Jedro

Ker so bili tožnikovi denarni dohodki skozi celotno obdobje zakonske zveze bistveno višji od toženkinih (v povprečju vsaj štirikrat), bi se to moralo odraziti tudi na njegovem večjem deležu na ustvarjenem skupnem premoženju. Ne gre namreč za primer, ko tožnik z nedenarnimi prispevki, torej z delom, ne bi v ničemer prispeval k skupnemu gospodinjstvu oziroma bi bil njegov prispevek ničen. Čeprav je toženka na nedenarnem področju prispevala nekoliko več kot tožnik (ne pa štirikrat več), je pritožbeno sodišče ocenilo, da je tožnikov prispevek na ustvarjenem skupnem premoženju 65 %, toženkin pa 35 %.

Pravilno je stališče sodišča, da ugodnosti pri privatizacijskem nakupu stanovanja ni mogoče šteti samo v korist enega od partnerjev, saj je bilo stanovanje kupljeno v času življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank ter s sredstvi, ki sta jih stranki pridobili z delom. To ne pomeni, da imetništvo stanovanjske pravice ni predstavljalo nobenega prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se: - v I. točki izreka delež tožnika na ustvarjenem skupnem premoženju zviša na 65 % celote, delež tožene stranke pa zniža na 35 % celote; - v II. točki izreka vzpostavi zemljiškoknjižno stanje na posameznem delu št. 1, v stavbi 1, k. o. ..., ID znak ... (ID ...), v korist tožnika v deležu 65 % celote, v korist toženke pa v deležu 35 % celote.

III. V preostalem delu se pritožba tožnika zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 582,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi nepremičnina, posamezni del št. 1, v stavbi 1, k. o. ..., ID znak ... (ID ...), na katerem znaša delež tožnika 55 %, delež toženke pa 45 %. Glede na navedeni delež je sodišče vzpostavilo zemljiškoknjižno stanje na nepremičnini tako, da bo na njej vknjižena lastninska pravica v korist tožnika na 55 % in v korist toženke na 45 %. V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Sodišču očita, da je pavšalno in nekonkretizirano zavrnilo izvedbo dokazov z izvedencem medicinske stroke, pridobitvijo zdravstvene dokumentacije toženke ter dokaz s ponovnim zaslišanjem A. A. Prav tako ni obrazložilo, zakaj določeni dokazi, ki jih v obrazložitvi ni upoštevalo, niso pravno pomembni. Sodba je zato brez razlogov o pravno odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, s tem pa je tožniku onemogočeno podajanje ustreznih pritožbenih trditev. Nepojasnjeno je, zakaj naj bi toženka od leta 1995 do 2006 z delom prispevala k stroškom gospodinjstva, koliko naj bi prispevala in kdaj. Ugotovitve v tem delu so protispisne, ravno tako kot ugotovitve, da se je tožnik družini na morju pridružil le ob vikendih in prostih dnevih. Sodišče je v 14. točki obrazložitve zapisalo, da naj bi toženka skoraj v celoti skrbela za gospodinjstvo, obleko in obutev otrok, v 21. točki obrazložitve pa, da je tožnik vsako leto kupil nove smuči, pancarje in bunde, s tem pa je prišlo samo s seboj v nasprotje. Prekoračilo je trditve o toženkinem delu v obdobju od leta 1995 - 2006. Neobrazložena in protispisna je ugotovitev, da je imel tožnik le približno trikrat višje dohodke od toženke. Sodišče obsega dohodkov toženke za obdobje od leta 1995 - 2006 sploh ni ugotovilo, iz primerjalne tabele dohodkov tožnika, toženke in njenih staršev, ki jo je izdelal tožnik, pa izhaja, da je imel kar 10 krat višji dohodek od toženke, v obdobju od leta 1994 - 2005 pa kar 40 krat višji dohodek. Poleg tega je prejemal še dnevnice, kilometrine in plačila za projekte. Toženka je minimalno zaslužila z delom na črno. Sodišče se je zmotno oprlo na izpovedbi D. H. in G. F., saj sta bili izrazito naučeni in so bile njune trditve enake trditvam toženke. Prvenstveno bi se sodišče moralo opredeliti do izpovedi obeh pravdnih strank ter obrazložiti, v katerem delu jima sledi in v katerem ne. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnika o preživljanju in financiranju dopustov, skrbi za toženko in družino, ko je bila ona bolna, več kot 10-letnem preživljanju časa z otrokoma na treningih, gospodinjenju tožnika, kupovanju oblek in obutve, športne opreme, nakupu počitniške prikolice in podobno. Ker se je sodišče opredelilo do izpovedi toženke, je pravdni stranki obravnavalo neenako. Zmotno je tudi uporabilo materialno pravo. Sodišče ne more zaključiti, da naj bi toženka v celoti skrbela za gospodinjstvo, kuhala, likala, prala ter pospravljala in vzdrževala stanovanje, poleg tega pa v večji meri skrbela za vzgojo in varstvo otrok, pa tudi finančno poskrbela za vse potrebe gospodinjstva, po drugi strani pa zaključiti, da naj bi pomoč G. F. in D. H. bila dana obema strankama. Sodišče ne sme ugotavljati višjega deleža toženke, saj ni vložila nasprotne tožbe. Tožnik povzema izpovedi prič K. P., F. C., A. M., S. P., M. L. B., A. A., S. Z., D. M., M. K., J. Z., K. D. in A. K. ter navaja, da sodišče njihovih izpovedb ni upoštevalo. Priče so potrdile, da sta pravdni stranki enako skrbeli za družino ter je dokazna ocena v tem delu napačna. Tožnik ponavlja svoje trditve o njegovem prispevku k ustvaritvi skupnega premoženja ter meni, da je tako na področju zaslužka kot tudi skrbi za gospodinjstvo in vzgojo ter varstvo otrok prispeval bistveno več od toženke. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in mu prizna 80 % delež na ustvarjenem skupnem premoženju.

4. Tudi toženka sodbo izpodbija iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavreči, saj med istima strankama teče pravda o istem zahtevku. Sodišče tudi ni zavzelo stališča o dejstvu, da sta pravdni stranki z notarskim zapisom sporazumno ugotovili deleža na skupnem premoženju, saj sta izrecno priznali, da sta solastnika vsak do 1/2 nepremičnine. Pri presoji dohodkov pravdnih strank je sodišče odločitev oprlo na dokaz, ki ni bil predlagan do konca prvega naroka za glavno obravnavo, zato ga ne bi smelo uporabiti. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, saj je pri presoji dohodkov upoštevalo le pričanje A. A., glede drugih prič pa ni podalo dokazne ocene, čeprav so se izpovedi razlikovale od trditvene podlage tožnika. Sodišče ni navedlo, zakaj je verjelo, da naj bi tožnik prejemal še dodaten zaslužek iz naslova projektov preko avtorske agencije. Prav tako se ni opredelilo do pričevanja J. Z., da naj bi tožnik prejemal plačo okrog 1.000,00 EUR v celotnem obdobju zaposlitve pri P. Upoštevati bi moralo tudi pričanje K. D., ki je navedel, da za projekte pri P. nihče ni dobil posebnih nadomestil. Toženka opozarja, da se je tožnik dvakrat tedensko in velikokrat ob vikendih ukvarjal z borilnimi veščinami, kar je bil izključno njegov konjiček in od tega družina ni imela nič. Ni izkazano, da bi tožnik spremljal šolanje starejšega sina. Številne priče so izpovedale, da je toženka v celoti sama opravljala gospodinjska dela in je bila na njenih ramenih celotna skrb za družino. V tem delu je sodba nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Opozarja še, da sta pomoč in darila sorodnikov stranki potrebovali, ker tožnik svojega dela kot zakonec in oče ni opravil. To okoliščino je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je tožnik upravičen do višjega deleža na skupnem premoženju. Ker je bila toženka imetnica stanovanjske pravice, je omogočila odkup stanovanja, kar bi bilo treba upoštevati pri povečanju njenega prispevka k ustvarjanju premoženja. Sodišče je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ko je štelo, da bi morala toženka dokazati, da je društvo J. predstavljalo strošek, oziroma da je tožnik vanj vlagal dohodek, ki bi ga moral porabiti za družino. Tožeča stranka ni predložila najemne pogodbe in podatkov o stroških društva, čeprav je toženka to predlagala. Glede na utemeljen ugovor toženke, da društvo ni ustvarjalo dohodka, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi moralo ugotoviti, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, saj je toženka prispevala tako finančna sredstva kot celotno skrb in delo v zvezi z gospodinjstvom ter otroki, kar je enakovredno finančnemu prispevku tožnika. Zmotna je tudi stroškovna odločitev, saj je tožnik z zahtevkom uspel le v manjši meri.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pravdni stranki sta razvezana zakonca, ki sta v času trajanja zakonske zveze (od leta 1977 - 2006) kot skupno premoženje pridobili stanovanje na … cesti v ..., med njima pa je sporna višina deležev na tem premoženju. Tožnik je trdil in dokazoval, da je njegov delež višji (80 %) od toženkinega (20 %), toženka pa je vztrajala pri domnevi o enakih deležih. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku priznalo 55 % delež na skupnem premoženju, upoštevajoč njegove bistveno višje zaslužke in toženkino večjo angažiranost pri skrbi za dom in družino.

7. Sodišče ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve litispendence. V pravdni zadevi I P 2443/2010 Okrožno sodišče v Ljubljani ne obravnava istega zahtevka in torej ne gre za pravdo, ki bi terjala zavrženje tožbe.(1) Prav tako tožnikove izjave, da sta s toženko vsak do 1/2 solastnika nepremičnine na ... v ..., podane v notarskem sporazumu o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini 28. 7. 2005, ni mogoče šteti kot veljavne pripoznave toženkinega deleža na skupnem premoženju. Ugotovitev deležev zakoncev na tem premoženju in njegova delitev namreč nista bila predmet omenjenega notarskega sporazuma, temveč je bila to pridobitev dolgoročnega potrošniškega kredita med ... banko, d.d., kot posojilodajalcem, tožnikom kot posojilojemalcem in zastaviteljem ter toženko kot solidarno porokinjo in zastaviteljico ter zavarovanje tega kredita. Tudi če je tožnik v omenjenem sporazumu glede skupnega premoženja navedel, da sta obe stranki solastnika do 1/2 nepremičnine, ne gre za pravno veljavno pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, sklenjeno skladno z 58. členom ZZZDR v zvezi s 47. členom ZNP.(2)

8. Sodišče ni zagrešilo relativno bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 286. člena ZPP, ko je upoštevalo podatke o plačah in nadomestilih ZPIZ z dne 4. 12. 2014, ki jih je tožnik predložil po prvem naroku za glavno obravnavo, saj je izkazal, da prej z njimi ni razpolagal (izdelani so bili za potrebe upokojitve po prvem naroku za glavno obravnavo), hkrati pa ti podatki zgolj potrjujejo njegove pravočasno predložene trditve, ki jih je izkazoval s predhodno predloženimi listinami ZPIZ. Toženka tudi ne pojasni, kako bi upoštevanje teh listin vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj se podatki na njih ujemajo s pravočasno predloženimi podatki o višini tožnikovih plač, ki jih je prav tako izdelal ZPIZ.

9. Tožnik sodišču neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, njeni razlogi so jasni in preverljivi ter glede odločilnih dejstev v celoti navedeni. Sodišču se v sodbi ni treba opredeljevati do tistih izpovedb prič, ki ne izpovedujejo o bistvenih pravno relevantnih dejstvih. Tudi opustitev obširnejše obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v konkretnem primeru pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopnega sodišča, da dokaza s pridobitvijo zdravstvene dokumentacije toženke in postavitvijo izvedenca medicinske stroke glede njenega zdravstvenega stanja v zvezi s sposobnostjo za delo, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, nista bila potrebna. Sodišče je izvedlo dokaz z zaslišanjem brata tožnika A. A., zato je imel tožnik možnost razčistiti morebitne nejasnosti izpovedbe z zastavljanjem vprašanj na naroku in za ponovno zaslišanje priče ni bilo razlogov. Dokazna ocena izpovedbe pa je prepuščena sodišču. 10. Sodišče ni zagrešilo s strani tožnika očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako imenovana protispisnost obstaja le, če sodišče napačno povzame listine ali zapisnike o zaslišanju strank, prič in izvedencev, ne pa, kadar te listine napačno dokazno tolmači. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno in posledično zmotno in nepolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnik tudi sicer obširno napada.

11. Uveljavljeno stališče sodne prakse je, da spor o višini deležev na skupnem premoženju ni obračunska pravda. Gre za celovito presojo razmerij med bivšima zakoncema, kjer je treba upoštevati celotno obdobje njunega skupnega življenja, celoto skupnega premoženja, ki sta ga v tem času ustvarila, in globalno ocenjevati vse oblike prispevanja k skupnemu premoženju. Nekatere od njih je mogoče oceniti v denarju (npr. dohodke), drugih pa ne (npr. vzgoja in varstvo otrok, delo v gospodinjstvu, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in pomoč drugemu zakoncu). Tudi slednje pa predstavlja delo kot konstitutivni element nastanka skupnega premoženja, ki ga v zakonski zvezi ni mogoče vrednotiti po tržnih merilih.

12. V zvezi z denarnimi prispevki zakoncev k skupnemu premoženju je sodišče prve stopnje ocenilo, da so bili dohodki tožnika v času zaposlitve obeh pravdnih strank (od leta 1977 do 1993) trikrat do štirikrat višji od toženkinih, po letu 1993 pa višine toženkinih dohodkov ni moglo z gotovostjo ugotoviti, saj je opravljala le priložnostna dela, ki niso bila uradno prijavljena, medtem ko je tožnikov dohodek ostal relativno visok ter je presegal trikratnik toženkine plače v najbolj ugodnem obdobju njene zaposlitve. Tožnik je torej zaslužil bistveno več od toženke v času njene redne zaposlitve, kar kažejo uradni podatki ZPIZ, razlika v zaslužku pa se je še povečala v času njene brezposelnosti. Ob tem sodišče prve stopnje pri obračunu ni upoštevalo tožnikovih trditev, da je zaslužil še dodatni znesek prek avtorske agencije, kot zmotno navaja toženka. Ta se tudi neutemeljeno sklicuje na izpoved J. Z., da naj bi tožnik prejemal plačo okrog 1.000,00 EUR, saj so bile to samo pričine domneve, ki z uradnimi listinami niso potrjene. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe tožnika, da je zaslužil od 10 - 40 krat več od toženke, saj seštevek nominalnih vrednosti glede na stanje valute v tistem obdobju pravih razmerij ne prikazuje. Ker v danem primeru ni bistveno, za koliko matematično natančno je bil dohodek tožnika višji od toženkinega, temveč je dovolj ocena, da je bil nekajkrat višji, oba pa sta se trudila, da bi z delom pridobila zaslužek za preživetje, se sodišče ne bo opredeljevalo do tožnikovih pritožbenih navedb, ki sodbi očitajo pomanjkljivosti zaradi neugotovljene višine in načina pridobitve toženkinih dohodkov med leti 1995 in 2006. Pritožbeno sodišče sledi prvostopni oceni, da je toženka opravljala več priložnostnih del čiščenja, kar je v izpovedi potrdil tudi tožnik in navedel, da jih je večino celo sam uredil (list. št. 151 spisa), z njimi pa (tudi upoštevajoč njene trditve, list. št. 52 spisa) ni zaslužila več, kot v času redne zaposlitve. Njen zaslužek je torej v celotnem obdobju zakonske zveze predstavljal zgolj okoli 20 - 25 % tožnikovega zaslužka.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka pretežno skrbela za gospodinjstvo, torej kuhanje, likanje, pranje, pospravljanje in vzdrževanje stanovanja, nekoliko večji pa je bil tudi njen prispevek pri vzgoji in varstvu otrok. Ob tem je sodišče upoštevalo izpoved tožnika, da je bil dober oče, da je otroke vozil v vrtec, na treninge, spremljal šolanje in se z njimi športno udejstvoval ter jim organiziral počitnice. Dokazna ocena sodišča je prepričljiva in življenjska, saj je splošno znano, da v pretežnem delu breme gospodinjstva in šolanja otrok v zakonskih zvezah nosijo ženske, zato pritožnik s podrobnim navajanjem sicer pavšalnih izpovedb zaslišanih prič o tem, da je bil skrben družinski oče, da je kupoval hrano in druge potrebščine, zaključkov sodišča ne more izpodbiti. Pravilno je izhodišče sodišča, da ni bistveno, katera od strank je kupovala hrano, oblačila in ostale materialne dobrine ali plačevala položnice, saj kupovanje in poravnavanje stroškov predstavlja zgolj del skrbi za gospodinjstvo, ki je financirana iz ustvarjenega skupnega premoženja. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi pravdnih strank, temveč jima je sledilo, nato pa ju dokazno ovrednotilo, to pa tako, da je štelo prispevek toženke pri opravljanju domačih del in skrbi za gospodinjstvo za nekoliko višjega od tožnikovega. Ker toženka pretežni del 29 letne zakonske zveze ni bila slabega zdravstvenega stanja, njena onemoglost se namreč zatrjuje po operacijah za obdobje dveh let, tožnikova morebitna povečana skrb za dom v času toženkine bolezni na dokazno oceno sodišča glede nedenarnega prispevka pravdnih strank k skupnem premoženju ne more vplivati. Prepričljiva je tudi ocena sodišča, da pomoč tožnika ni presegala običajne pomoči, ki jo zakonec ob bolezni nudi drugemu zakoncu.

14. Pravilno je stališče sodišča, da ugodnosti pri privatizacijskem nakupu stanovanja ni mogoče šteti samo v korist enega od partnerjev, saj je bilo stanovanje kupljeno v času življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank ter s sredstvi, ki sta jih stranki pridobili z delom. To ne pomeni, da imetništvo stanovanjske pravice ni predstavljalo nobenega prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja. Vendar je tožnik v konkretni zadevi zatrjeval, da je pri pridobitvi stanovanja sodelovalo tudi podjetje, v katerem je bil sam zaposlen, zaradi česar sta v kupoprodajni pogodbi kot kupca stanovanja bili navedeni obe pravdni stranki, saj toženka zaradi nizke plače na delovnem mestu vnašalke podatkov v računalnik ni bila kreditno sposobna v takšni meri, da bi lahko stanovanje kupila. Teh trditev toženka konkretizirano ni prerekala, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da dejstvo imetništva stanovanjske pravice na višji prispevek toženke k ustvarjenemu premoženju ni vplivalo.

15. Tožnik je bil ustanovitelj in aktiven član športnega kluba, ki se je ukvarjal z borilnimi veščinami, kar je terjalo veliko njegovega prostega časa. Toženka zatrjuje, da je omenjeno društvo predstavljalo strošek, saj je tožnik v njegovo delovanje vlagal dohodek, ki bi ga sicer porabil za družino, in je zanj najemal kredite. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da trditev o vplivu financiranja kluba za poučevanje borilnih veščin na premoženje pravdnih strank toženka ni zadostno konkretizirala, da bi bilo v zvezi s tem mogoče izvajati dokaze. Zgolj pridobitev podatkov o stroških najema dvoran namreč ničesar ne pove o bilanci kluba, prav tako tudi ne, kako se morebitna negativna bilanca odraža na ustvaritvi skupnega premoženja zakoncev. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je ob morebitnem kritju stroškov društva iz tožnikovega zaslužka treba upoštevati, da sta se otroka pravdnih strank lahko več let brezplačno udeleževala treningov borilnih veščin, kar bi sicer predstavljalo strošek za obe pravdni stranki.

16. Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo denarne in nedenarne prispevke pravdnih strank, je po oceni pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov delež na skupnem premoženju določilo na 55 %, toženkin pa na 45 %. Ker so bili tožnikovi denarni dohodki skozi celotno obdobje zakonske zveze bistveno višji od toženkinih (v povprečju vsaj štirikrat), bi se to moralo odraziti tudi na njegovem večjem deležu na ustvarjenem skupnem premoženju. Ne gre namreč za primer, ko tožnik z nedenarnimi prispevki, torej z delom, ne bi v ničemer prispeval k skupnemu gospodinjstvu oziroma bi bil njegov prispevek ničen. Čeprav je toženka na nedenarnem področju prispevala nekoliko več kot tožnik (ne pa štirikrat več), je pritožbeno sodišče ocenilo, da je tožnikov prispevek na ustvarjenem skupnem premoženju 65 %, toženkin pa 35 %. V tem obsegu je pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP, v preostalem delu pa je pritožbo tožnika in pritožbo toženke v celoti zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik je v pravdi zahteval ugotovitev, da je njegov delež na skupnem premoženju 80 %, uspel pa je s 65 % deležem. Njegov uspeh v pravdi je polovičen, zato odločitve sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji, pritožbeno sodišče ni spreminjalo.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti 40 % njegovih pritožbenih stroškov. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, pri čemer je tožniku priznalo nagrado za pritožbo v višini 670,40 EUR, povečano za pošto in telekomunikacijske storitve, davek na dodano vrednost in strošek sodne takse v višini 621,00 EUR. Odmera stroškov je razvidna iz list. št. 194 spisa. Glede na tožnikov uspeh s pritožbo mu je toženka dolžna povrniti 582,10 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Tožnik v pravdi I P 2443/2010 zahteva povrnitev sredstev, plačanih za stroške bivanja toženke po razvezi zakonske zveze, in stroške kredita.

Op. št. (2): Pogodba o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, sicer je nična.