Jedro

Upravni organ lahko zaradi smotrnosti in ekonomičnosti postopka združi več upravnih zadev v en sam postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo in sklepom združila v skupno obravnavo in odločanje zadeve, ki se vodijo pred Upravnim sodiščem RS pod opr. št. Bpp 173/2011, Bpp 207/2011, Bpp 209/2011, Bpp 211/2011, Bpp 213/2011, Bpp 215/2011, Bpp 219/2011 in Bpp 267/2011 in se vodijo pod opr. št. Bpp 173/2011 (1. točka izreka), zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklepe predsednice Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. Su 160100/2011 z dne 29. 3. 2011, Su 160100/2011 z dne 4. 4. 2011, Su 160100/2011 z dne 6. 11. 2011, Su 160100/2011 z dne 6. 4. 2011 in Su 160100/2011 z dne 19. 4. 2011 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka (2. točka izreka), zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu v zvezi s pritožbami zoper sklepe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr. št. I U 2026/2010 z dne 21. 3. 2011, I U 434/2011 in I U 425/2011 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka (3. točka izreka) in odločilo, da tožnica šest mesecev od izdaje te odločbe ne more zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči (4. točka izreka).

V obrazložitvi sklepa o združitvi zadev toženka navaja, da je tožnica zoper v 2. in 3. točki izreka izpodbijane sklepe vložila pritožbe, hkrati pa je vložila tudi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pritožbenih postopkih ter kot oprostitev plačila stroškov v teh postopkih. Ker gre v konkretnih primerih za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi izpodbijanja navedenih sklepov, torej za podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, je na podlagi 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUP) združila zadeve v en postopek. Iz obrazložitve k 2. in 3. točki izpodbijane odločbe in sklepa izhaja, da je toženka ugotovila, da ima tožnica dohodke tudi iz naslova zaposlitve pri Ministrstvu za ..., kar je v svojih prošnjah zamolčala. Zamolčanje relevantnih podatkov pa se šteje za navajanje neresničnih podatkov, zato je organ v skladu s 5. odstavkom 20. člena ZBPP zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve k 4. točki izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v vsaki od združenih zadev po pozivu organa za brezplačno pravno pomoč svoji prošnji priložila obrazec Bpp št. 1, katerega del je tudi izjava, da so vsi navedeni podatki v vlogi resnični, točni in popolni, pri čemer je podatke o plačah pri Ministrstvu za ... zamolčala. Toženka ji je zato izrekla sankcijo prepovedi vlaganja novih prošenj zaradi navajanja neresničnih podatkov.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da zadeve pod v izreku navedenimi opravilnimi številkami niso upravne zadeve, zato je njihovo združevanje in obravnavanje nepravilno in nezakonito. Pri tem se sklicuje na 1. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji). Ker predsednica Upravnega sodišča RS ni navedena v 5. odstavku 17. člena ZUS-1, tožnica nima možnosti, da bi v postopkih pred naslovnim sodiščem uspela. Glede 1. točke izreka navaja, da obrazložitev nima podlage v zakonih, saj po njenem pritožba zoper neenake sodne odločbe ni pravno dejanje, pač pa pravno sredstvo, zato sklep o združitvi dveh upravnih spisov „z identičnim pravnim dejanjem“ nima podlage v zakonu. Druga in 3. točka izreka izpodbijane odločbe in sklepa sta nezakoniti, saj zakon ne določa primerov, v katerih je mogoče prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrniti iz razloga neutemeljenosti, poleg tega sta v nasprotju s 1. odstavkom 24. člena ZBPP, saj se navedena določba nanaša na upravno zadevo, in ne na pravno sredstvo. Obrazložitev pa tudi nima podlage v 2. odstavku 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in naslednji, v nadaljevanju ZBPP), saj gre za procesno, in ne materialnopravno določbo. S četrto točko izreka izpodbijane odločbe in sklepa se ne strinja, ker je tožbo vložila v interesu občanov, kot članica mestnega sveta Mestne občine ... in ne kot posameznica, zaposlena na Ministrstvu za ... Prihodki, ki jih prejme iz tega naslova, so zato v obravnavani zadevi brezpredmetni. Njihovo zamolčanje zato ne more biti podlaga za odločanje po 5. odstavku 20. člena ZBPP. Poleg tega odločba po tej določbi ni bila izdana. Prvi odstavek 13. člena ZBPP pa ni materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe o zavrnitvi brezplačne pravne pomoči, zato je nezakonita in nična.

Toženka na tožničine navedbe po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih organ za BPP navaja v obrazložitvi izpodbijane odločitve. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožničine navedbe, v katerih smiselno navaja, da ne gre za upravne zadeve in da za odločanje o pritožbi ni pristojno Upravno sodišče, niso utemeljene. Upravni spor kot pravno varstvo zoper odločbe in sklepe pristojnega organa za BPP določa ZBPP v četrtem odstavku 34. člena. Glede na tožbene navedbe sodišče pripominja še, da na podlagi 3. odstavka 2. člena ZBPP o odobritvi BPP odloča organ za BPP specializiranega sodišča prve stopnje. Dejstvo, da je zakon kot organ za BPP določil predsednika sodišča, pa ne pomeni, da v sporu zoper odločbo tega organa ni toženca. Gre za državni organ, zato je toženka država (5. odstavek 17. člena ZUS-1).

Upravni organ lahko zaradi smotrnosti in ekonomičnosti postopka združi več upravnih zadev v en sam postopek. Za takšno združitev morajo biti izpolnjeni pogoji, in sicer, da se morajo zahtevki opirati na isto ali podobno dejansko stanje tako, da mora biti bistveni element dejanskega stanja skupen, da mora biti ista pravna podlaga, kar pomeni, da se mora zahtevek nanašati na uporabo zakonov ter na njihovi podlagi izdanih predpisov z istega ali z zadevo neposredno povezanega upravno pravnega področja ter da je organ, ki vodi postopek, stvarno pristojen za odločanje o vseh združenih zadevah. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da gre v vseh zadevah, ki jih je organ združil, za obravnavo prošenj za dodelitev BPP v zvezi s pritožbami zoper sklepe Upravnega sodišča RS, gre tudi po presoji sodišča za podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, to je ZBPP. Zato je bila odločitev toženke, da zadeve združi v skupno obravnavano in odločanje pravilna in na zakonu utemeljena. Podobno dejansko stanje so v obravnavanem primeru vložene prošnje v zvezi s pritožbami zoper sklepe Upravnega sodišča RS, ne pa pritožbe same, kot zmotno meni tožnica. Poleg tega tožnica ne niti ne navaja, še manj pa utemelji, da bi bilo s sporno združitvijo poseženo v njen pravni položaj.

Drugi odstavek 37. člena ZBPP določa, kako lahko pristojni organ za BPP odloči o prošnji za brezplačno pravno pomoč, med drugim v 2. točki določa tudi, da jo zavrne kot neutemeljeno. Ugovori tožnice, da zakon ne določa primerov, ko je prošnjo mogoče zavrniti iz navedenega razloga, so zato neutemeljeni.

Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sklepa izhaja, da so bile predmetne prošnje zavrnjene, ker je tožnica navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, torej iz razloga po 5. odstavku 20. člena ZBPP, so tožnica tožbe ne more utemeljiti z ugovori, ki oporekajo pravilnosti in zakonitosti zavrnitve odločbe po 1. odstavku 24. člena v zvezi z 2. odstavkom 37. člena ZBPP.

Tožnica pa ne ugovarja ugotovitvi, da je prejemala tudi prihodke iz naslova zaposlitve na Ministrstvu za ..., ki jih kljub pozivu organa ni navedla, pač pa le pavšalno navaja, da so za postopek, začet v javnem interesu, brezpredmetni ter da so bili pridobljeni na nezakonit način. Ker je bilo tožnici tudi pojasnjeno, zakaj ni upravičena do brezplačne pravne pomoči po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZBPP, čemur ne ugovarja, z navedenimi pavšalnimi ugovori ne more uspeti.

Glede na navedeno je tudi izrek prepovedi iz 4. točke izreka izpodbijane odločbe in sklepa pravilen in utemeljen na 5. odstavku 20. člena ZBPP. Odločbi, ki predstavljata temelj za tak izrek, sta izpodbijana 2. in 3. točka izreka izpodbijane odločbe in sklepa in po vsebini vsebujeta tudi ugotovitveni del (da je tožnica navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju).

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.