Jedro

Za začetek teka šestmesečnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz šestega odstavka 88. člena ZDR je pomembna ugotovitev neracionalne organizacije in sistemizacije delovnih mest, saj je dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu šele na podlagi ugotovitve, da tožena stranka lahko uspešno opravlja svoje naloge tudi brez njegovega dela (pa naj je šlo za podvajanje, možnost prerazporeditve tega dela na druge izvajalce, ali za ugotovitev, da naj bi bilo tožnikovo delo, ob racionalni organizaciji, nasploh nepotrebno).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka vročila tožniku dne 2. 6. 2009. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe in zahtevek za vrnitev tožnika na delo ter povračilo stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je zaradi ukinitve tožnikovega delovnega mesta vodje službe II za informacijsko tehnologijo s spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v mesecu aprilu 2009 potreba po tožnikovem delu prenehala, saj je bilo ob tem ugotovljeno, da se naloge tožnikovega delovnega mesta delno podvajajo z delovnim mestom vodje sektorja za splošne zadeve, delno pa so bile naloge tožnikovega delovnega mesta prenesene na druge izvajalce. Tako je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa je tudi preverjala možnosti zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji oziroma na ustreznem drugem delovnem mestu, pa takih možnosti ni bilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka gotovo že v letu 2008 vedela, da se naloge tožnikovega delovnega mesta in nadrejenih delovnih mest podvajajo. Dejstvo, da je poskušala take napake odpraviti s spremembo Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest šele v letu 2009, glede na šestmesečni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more biti podlaga za zakonitost odpovedi. Prenehanje potreb po delu ni nujno vezano na čas sprejema novega akta o sistemizaciji oziroma si tožena stranka s takim sprejemom akta ne more umetno na novo ustvariti podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa tožnik zanika podvajanje del z vodjo sektorja za splošne zadeve, saj takšno podvajanje iz opisov delovnih mest ne izhaja. Prav tako zanika, da so bila dela tožnikovega delovnega mesta prenesena na koga drugega. Tako je bila reorganizacija samo izgovor za ukinitev tožnikovega delovnega mesta.

4. Tožena stranka je na revizijo obširno odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče je ugotovilo, da se je tožena stranka v letu 2009 lotila analize in organizacijske optimizacije delovnih mest na podlagi zapisnika sestanka generalnih sekretarjev z dne 17. 2. 2009, posredovanega s strani Ministrstva za javno upravo, o zahtevi po racionalnejši organizaciji in optimalnejšem izpolnjevanju poslanstva v celotnem javnem sektorju in potrebi po 2 % znižanju števila zaposlenih v državni upravi ter po ugotovitvi, da število zaposlenih pri toženi stranki presega zbirni kadrovski načrt zaposlitev za dva delavca. Analiza je pokazala, da se dela na tožnikovem delovnem mestu v praksi delno prekrivajo z delom na nadrejenem delovnem mestu vodje sektorja za splošne zadeve, delno pa je mogoče tožnikova dela prerazporediti na druga delovna mesta. To je tožena stranka potem realizirala s spremembo Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, takoj po uveljavitvi pravilnika pa je pričela s formalnim postopkom za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga.

8. Glede na navedene ugotovitve je lahko za začetek teka šestmesečnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) pomembna ugotovitev neracionalne organizacije in sistemizacije delovnih mest, saj je dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu šele na podlagi ugotovitve, da tožena stranka lahko uspešno opravlja svoje naloge tudi brez njegovega dela (pa naj je šlo za podvajanje, možnost prerazporeditve tega dela na druge izvajalce, ali za ugotovitev, da naj bi bilo tožnikovo delo, ob racionalni organizaciji, nasploh nepotrebno). Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da navedeni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 6. 2. 2009, ob njeni podaji ni potekel. 9. Glede na ugotovitve sodišča o prenehanju potreb po tožnikovem delu in o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta je sodišče utemeljeno presodilo, da je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR.

10. Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.