Jedro

Pritožbeno sodišče ravna v nasprotju z načeli enakopravnosti strank in kontradiktornosti pritožbenega postopka, če obdolžencu in zagovorniku ne posreduje mnenja višjega državnega tožilca in obdolžencu s tem omogoči, da se seznani z njegovimi stališči in predlogi do zagovornikove pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo in da se v primernem času do njih opredeli. Vendar pa mora v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev vplivati na zakonitost sodbe v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 250.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni M.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja poneverbe po 2. odstavku 245. člena KZ ter kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po 1. odstavku 240. člena KZ; za prvo dejanje mu je bila določena kazen dve leti zapora, za drugo šest mesecev zapora, nato pa po določbah o steku izrečena enotna kazen dve leti in štiri mesece zapora. Obe sodišči sta obsojencu naložili tudi plačilo stroškov postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 15.12.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje oziroma razveljavi samo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v ponovno presojo.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik M.V. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njeno zavrnitev. Ugotavlja, da vložnik zahteve ne navaja, katere določbe procesnega in materialnega zakona naj bi bile kršene. Nestrinjanje z dokazno oceno ter strokovnim mnenjem izvedenca grafologa pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Vrhovni državni tožilec pa ne oporeka ugotovitvi zagovornika, da mnenje višjega državnega tožilca ni bilo vročeno obsojencu in da se zato ni mogel izjaviti o njegovih stališčih, vendar meni, da navedena pomanjkljivost ne predstavlja kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. in 16. člena ZKP, ki jih uveljavlja vložnik zahteve. Mnenje višjega državnega tožilca je bilo namreč v obsojenčevo korist oziroma v njem ni stališč, dejstev in dokazov, ki bi ga obremenjevali. V dosedanjem postopku je bilo obsojencu omogočeno, da je podajal izjave v svojo korist, zaradi česar tudi ni bilo kršeno načelo enakopravnosti strank. Samo dejstvo, da mnenje višjega državnega tožilca ni bilo vročeno obsojencu, ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in četudi bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, v obravnavanem primeru po mnenju vrhovnega državnega tožilca na zakonitost sodne odločbe ni vplivalo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve ostaja pri dosedanjem stališču, da je zaključek izvedenca grafološke stroke o ponarejenosti podpisa nezanesljiv, ker temelji le na enem samem podpisu in fotokopiji dokumenta, ne pa na njegovem originalu. Zato se na takšen dokaz, ki je bil po mnenju zagovornika pri presoji zadeve odločilen, sodba ne bi smela opirati. Neobjektivne oziroma neverodostojne naj bi bile tudi izpovedbe oškodovančevih svojcev in družinskega prijatelja F.P., saj je logično, da bodo ti izpovedovali v svojo korist. Zagovornik se v zahtevi tudi sprašuje, ali bi se sodišče ob takšnih dokazih sploh moglo bolj približati resnici; vsekakor pa se ne bi smelo zadovoljiti zgolj z verjetnostjo o obsojenčevi krivdi, zato bi ga moralo v dvomu v skladu z določbo 3. točke 358. člena ZKP oprostiti obtožbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, višje sodišče pa je njegovim razlogom pritrdilo, da je izvedenec grafološke stroke prepričljivo pojasnil, da oškodovanec, pokojni J.G., ni podpisal spornega dokumenta (blagajniški izdatek z dne 3.9.1996) in da je glede na razpoložljivo dokumentacijo, upoštevaje pri tem že omenjene razloge obrambe, strokovno mnenje podal le na nivoju verjetnosti, ne pa popolne gotovosti. Na podlagi omenjenega strokovnega mnenja, ki res sicer z gotovostjo ne potrjuje obsojenčeve krivde, vendar pa ga tudi ne izključuje kot storilca kaznivega dejanja, ter na podlagi ostalih dokazov (listinski dokazi - pisma ter izpovedbe prič) sta nižji sodišči argumentirano presodili, da je obsojenec storil obe kaznivi dejanji in ugotovili tudi njegovo krivdo.

Zagovornik, ki se s takšno dokazno oceno in zaključki pravnomočne sodbe očitno ne strinja, na opisan način ne uveljavlja nobene kršitve zakona (četudi se sklicuje na določbo 3. točke 358. člena ZKP), pač pa želi poseči v dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi; zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Zagovornik, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-426/02 z dne 23.10.2003, uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) ter 5. in 16. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje obrambi ni omogočilo, da bi se pred odločitvijo drugostopenjskega senata v pritožbenem postopku seznanila z mnenjem višjega državnega tožilca in se o njem izjavila.

Strinjati se je mogoče s temeljnimi ugotovitvami citirane ustavne odločbe, ki jih zagovornik povzema v zahtevi za varstvo zakonitosti. Med njimi izpostavlja zlasti ugotovitve, da je bistvena vsebina ustavne pravice iz 22. člena, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku, tudi v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici ter možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici. Pravica do izjave obdolžencu v kazenskem postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, stranki v postopku pa mora biti prepuščena odločitev, ali se bo izjavila o čemerkoli, kar vsebuje sodni spis. V nadaljevanju vložnik zahteve izpostavlja tudi ugotovitev Ustavnega sodišča, da mora sodišče pred odločanjem pritožbenega senata obdolženca seznaniti z morebitnimi navedbami in zavzetimi stališči ter predlogi tožilca in mu omogočiti, da se v primernem času do njih opredeli. Ta obveznost sodišča izhaja tudi iz 1. odstavka 16. člena ZKP, ki določa, da imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank (načelo kontradiktornosti), kolikor zakon ne določa drugače. Obdolženec ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist (3. odstavek 16. člena ZKP). Vložnik zahteve ob tem omenja še določbo 5. člena ZKP, ki v 2. odstavku določa, da je potrebno obdolžencu omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Po navedenem ni mogoče zanikati utemeljenosti stališča vložnika zahteve, da je v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče ravnalo v nasprotju z načeli enakopravnosti strank in kontradiktornosti pritožbenega postopka, ker obdolžencu in zagovorniku ni posredovalo po pošti mnenja višjega državnega tožilca in mu s tem omogočilo, da se seznani z njegovimi stališči in predlogi do zagovornikove pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo in da se v primernem času do njih opredeli. Vendar pa je treba tudi ugotoviti, da vložena zahteva ostaja zgolj na ravni posplošenega zatrjevanja kršitev in da ne navaja oziroma vsaj z verjetnostjo izkaže, v čem naj bi bil obsojenec zaradi opisanega ravnanja sodišča prikrajšan v pravici navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist (3. odstavek 16. člena in 2. odstavek 5. člena ZKP); ali drugače povedano, zagovornik niti sedaj ne pove tistega, kar trdi, da mu je bilo prej onemogočeno in tako tudi ne trdi, da naj bi procesne kršitve, na katere se sklicuje, vplivale na zakonitost sodbe, ki ji zato ni mogoče očitati nezakonitosti v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Iz predloga višjega državnega tožilca z dne 26.6.2003 izhaja, da je državni tožilec podprl pritožbo zagovornika in njegove argumente, s katerimi je izpodbijal zanesljivost mnenja izvedenca grafološke stroke, zaradi česar je tudi sam predlagal bodisi razveljavitev sodbe ali izrek oprostilne sodbe. Stališče višjega državnega tožilca sicer ni nepomembno za odločitev višjega sodišča. Vendar pa je hkrati treba tudi ugotoviti, da je njegovo mnenje v obsojenčevo korist, predvsem pa, da za obrambo ni moglo predstavljati novoto, saj je zagovornik z enakimi razlogi izvedensko mnenje izpodbijal že v besedi strank in nato še v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, višji državni tožilec pa je te argumente zgolj povzel in jim pritrdil. Obsojenčevo prikrajšanje za pravico, da odgovori na mnenje višjega državnega tožilca, zato v tem primeru ne pomeni nezakonitosti v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa.