Jedro

Pogoje za zastavno pravico je treba presojati v skladu z 243. členom ZIZ v povezavi s 46. členom ZdavP-1, ki ureja zavarovanje plačila v postopku davčne izvršbe in v tretjem odstavku določa, da zavarovanje z vpisom zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah oziroma njegovih deležih v družbah opravi davčni organ tako, da pošlje predlog za zavarovanje skupaj s sklepom o zavarovanju plačila davčne obveznosti, na katerem je potrdilo o izvršljivosti, neposredno sodišču in predlaga vpis zastavne pravice. Na podlagi te določbe je torej podlaga za zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini izvršljiv sklep o zavarovanju plačila davčne obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika in sklep opr. št. Z 7/2007 z dne 1.6.2007 vzdržalo v veljavi.

Proti sklepu se je dolžnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijani sklep razveljavi, ugovoru dolžnika ugodi in naloži plačilo stroškov pritožbe v breme dolžnika oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter naloži plačilo stroškov te pritožbe v breme dolžnika. V pritožbi ponavlja razloge, ki jih je uveljavljal že v ugovoru, nanašajo pa se na dokončnost upravne odločbe in na pričakovanje zadržanja postopka davčne izvršbe.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbe po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ugotovilo, da je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 1.6.2007 zaradi zavarovanja izvršljive terjatve upnika dovolilo in odredilo vknjižbo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini. Pri tem se je oprlo na določbo 243. člena ZIZ, ki opredeljuje pogoje za zastavno pravico in določa, da ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini. Opredelilo se je, da je izvršilni naslov po določbi 17. člena ZIZ v zvezi s 119. členom Zakona o davčnem postopku (ZdavP-1-UPB2, v nadaljevanju ZdavP-1) med drugim tudi izvršljiva odločba o odmeri davka. Takšno stališče sodišča prve stopnje je v konkretnem primeru materialno pravno nepravilno. Ne glede na to, da 119. člen ZdavP-1 ne opredeljuje izvršilnih naslovov, temveč predpisuje odločbo, izdano na podlagi zapisnika, izvršilne naslove pa opredeljuje 131. člen, je treba presojati pogoje za zastavno pravico v skladu z 243. členom ZIZ v povezavi s 46. členom ZdavP-1, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. 46. člen ZdavP-1 ureja zavarovanje plačila v postopku davčne izvršbe in v tretjem odstavku določa, da zavarovanje z vpisom zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah oziroma njegovih deležih v družbah opravi davčni organ tako, da pošlje predlog za zavarovanje skupaj s sklepom o zavarovanju plačila davčne obveznosti, na katerem je potrdilo o izvršljivosti, neposredno sodišču in predlaga vpis zastavne pravice. Na podlagi te določbe je torej podlaga za zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini izvršljiv sklep o zavarovanju plačila davčne obveznosti. Obstoja tega pogoja pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in se zato do tega tudi ni opredeljevalo.

Dejansko stanje je zaradi napačne materialnopravne presoje ugotovljeno nepopolno in je višje sodišče zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku se bo sodišče prve stopnje ponovno opredeljevalo do obstoja izvršilnega naslova, kot je zahtevan v tretjem odstavku 46. člena ZdavP-1 kot specialnem predpisu v zvezi s 3. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ.