Jedro

Presoja razlogov za podaljšanje pripora zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti (1. in 3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega V.B. se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom Okrožnega sodišča v Celju je bil po vloženi obtožnici podaljšan pripor zoper obdolžene V.B., N.K. in G.D. Zoper obdolženega V.B. je bil pripor podaljšan iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom pritožbe obdolženih V.B., N.K. in G.D. zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovornik obdolženega V.B. je dne 7.2.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena sklepa. Zahtevo je vložil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Po mnenju zagovornika izpodbijani sklep Višjega sodišča v Celju nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi kazala na utemeljenost podaljšanja pripora obdolženemu, s čimer naj bi bila podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Prav tako naj bi pritožbeno sodišče ne presojalo vseh pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljal obdolženec v svoji pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, in tudi ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. S tem naj bi prekršilo obdolženčevo pravico do enakega varstva pravic v postopku, izhajajočo iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Po mnenju zagovornika v listinah in zapisnikih spisa ni nobenega dokaza, ki bi kazal, da je obdolženec pridobil kakršnokoli protipravno premoženjsko korist, ki je zakonski znak kaznivega dejanja po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ, kar vse je izpostavil v pritožbi. Tudi begosumnost, kot jo ugotavljata prvostopenjsko sodišče in pritožbeno sodišče, je zgolj hipotetična in s tem nezadostna za podaljšanje pripora. Prav tako po zagovornikovem mnenju ni podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo osebno svobodo in težo očitanega kaznivega dejanja. Sodišče potrditvi zagovornika ni presojalo, ali je mogoče namen, zaradi katerega je bil obdolžencu odrejen pripor, doseči z milejšim ukrepom. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in obdolžencu odpravi pripor, ali pa izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu izreče drug milejši ukrep za zagotovitev njegove navzočnosti v postopku.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo z dne 23.2.2005 predlagal, da se zahteva kot neutemeljena zavrne, ker uveljavljane kršitve niso podane. Hkrati je predlagal, da se zavrne tudi zahteva za varstvo zakonitosti obdolženega F.K., vendar je o tej zahtevi Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odločilo s sodbo z dne 6.1.2005, opr. št. I Ips 370/2004, ter ji ugodilo (list. št. 676a kazenskega spisa).

Zahteva zagovornika obdolženega V.B. ni utemeljena.

Iz obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 25.1.2005, vložene zoper obdolženega V.B. in soobdolžene, je razvidno, da ima v tenorju opisano kaznivo dejanje vse znake kaznivega dejanja ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ. Ugovori obdolženčevega zagovornika zoper vloženo obtožnico, ki ji zagovornik očita, da temelji na zmotnih ugotovitvah dejanskega stanja, ne morejo biti obravnavani v postopku za varstvo zakonitosti zoper pravnomočna sklepa o podaljšanju pripora. Takšne ugovore je obdolženčev zagovornik uveljavil v ugovoru zoper obtožnico, s katerim edino lahko izpodbija samo obtožnico.

Obdolženčev zagovornik neutemeljeno uveljavlja, da v izpodbijanih sklepih ni razlogov glede utemeljenosti podaljšanja pripora in da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Tako v sklepu sodišča prve stopnje obstajajo vsi razlogi glede utemeljenosti suma, da je obdolženi V.B. kot sostorilec storil očitano kaznivo dejanje in da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost, ki jo sodišče povsem konkretizira. Izhaja namreč iz ugotovitev, da je obdolženec utemeljeno osumljen sostorilstva pri enem od težjih kaznivih dejanj zoper premoženje in z elementi nasilja, saj je bil oškodovanec grobo napaden, pri tem pa naj bi utrpel tudi lahko telesno poškodbo. Kaznivo dejanje je bilo organizirano in vnaprej dogovorjeno, zoper obdolženega B. pa je tudi že vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja tatvine, nasilništva in poškodovanja tuje stvari, poleg tega pa se zoper njega opravljajo še preiskovalna dejanja zaradi lahke telesne poškodbe. Pri obdolženemu B. je posebej tudi utemeljen priporni razlog begosumnosti, ki izhaja iz dejstva, da je obdolženec državljan Republike Hrvaške s stalnim bivališčem v Pulju, sam pa je samski in v Slovenji nima zaposlitve, tako da ni vezan na našo državo. Tudi iz obrazložitve sklepa drugostopenjskega sodišča je razvidno, da je odgovorilo na vse pritožbene navedbe.

Tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče sta posebej ocenili, da pripora ni bilo mogoče nadomestiti z drugim milejšim ukrepom ter da je podana sorazmernost med odvzemom prostosti in zavarovanjem potencialnih oškodovancev.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede utemeljenosti suma kaznivega dejanja, ki ga je obtožen obdolženi V.B., kar glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Prav tako niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik, zato je zahtevo v skladu z določbo 426. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.