natančneje pozanimala pri migracijskih organih na Cipru. Ker je bil njegov postopek pravnomočno zaključen, je tožnik lahko 10. 9. 2022 legalno z veljavnim potnim listom odpotoval z letalom iz Cipra, v Beograd, sicer ne bi mogel, saj bi imel že vedno status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik navaja, da po pravnomočno zaključenem postopku za mednarodno zaščito v drugi državi (česar toženka sploh ni raziskala), ni več možna vrnitev tožnika v tem primeru na Ciper. Tožnik je izpovedal na osebnem razgovoru 14. 10. 2022, da je prejel od sodišča na Cipru dvakrat negativno odločitev. To pa so po njegovem mnenju zelo pomembne okoliščin, ki jih mora toženka še podrobno raziskati, saj zgolj prstni odtisi tožnika v bazi EURODAC, ne zadostujejo. Tožnik poudarja, da je sicer res prečkal mejo v Slovenijo na ilegalen način, vendar je bilo to podnevi in imel je namen poiskati prvo policijsko postajo na njegovi poti in zaprositi za mednarodno pomoč. Pri tem pa so ga policisti prehiteli in ga že sami našli. Tožnik trdi, da ni izkazana nujnost, da se mu izreče ukrep pridržanja v Centru za tujce zaradi znatne nevarnosti pobega.

19. Tožnik meni, da je v izpodbijanem sklepu prvi in očitno najpomembnejši argument toženke, da naj bi tožnik zapustil tudi Slovenijo, ker je predhodno že zapustil Ciper, kljub temu, da je tam že vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka očitno šteje, da je tožnik namenoma zapustil Ciper, ker naj bi se bal, da ga bo le-ta vrnil v Indijo in iz istega razloga naj bi tožnik zapustil tudi Slovenijo, vendar je ta njen zaključek povsem napačen kot sledi iz nadaljevanja. Zgolj ugotovitev toženke, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Cipru, nato pa ga zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je tožnik znatno begosumen. Toženka namreč, poleg okoliščine, ki ustreza kriteriju iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1, ni presojala drugih dodatnih kvalificiranih okoliščin, ki bi lahko vzpostavljale zahtevano stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega. Iz izpodbijanega sklepa izhaja le: (i) da je tožnik znatno begosumen, kar naj bi bilo dokazano na podlagi izdane sodbe naslovnega sodišča I U 1343/2022-16 z dne 11. 10. 2022, ki še ni pravnomočna in (ii) da tožniku zaradi njegove zapustitve Cipra ni mogoče verjeti, da je njegova ciljna država sedaj Slovenija in da Slovenije ne bi zapustil niti kasneje. Tožnik poudarja, da je dokazno breme o njegovi znatni begosumnosti na toženki in zgolj hipotetična možnost tožnikove kasnejše zapustitve azilnega doma, po pravilni informiranosti o azilnem postopku ob tožnikovi vložitvi prošnje 27. 9. 2022, sama po sebi ne more utemeljiti visoke stopnje nevarnosti, da bo do tega tudi prišlo. Tožnik meni, da je toženka napačno sklepala, da znatno nevarnost tožnikovega pobega vzpostavlja že izpolnitev kriterija iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1, zato je napačno uporabila drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, posledično pa je nepopolno ugotovila tudi dejansko stanje, saj pri svoji dokazni oceni znatne nevarnosti pobega ni upoštevala dodatnih kvalificiranih okoliščin tožnika.

20. Ukrep pridržanja na prostore v Centru za tujce po mnenju tožnika predstavlja poseg v pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. Tožnik se lahko v Centru za tujce prosto giblje le po svoji sobi in hodniku do stranišča, ki ga uporablja osem oseb hkrati, pri čemer ga izven njegove sobe vseskozi nadzoruje policija, ima omejen dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku in odvzete so mu bile osebne stvari. Poleg tega je sikh in je zato večkrat v sporu z drugimi Indijci, ki so hindujci. Izpodbijani ukrep se torej izvaja v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih, in za katere je tako naslovno sodišče kot Vrhovno in Ustavno sodišče že večkrat presodilo, da pomenijo poseg v pravico do osebne svobode iz 19. čl. Ustave in ne le omejitev gibanja iz 32. čl. Ustave. Treba je uporabiti ustavno-pravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za azil postavilo Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 (tako tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/2014-7 z dne 19. 8. 2014). Glede na to, da ZMZ-1 pozna več stopenj prisilnosti ukrepov pridržanja, mora toženka v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je ukrep sorazmeren in znotraj tega, ali ni mogoče uporabiti ukrepa milejše narave. Pri presoji sorazmernosti bi morala toženka tudi nujno upoštevati tožnikove osebne okoliščine. Toženka namreč prezre, da tožnik sploh ni vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma oz. natančneje države Slovenije, kar je že bilo zgoraj podrobno obrazloženo. Tožniku zaradi odvzema prostosti nastaja težko popravljiva škoda, saj mu dni odvzema prostosti ne bo mogel nihče povrniti. Sicer pa kršitev pravice do osebne svobode iz 1. odst. 19. čl. Ustave in 6. čl. Listine EU o temeljnih pravicah očitno predstavlja že škodo samo po sebi (tako tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30).

21. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s 5. členom EKČP pride pravica do svobode gibanja (iz prvega odstavka 32. člena Ustave) v poštev v drugačnih dejanskih okoliščinah, kot se izvaja predmetni ukrep pridržanja. Pravica do svobode gibanja pride namreč v poštev v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje, na področje določenega dela države, na kraj (mesto) prebivanja, na ozemlje ene države, in enako velja tudi za primer, ko je bila tožniku omejena svoboda gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do prostosti in ne kot omejitev gibanja. Omenjene sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni ali gre za odvzem svobode (v zvezi z določilom 5. člena EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega. S to sodno prakso ESČP se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča pridržanja tožnika na objekt Centra za tujce v Postojni. Izpodbijani sklep je tako vsekakor treba po mnenju tožnika šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožniku iz 6. člena Listine EU oz, iz 2. odstavka 19. člena Ustave ali iz 5. člena točke f. EKČP in ne za ukrep omejitve gibanja.

22. Tožnik še navaja, da je omejitev gibanja tožniku na Center za tujce strožji ukrep, ki ga je mogoče v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 odrediti samo, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka istega člena, to je obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Kot sledi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa toženka te presoje ni opravila in tudi ni zadostno obrazložila, zakaj meni, da so navedeni pogoji izpolnjeni. V tem tožnikovem posameznem primeru bi vsekakor toženka lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, kar bi bil sorazmeren ukrep.

23. Tožnik še navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. V tem primeru bi se vsekakor lahko uporabil milejši ukrep, vendar se ni. Toženka je begosumnost tožnika zelo šibko izkazala, kar pa ne more biti podlaga za pridržanje ne samo iz razloga, ker mora biti begosumnost „znatna“, ampak tudi zato, ker za vse pravne podlage pridržanj v povezavi s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi Sodišča EU velja, da mora biti pridržanje "strogo omejen" ukrep, in mora biti izrečen v "izjemnih okoliščinah", če je to "nujno, razumno in sorazmerno," ker gre za "skrajno sredstvo". V predmetni zadevi takšne izjemne okoliščine niso izkazane. Toženka se po tožnikovem mnenju ne more na splošno sklicevati na to, da dva varnostnika in en receptor nista dovolj, saj na tak način ni dopustno nespoštovati zahtev prava EU, ki se nanašajo na sorazmernost oziroma nujnost ukrepa pridržanja ter uporabo manj prisilnih sredstev od pridržanja. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora namreč nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa zgolj ali pretežno na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Standard nezmožnosti učinkovite uporabe manj prisilnega ukrepa od pridržanja je uporabljiv takrat, ko pred tem toženka pravilno ugotovi, da je pri tožniku izkazana znatna begosumnost. 24. Iz izpodbijanega sklepa po tožnikovem mnenju tudi ne izhaja celovita presoja zahtev, ki jih za pridržanje določa 8. člen Recepcijske direktive II, saj iz njegove vsebine ni mogoče ugotoviti, da je glede na okoliščine konkretnega primera in s tem povezanih navedb tožnika, toženka posebej preverila, ali je ukrep pridržanja sorazmeren z namenom, ki je v pravilnem delovanju skupnega evropskega azilnega sistema (v zvezi s točko b prvega pododstavka tretjega odstavka 8. člena), in da je na podlagi posamične presoje tega primera z vidika njegovih konkretnih okoliščin presodilo, da je tak ukrep utemeljen tudi ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe. Iz zahtev po spoštovanju prava Evropske unije je tudi določbe nacionalne zakonodaje, torej ZMZ-1, treba razlagati skladno z vsebino direktive in njenimi zahtevami, v konkretnem primeru torej Recepcijske direktive II.

25. Ugotovitve, da gre v tem primeru za nesodelovanje in neverodostojne izpovedi tožnika v postopku mednarodne zaščite, pa toženka ne more opreti niti na presojo, da tožnik, če bi bil premeščen v Azilni dom, tam ne bi počakal na zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Brez utemeljitve, zgolj na tožnikovih podobnih preteklih ravnanjih, ni mogoče sklepati, da tožnik ne bi počakal na zaključek postopka v Sloveniji, niti ob dejstvu, da tožnik že ves postopka navaja razloge, iz katerih izhaja, da se zaradi zatrjevane bojazni zase in za svojo družino v Indiji ne želi vrniti na Ciper, kamor naj bi bil v postopku predaje odgovorni državi članici izročen. Poleg tega pa bo tožnik te razloge lahko uveljavljal v postopku, v katerem se bo vsebinsko odločalo o njegovi predaji odgovorni državi članici. Ob že večkrat ponovljeni ugotovitvi naslovnega kot tudi Vrhovnega sodišča RS, da ugotovljena tožnikova pretekla ravnanja ne pomenijo nesodelovanja v postopku mednarodne zaščite, se toženka neutemeljeno sklicuje tudi na svojo presojo, da Slovenija ni tožnikova ciljna država, ki pa jo lahko opira le na policijsko depešo z dne 22. 9. 2022, v kateri so zbrani podatki za vse hkrati prijete prosilce, ne pa tudi na ostale dokumente v upravnem postopku.

26. Tožnikovo nezakonito prehajanje državnih mej po ustaljeni sodni praksi tako naslovnega sodišča kot Vrhovnega sodišča RS samo po sebi ne more pomeniti razloga za znatno nevarnost pobega.

27. Tožnik meni, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla dejstev oziroma okoliščin, ki bi izkazovale katerega od objektivnih kriterijev za ugotavljanje begosumnosti in s tem utemeljevale razloge za odločitev, da se tožnika pridrži na območje Centra za tujce v skladu s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin. Razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega so po njegovem mnenju tako bistveno pomanjkljivi, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v zvezi s 3. odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zaradi česar tudi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

28. Tožnik predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Tožnik se v omejenem Centru slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično in zdravstveno stanje. Ker je sikh, je velikokrat v sporih z drugimi Indijci, ki so hindujci in druge vere kot tožnik. Tem sporom se tožnik ne more izogniti, saj je prostorsko zelo omejen. Tožniku zaradi odvzema prostosti nastaja težko popravljiva škoda, saj mu dni odvzema prostosti ne bo mogel nihče povrniti. Sicer pa kršitev pravice do osebne svobode iz 1. odst. 19. čl. Ustave in 6. čl. Listine EU o temeljnih pravicah očitno predstavlja že škodo samo po sebi (tako tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30). Če bo bo tožnik s predmetno tožbo uspel, mora toženka že na podlagi neposredne uporabe določbe 2. pododstavka člena 9 (3) Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. V primeru kršitve ustavne tožnikove pravice do osebne svobode, mora sodišče zagotoviti učinkovito sodno varstvo (IV. odst. 15. Člena Ustave ter I. in II. odst. 47. Člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. Člen Procesne direktive št. 2005/85/ES), katerega brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Tako tudi sodna praksa Upravnega sodišča in sklep I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015. 29. Tožnik v prvi vlogi še navaja, da je toženka izpodbijani sklep oprla tudi na drugo alinejo prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1, po katerem se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, »če je predhodno že poskušala Slovenijo samovoljno zapustiti. Ta kriterij begosumnosti pa je toženka povezala in ugotavljala skupaj z drugimi okoliščinami na podlagi konkretnega primera, saj je upoštevala, da je bila tožnikova ciljna država Italija in da na Hrvaškem ni zaprosil za azil. Problem tega dela izpodbijanega sklepa pa je v tem, da je toženka tožniku izrekla ukrep pridržanja ob hkratnem obstoju sklepa o pridržanju št. 2142-4460/2022/7 (1222-16), z dne 28. 9. 2022, izdan na podlagi istih okoliščin begosumnosti, ki jih je toženka upoštevala tudi v tem izpodbijanem sklepu, pri čemer pa upravni spor v zvezi s sklepom št. 2142-4460/2022/7 (1222-16), z dne 28. 9. 2022, še ni pravnomočen. Tožniku sta torej v istem časovnem obdobju bila izdana dva upravna akta o pridržanju. Hkraten obstoj oz. kopičenje različnih upravnih aktov za pridržanje tožnika, pri čemer je prvi upravni spor v zvezi z aktom št. 2142-4460/2022/7 (1222-16) z dne 28. 9. 2022 še v teku, z vidika pravne države, jasnosti, predvidljivosti pravne podlage za pridržanje (2. člen Ustave RS), ter možnosti za učinkovito sodno varstvo izpodbijanega akta v tem upravnem sporu (člen 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, v zvezi s 47. členom Listine EU), ni dopusten. Toženka bi lahko elemente begosumnosti ugotavljala samo za čas, ko je pridržanje sklepa z dne 28. 9. 2022 prenehalo, za kar pa bi morala sprejeti tudi ustrezen pravni akt. Meni, da gre pri izpodbijanem sklepu za bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

30. V drugi vlogi še navaja, da je že na osebnem razgovoru opisal svojo pot iz Cipra v Beograd, kamor je prišel legalno z letalom s svojim veljavnim potnim listom, kar pomeni, da niti njegov odhod iz Cipra ne izkazuje njegove begosumnosti, kot to napačno zaključi toženka.

31. Tožnik vztraja, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen. Že v sami tožbi je namreč tožnik navedel, da mu že sedaj nastaja težko popravljiva škoda, ter še naprej, da kršitev pravice do osebne svobode iz 1. odst. 19. čl. Ustave in 6. čl. Listine EU o temeljnih pravicah očitno predstavlja že škodo samo po sebi. Poslabšalo se mu je tudi njegovo psihično zdravje.

32. Tožnik še navaja, da iz njegovega zaslišanja na glavni obravnavi izhaja, da je imel od dneva vložitve prošnje za med. zaščito na Cipru pa vse do pravnomočnega zaključka postopka o mednarodni zaščiti, svoj veljavni potni list ves čas deponiran pri ciprskem migracijskem organu. Ko je bil postopek dokončno in pravnomočno zaključen in Ciper ni ugodil tožnikovi prošnji za med. zaščito, so mu ponudili denarno vsoto od 1.000,00 do 1.500,00 EUR, če se vrne nazaj v Indijo. Vendar se za to možnost tožnik ni odločil, temveč je legalno odpotoval z letalom iz Cipra v Srbijo, v Beograd, z veljavnim potnim listom, ki mu ga je migracijski organ vrnil iz depoja. Sicer ni dobil roka, v kakšnem času mora zapustiti Ciper, vendar je to storil nemudoma, ko so mu že drugič zavrnili prošnjo. Teh okoliščin pa toženka sploh ni raziskala, zaradi česar je njen izpodbijani - že drugi sklep o pridržanju tožnika, neutemeljen in preuranjen.

_Navedbe toženke_

33. V odgovoru na tožbo se toženka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da se je tožnik na policijski postaji deklariral kot oseba, ki razume in govori hindi. Ker takrat ni navedel, da bi razumel še kakšen drug jezik, uradne osebe na policijski postaji drugega tolmača kot tolmača za hindi, tožniku niso niti mogle zagotoviti. V kolikor bi tožnik v policijskem postopku opozoril, da tolmača ne razume, bi se mu zagotovil tolmač za drugi jezik, česar pa tožnik takrat ni niti nakazal. 34. Toženka še navaja, da je registracijski list javna listina v smislu 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Tožnik je na policijski postaji dejal, da je povedano razumel ter nenazadnje tudi podpisal, da je temu tako. Iz registracijskega lista ne izhaja, da bi imel kakšne pripombe na prevajanje tolmača. Poleg tega je tožnik na razgovoru, ko je bil seznanjen z omejitvijo gibanja, na vprašanje uradne osebe, če drži, da je bil na policijski postaji informiran glede prepovedi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, slednjemu pritrdil ter še povedal, da so mu takrat dejali, da mora tam počakati do sprejema prošnje, da bo dobil izkaznico. Slednje izkazuje, da je tožnik dejansko vedel, da mora počakati v sprejemnih prostorih azilnega doma, vendar tega kljub temu ni storil. Četudi je sprva omenjal, da je hotel oditi v trgovino, pa toženka izpostavlja, da je že ob naslednjem vprašanju izjavil, da je odšel z ostalimi na železniško postajo ter tam kupil karto za Trst v Italiji, ki predstavlja njegovo ciljno državo, dostop do katere mu je odložila slovenska policija s tem, ko ga je ob prihodu v Slovenijo prijela (dejal je namreč, da če ga ne bi prijela policija namere v Sloveniji sploh ne bi podal, temveč bi odšel v Italijo). V kolikor je tožnik želel v trgovino, bi slednje lahko storil v Ljubljani, še več tudi v neposredni bližini azilnega doma na Viču in se ne bi namenil v Italijo, drugo državo Evropske unije ter tako zapustil ozemlje Slovenije. Dejstvo, da je odšel na železniško postajo ter namenoma in odkrito, kot to izpostavlja v tožbi, kupil karto za Trst, nakazuje na to, da je nedvomno naklepal zapustiti ozemlje Slovenije. Ravno zavestni naklep zapustitve Slovenije neizpodbitno izkazuje tožnikovo begosumnost. 35. Toženka še izpostavlja, da četudi tožnik dejansko ne bi dobro razumel uradnih oseb na policijski postaji, ko so mu te obrazložile posledice samovoljne zapustitve azilnega doma, da so tudi sprejemni prostori azilnega doma v več jezikih opremljeni z osnovnimi informacijami o postopku mednarodne zaščite, med drugim tudi z informacijo o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Ob nastanitvi v sprejemne prostore azilnega doma je poleg tega oseba tudi s strani socialnega delavca seznanjena, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, oziroma preden dobi izkaznico prosilca za mednarodno zaščito. Da tožniku ne gre slediti, da ni poznal posledic samovoljne zapustitve azilnega doma, pa nenazadnje nakazuje po mnenju toženke tudi dejstvo, da je ob prijetju na železniški postaji Logatec ponovno podal namero za mednarodno zaščito, kar potrjuje, da se je zavedal, da se bo zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, njegova namera za mednarodno zaščito štela kot umaknjena ter bo obravnavan po Zakonu o tujcih. Takšno stališče je v zavzelo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbi I U 1343/2022-16 z 11. 10. 2022 (29. točka), s katero je razsodilo ravno glede tožnikove omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V omenjeni sodbi je namreč Upravno sodišče RS tožnika predhodno že sprejelo za begosumnega.

36. Toženka meni, da so tožnikove navedbe o nepravilno ugotovljeni begosumnosti sprenevedajoče, saj njegova dejanja nakazujejo ravno nasprotno. Tožnik je znatno begosumen v okviru druge alineje 84.a člena ZMZ-1, kar jo je toženka tudi konkretno utemeljila v izpodbijanem sklepu.

37. Tožnikova begosumnost pa je po mnenju toženke mogoče utemeljiti tudi s tem, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo za mednarodno zaščito zaprosil že na Cipru, kar neizpodbitno izkazuje izpisek Eurodac, iz katerega izhaja, da je bil tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito na Cipru zaveden 10. 4. 2019 ob 23:01 (št. primera CY1201000026552). Tožnik sicer resda v dublinskem razgovoru zatrjuje, da je na Cipru prejel negativno odločitev, vendar pa iz spisa oziroma njegovih navedb ne izhaja, da bi ta bila že dejansko pravnomočna, kakor to zatrjuje v tožbi. Tožnik je namreč dejal, da je zoper negativno odločbo migracijskih organov na Cipru vložil tožbo na sodišče, ki jo je s sodbo zavrnilo, vendar pa je zoper sodbo sodišča vložil še eno tožbo, za katero pa ne zatrjuje, da bi pred odhodom iz države prejel kakšno odločitev. Zato je po mnenju toženke neutemeljeno in preuranjeno zatrjevati, da je bil njegov postopek mednarodne zaščite na Cipru pravnomočno zaključen. Glede na dejstva, ki jih je tožnik predstavil v postopku, je torej mogoče zaključiti, da je Ciper zapustil še pred pravnomočno odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Kar zadeva pa tožnikovih navedb, da se toženka ni pozanimala glede tožnikovega postopka za mednarodno zaščito na Cipru, tožena stranka izpostavlja, da je slednje v zadevi omejitve gibanja pravzaprav nebistveno. Pri presoji tožnikove begosumnosti v konkretnem primeru (omejitev gibanja) je namreč bistveno predvsem neizpodbitno in izkazano dejstvo, da je bil tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito v tej državi nedvomno že zaveden, kakor tudi, da je omenjeno državo samovoljno zapustil (glede na njegove izjave) še pred pravnomočnostjo odločitve. Toženka na tem mestu vnovič izpostavlja še, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 27. 10. 2022, ko je bil o tem izrecno vprašan, ni omenil, da je bil na Cipru v postopku mednarodne zaščite. Še več, Cipra pred pristojnim organom ni omenil niti pri opisu svoje poti do Slovenije, s čimer je zavajal uradno osebo z namenom preprečitve vrnitve na Ciper. Tožnik je bil o svojih pravicah in dolžnostih ter možnosti omejitve gibanja seznanjen že pred samim postopkom vložitve prošnje za mednarodno zaščito, kar izhaja tudi iz spisa.

38. Toženka je preudarno in skrbno presodila tožnikovo begosumnost. Pri tem je upoštevala tožnikova ravnanja tako pred prihodom v Slovenijo, kakor tudi po prihodu. Glede na dejstva konkretnega primera je po njenem mnenju mogoče zaključiti, da dejansko obstaja velika nevarnost, da bo tožnik samovoljno vnovič zapustil ozemlje Republike Slovenije ter tako onemogočil predajo odgovorni državi članici. Z namenom dosega tega cilja je torej prisotnost tožnika na ozemlju Republike Slovenije mogoče zagotoviti zgolj z uporabo najstrožjega ukrepa, t.j. omejitve gibanja na Center za tujce, ki je varnostno ustreznejši kot azilni dom, ki ne predvideva strogega nadzora odhodov iz zgradbe. Glede na okoliščine konkretnega primera je omejitev gibanja tožnika na Center za tujce popolnoma sorazmerna in so njegovi očitki o omenjenem popolnoma neutemeljeni.

39. Toženka nasprotuje začasni odredbi. Ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z izdajanjem začasnih odredb namreč ugotavlja, da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop, pri čemer je treba najprej ugotoviti, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožnika nastala težko popravljiva škoda, poleg tega pa je treba upoštevati, da z izdajo začasne odredbe ne bi bila nesorazmerno prizadeta javna korist. V konkretni zadevi tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni zatrjeval nastanka kakšne škode, ampak je zgolj še enkrat poudaril, da se zelo slabo počuti, kar naj bi vplivalo na njegovo psihično stanje. Navedeno seveda ni nikakršna utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe.

40. Toženka ob tem izpostavlja še širši problem v zvezi z izdajanjem začasnih odredb v primerih pridržanja, saj meni, da začasne odredbe v teh primerih ne bi smele biti nikoli dovoljene. Iz zahteve za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložil tožnik, izhaja, da naj bi se odložilo pridržanje za tožnika, kar posledično pomeni, da bi se v primeru ugoditve zahteve, tožnik moral izpustiti iz pridržanja v Centru za tujce. Vsebina tožbenega zahtevka pa je, da se odpravi sklep o pridržanju, kar pomeni, da se tožnik nastani v azilnem domu, ne da bi mu bilo omejeno gibanje. Iz navedenega jasno izhaja, da je vsebina tožbenega zahtevka enaka vsebini zahteve za začasno odredbo. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (I Up 59/2013 z dne 7. 3. 2013) izhaja, da je tudi v takšnih primerih začasno odredbo mogoče izjemoma izdati, vendar le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče tožbo zavrnilo, mogoče za toženko vzpostaviti prejšnje stanje.

41. Toženka pojasnjuje, da se v primerih omejitev gibanja določenim prosilcem ob upoštevanju pogojev, navedenih v ZMZ-1 oziroma Uredbi (EU) 604/2013, lahko za določen čas gibanje omeji. Razlogi za omejitev gibanja so različni, vsem pa je skupno, da se z omejitvijo gibanja določenih prosilcev varuje javni red, upoštevanje in izvrševanje zakonodaje EU. Pri izvrševanju sklepa o omejitvi gibanja je nujno, da se ukrep izvrši takoj in neprekinjeno, saj drugače omejitev gibanja nima pomena. V kolikor bi se z izdajo začasne odredbe lahko zadržalo izvrševanje sklepa o omejitvi gibanja, toženka opozarja, da po izdaji sodbe, s katero bi se tožba zoper sklep o omejitvi pravnomočno zavrnila, toženka ne bi mogla vzpostaviti prejšnjega stanja (to je omejiti gibanje prosilcu), saj bi prosilec do takrat že pobegnil. Toženka poudarja, da je pri izdaji začasne odredbe potrebno sorazmerno upoštevati škodo, ki bi bila z izvršitvijo akta povzročena tožniku, ter škodo, ki bi nastala javni koristi. V primeru omejitev gibanja se nikakor ne more izdati začasna odredba za odložitev izvršitve sklepa o omejitvi gibanja, saj bi bila s tem nesorazmerno prizadeta javna korist. Z možnostjo, da se odloži izvršitev sklepa o omejitvi gibanja, bi sklepi o omejitvi gibanja postali povsem brezpredmetni. Izdajanje začasnih odredb v zvezi z omejitvijo gibanja je po mnenju toženke povsem skregano z zdravo pametjo in namenom, zakaj se omejitev gibanja sploh uveljavlja. V kolikor namreč prosilec po izdaji začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev sklepa o omejitvi gibanja, ne bi pobegnil, potem omejitev gibanja sploh ni potrebna, saj prosilec očitno ni begosumen.

**K I. točki izreka:**

42. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1 in A2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-4461/2022 in zaslišalo tožnika.

Tožba je utemeljena.

43. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep toženke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III. Ni sporno in izhaja tudi iz baze prstnih odtisov EURODAC, da je tožnik zaradi vložene prošnje 10. 4. 2019 zaveden v Republiki Ciper. Iz upravnega spisa izhaja, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje. Tožnik v bistvenem ugovarja obstoju pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugi in tretji točki 28. člena Uredbe Dublin III, v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 44. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

45. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah ZMZ-1 ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Utemeljen je tožnikov ugovor, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III. To je namreč že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS, med drugim v sodbi in sklepu št. I Up 26/2016. Tedaj je sicer Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je toženka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

46. Ob upoštevanju drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je te objektivne kriterije begosumnosti določil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 11. 2021 in se uporablja v tem postopku. V 84.a členu ZMZ-1 je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, med drugim tudi, če je predhodno oseba že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a. člena ZMZ-1).

47. Utemeljen je tožbeni ugovor, da zgolj izpolnitev enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ne zadošča za pridržanje, ampak mora biti nevarnost pobega dodatno kvalificirana, kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. Stališče, da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, utemeljuje Vrhovno sodišče RS tudi z določbo prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.2 Po stališču Vrhovnega sodišča RS je treba torej za uporabo obravnavanega ukrepa ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.3

48. Sodišče je tožbi ugodilo zato, ker ni pravilna ugotovitev toženke, da je tožnik zapustil Republiko Ciper ilegalno ter na ilegalen način svojo pot nadaljeval proti drugim državam Evropske unije preden je njegov postopek zaključen, s čimer je toženka utemeljevala domnevo begosumnosti iz tretje alineje 84. a. člena ZMZ-1. 49. Tožnik je namreč ves postopek trdil in zaslišan to potrdil, da je legalno prišel na Ciper, da je moral po vloženi prošnji za mednarodno zaščito deponirati potni list v ustanovi, kjer je dal prošnjo. Povedal je, da je po tem, ko je bila njegova prošnja zaključena negativno, dobil potni list nazaj in prišel v Srbijo legalno s potnim listom z letalom. V Srbiji pa so mu potni list vzeli tihotapci. Tožnik je v bistvenem enako izpovedal tudi na osebnem razgovoru 14. 10. 2022, da je legalno z letalom zapustil Ciper. Ugotovitev toženke, da je tožnik nelegalno zapustil Ciper, ni podprta z nobenim dokazom in je v nasprotju s tožnikovo izjavo tako na osebnem razgovoru 14. 10. 2022 kot tudi izpovedjo na naroku, na kar utemeljeno opozori tožnik. Neprepričljiva je tudi obrazložitev toženke, da je tožnik Republiko Ciper zapustil, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, čemur tožnik nasprotuje. Tožnik zaslišan potrdi svoje navedbe, da je imel od dneva vložitve prošnje za mednarodno zaščito na Cipru pa vse do pravnomočnega zaključka postopka o mednarodni zaščiti, svoj veljavni potni list ves čas deponiran pri ciprskem migracijskem organu. Ko je bil postopek dokončno in pravnomočno zaključen in Ciper ni ugodil tožnikovi prošnji, so mu ponudili denarno vsoto od 1.000,00 do 1.500,00 EUR, če se vrne nazaj v Indijo. Vendar se za to možnost tožnik ni odločil, temveč je legalno odpotoval z letalom iz Cipra v Beograd, z veljavnim potnim listom, ki mu ga je migracijski organ vrnil iz depoja. Tudi na vprašanje pooblaščenke toženke jasno izpove, da se je sicer pritožil na drugo sodišče na Cipru zaradi zavrnjene prošnje, da pa je dobil odgovor od tega drugega sodišča na Cipru in prošnji ni bilo ugodeno. Logičen je argument tožnika, da je potni list dobil šele po zaključku postopka, s čimer dokazuje svojo navedbo, da je odšel iz Cipra šele po zaključku svojega postopka za mednarodno zaščito, česar pa toženka argumentirano ne prereka. Izpodbijani sklep je torej po presoji sodišča v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik nelegalno odšel iz Cipra pred zaključkom njegovega postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito nepravilen in zato utemeljevanje tožnikove nevarnosti pobega z domnevo iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1 ni pravilno.

50. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, saj po presoji sodišča niso bili podani pogoji za izrek omejitve gibanja. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava kot obrazloženo, se do drugih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka:**

51. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

52. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

53. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

54. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS ter pravico do svobode in osebne varnosti 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

55. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka), saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, podana pa je tudi relativna bistvena kršitev določb upravnega postopka. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katere se tožena stranka niti ni sklicevala, saj se do zahtevane začasne odredbe ni opredelila.

56. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, točka 12 obrazložitve. 3 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, točka 13 obrazložitve.