Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo trdi, da bi moralo sodišče za ugotovitev prikrajšanja na dohodku postaviti izvedenca finančne stroke. Tožnik je predlog za postavitev izvedenca finančne stroke podal z vlogo z dne 28. 9. 2016, vendar predloga ni substanciral.
I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: v točki I.1. znesek 25.680,20 EUR nadomesti z zneskom 24.436,58 EUR; točka I.2. glasi: “Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: tožena stranka Zavarovalnica X., je dolžna v 15 dneh tožniku ..., poleg že plačane akontacije plačati še mesečno rento zaradi izgube zaslužka v bruto višini 100 EUR od 15. 6. 2018 dalje, ki zapade v plačilo vsakega 15. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega zneska pa do plačila, pri čemer se mora enkrat letno, in sicer v januarju vsakega leta, renta uskladiti z indeksom rasti življenjskih stroškov, objavljenem pri Statističnem uradu Slovenije.“ v točki III. se znesek 1.062,64 nadomesti z zneskom 467,52 EUR.
II. V preostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.
III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 1.024,57 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je spremembi tožbe z dne 23. 5. 2018 in 22. 2. 2019 dovolilo ter umik tožbenega zahtevka z dne 6. 7. 2016 za plačanih 11.000,00 EUR na račun nematerialne škode ter 216,84 EUR na račun potnih stroškov vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo ter z izpodbijano sodbo tožniku dosodilo preostanek zahtevane odškodnine v višini 25.680,20 EUR s pripadajočimi obrestmi (točka I.1. izreka), določilo mesečno rento zaradi izgube zaslužka v bruto višini 100,00 EUR od 15. 6. 2018 dalje (točka I.2. izreka), mesečno rento zaradi tuje pomoči v višini 10,00 EUR od 15. 6. 2018 dalje (točka I.3. izreka) ter obresti v znesku 172,45 EUR z nadaljnjimi procesnimi obrestmi od 29. 9. 2016 dalje (točka I.4. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek nad dosojenimi zneski za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter na dosojenimi zneski na račun plačila rente zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.062,64 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).
2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.
3. Tožnik sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov v vseh delih razen glede dosojenih stroškov iz naslova prevozov in iz naslova uničene obleke. Trdi, da vsi dokazi niso bili izvedeni, zaslišani niso bili žena, sin, sorodniki in sicer glede potrebe po tuji pomoči, postavljen pa tudi ni bil drug izvedenec, ki bi lahko ugotovil, da sta tožnikova artroza in tromboza povezani s poškodbo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, saj doktrina „egg shell skull“ ni bila upoštevana, povečana tožnikova teža pa je posledica nezmožnosti gibanja in navedenih težav ni povzročila. Iz naslova telesnih bolečin mu je sodišče dosodilo premalo, ker je izvedenka bolečine opredelila nekoliko pomanjkljivo in skopo, saj protibolečinskih tablet ni jemal brez potrebe. Ker prej navedena doktrina pri trombozi in artrozi ni bila upoštevana, ni bilo upoštevano, da je oboje posledica nesreče, kar je zdravljenje tudi podaljšalo. Če bi sodišče zaslišalo njegovo ženo, bi lahko ta povedala, koliko se je gibal pred nezgodo in koliko je bil takrat težak. Tudi iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je sodišče dosodilo premalo, saj je prej lahko dvignil 10 kg, sedaj lahko dvigne le 5 kg, ne more na lestev, kositi brežine, delati na vrtu, obirati sadja. Tudi drugim pomoči ne more več nuditi. S športom se lahko ukvarja v zelo omejenem obsegu, avto težko vozi. Ugotovljeno je bilo, da je 50 % delovni invalid in to bi moralo veljati tudi za domača opravila. Tudi iz naslova strahu mu je dosojeno premalo, saj je bil v okviru primarnega strahu v smrtni grozi, trpel pa je tudi sekundarni strah, saj ga je bilo strah, da se bo v bolnici okužil, da bo ponovno padel in se poškodoval ter kakšna bo njegova delovna zmožnost. Meni, da mu gre več tudi za skaženost, saj sodišče prve stopnje brazgotin ni dovolj upoštevalo in tudi tega ne, da šepa, če je utrujen. Poleg tega bi mu moralo sodišče dosoditi obresti od 28. 2. 2016, ker je tožnik že v prvem zahtevku zavarovalnici predložil vso dokumentacijo v zvezi s škodnim dogodkom. Posledično so obresti napačno obračunane tudi v 4. točki izreka. Prav tako premalo mu je dosojeno iz naslova tuje pomoči, saj jo je rabil za vsa potrebna dela. Dosojeno bi mu moralo biti po 6 EUR na uro. Tri ure na dan je premalo, ker se v tem času še treh obrokov ne da skuhati. Tudi renti sta dosojeni prenizko. Če je sodišče menilo, da mora biti zahtevek glede izgube na dohodku postavljen v bruto znesku, bi ga moralo sodišče na to pozvati. Poleg tega se sodba oziroma njen izrek ne ujema z zahtevkom, jasno tudi ni, kaj je z obroki od 15. 6. 2018, ki so do sodbe že zapadli in kaj je z obrestmi od teh zapadlih zneskov. Ponovno poudarja, da je akontacijo dohodnine dolžan plačati plačnik. Končno meni tudi, da so stroški neupravičeno odmerjeni po uspehu 38 % za tožnika, saj je njegov uspeh polovičen. Neupravičeno pa so mu zavrnjeni tudi stroški za dve vlogi. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z njegovo pritožbo ustrezno spremeni, podrejeno pa, da prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih pa naloži plačilo stroškov toženi stranki.
4. Tožena stranka pritožbo izpodbija iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosodilo za 8.000,00 EUR preveč, iz naslova tuje pomoči pa 280 EUR preveč, ker pomoči po mnenju izvedenke od februarja 2016 dalje ne rabi več. Zato je tudi dosojena renta iz naslova tuje pomoči neutemeljeno dosojena, prav tako renta iz naslova izgube na dohodku, ker tožnik izgube na dohodku nima, saj je treba primerjati njegov neto osebni dohodek v zadnjih šestih mesecih z višino prejete invalidske pokojnine. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni in v primeru uspeha pritožbe tožene stranke spremeni odločitev sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu.
5. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.
6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.
7. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).
8. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožniku iz naslova nepremoženjske škode pripada skupaj 29.800,00 EUR, kar je slabih 24 povprečnih plač (in mu dosodilo razliko v višini 18.503 EUR). Navedeni znesek je v okvirih, ki jih sodna praksa priznava za tovrstne poškodbe2 in z njim ni povezane bolečine, nevšečnosti ter posledice3, pri čemer je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, da površinska venska tromboza in artroza kolena nista posledica škodnega dogodka.
9. Na podlagi izvedenskega mnenja dr. A. A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zaradi telesnih poškodb trpel bolečine različne intenzivnosti. Hude so trajala ves čas hospitalizacije, srednje hude nato dva meseca in nato še skupaj štiri mesece lahke bolečine, ki so bile najprej stalne in nato občasne, pri čemer bo tožnik občasne lažje bolečine trpel tudi v bodoče. Analgetike je moral jemati še v času srednje hudih bolečin ter nato občasno, ko ga noga boli. To pomeni, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je decembra 2015 izvajal protibolečinsko terapijo, ki jo je januarja 2016 ponovil. Verjelo mu je tudi, da ga je marca 2016 noga še bolela, prav tako, da v času zdravljena v ... toplicah v januarju 2017 ni bil povsem brez bolečin. Ni pa mu verjelo, da analgetike jemlje po 2 do 4 krat tedensko. Res je subjektivna zadeva kako visok prag bolečine ima posameznik, vendar pri tožniku ni izkazano, da bi bil ta tako nizek, da bi narekoval jemanje analgetikov 2 do 4 krat tedensko, saj je izvedenka ugotovila, da je to bolj malo verjetno. Tudi vse nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih tožnik našteva v pritožbi je sodišče prve stopnje upoštevalo in ustrezno ovrednotilo. Glede tega, koliko se je tožnik gibal je navedel in izpovedal že sam, koliko je bil težak pred nezgodo in potem, pa v postopku ni bilo sporno in zato tudi ni bilo potrebe, da se o tem zasliši še njegova žena, kot to tožnik neutemeljeno zahteva v pritožbi.
10. Sodna izvedenka dr. A. A. je ugotovila, da so bile pri tožniku degenerativne spremembe kolen vidne na izhodnih rentgenogramih, torej rentgenskih slikah, narejenih po prometni nezgodi, kot tudi kasneje, pri čemer poudarja, da sam operacijski poseg ni posegal v kolenski sklep. Ocenila je enak potek težav glede bolečin v kolenih, omejene gibljivosti in podobno tudi v primeru, da je pri tožniku artroza izkazana, ali pa tudi, če je ne bi bilo. V dopolnitvi mnenja je zapisala, da je pri tožniku možno objektivno sklepati, da v času od nastanka prometne nezgode pa do pregleda pri specialistu ortopedu ni bilo rentgensko vidnih nobenih napredovalnih degenerativnih sprememb v kolenskem sklepu. Nadaljnje napredovanje degenerativnih sprememb v levem kolenskem sklepu, pa tudi v desnem, pa ne bo v direktnem ali indirektnem izgledu posledica predmetnega škodnega dogodka. Poleg tega je imel tožnik zlomljeno diafizo, kar je daleč stran od kolenskega sklepa. Kar se tiče venske tromboze, pa je pojasnila, da pojav globoke flebotromboze ni nujno povezan z neko poškodbo (npr. goleni) in to daljši čas po škodnem dogodku, temveč je običajno povezano s predhodno obstoječimi spremembami globokih ven. Dopušča pa možnost, da je nagnjenost k nastanku globoke venske tromboze pri predhodno poškodovani goleni, kot je to bilo tudi v konkretnem primeru, večja kot bi bila sicer. Strokovnjak za navedeno področje, ki ga je določila komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete, izredni prof. dr. B. B., pa je ugotovil, da pri tožniku bolezni ven – povrhnje venske tromboze levo in insuficienca perforantnih ven na obeh golenih niso povezane s poškodbo, ki jo je utrpel 3. 9. 2015. To je izvedenec ugotovil že na podlagi podatkov v sodnem spisu in na podlagi tožnikove medicinske dokumentacije. Svoje mnenje je tudi ustno zagovarjal in pojasnil, da površinska venska tromboza pomeni akutno stanje, ki se razvije v nekaj dneh. Površinska venska tromboza, ki se je pri tožniku pokazala v decembru 2018, je nastala v tistem času in ne že prej ter ni v nobeni povezavi s prometno nesrečo. V vmesnem času od leta 2017 do decembra 2018 ni nikjer za tožnika opisana kakšna žilna bolezen, do katere bi prišlo kot posledica prometne nesreče, dodaja pa tudi, da pri tožniku še vse od prometne nesreče v letu 2015 dalje ni nikjer zabeležena kakšna žilna bolezen, ki bi nastala kot posledica prometne nesreče. Pojasnil pa je tudi, da površinska venska tromboza pri tožniku ni povezana s poškodbo dveh živcev, ki sta poškodovana, kot posledica prometne nesreče. Tako strokovnjak za to področje kot izvedenka travmatologinja torej ne dopuščata možnosti, da bi bila tožnikova površinska venska tromboza posledica škodnega dogodka. Zato tudi ni utemeljenega razloga za to, da bi sodišče postavilo novega izvedenca, saj sta oba postavljena izvedenca svoje mnenje podala strokovno in prepričljivo odgovorila na vprašanja tožeče stranke. Glede na to tožnik neutemeljeno vztraja pri tem, da je venska tromboza v vzročni zvezi s prometno nesrečo in je treba postaviti drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje pa je v 8. točki obrazložitve tudi ustrezno pojasnilo razloge za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca s področja žilne kirurgije.
11. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožniku nastalo intenzivno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zaradi česar tožnik, ki je bil vse življenje fizično aktiven z delom in športom in mu to v pretežni meri predstavlja smisel življenja, trpi. Verjelo mu je torej, da je bil pred nesrečo dinamičen in kakšne so njegove omejitve zaradi nesreče (in zato o tem ni bilo treba zaslišati še njegove žene). Res je, da so tožnikove omejitve delno povezane z tožnikovo starostjo, kondicijo in artrozo, kot v pritožbi opozarja tožena stranka, je pa tožnik omejen tudi zaradi ohromitev tibialnega in peronealnega živca, ki oživčujeta spodnji del noge. Tožnik ima zaradi tega omejeno gibljivost v gležnju in v stopalu leve noge, manjša pa je tudi groba moč mišic tega stopala. To pomeni, da tožnik težje hodi na daljše razdalje, po ravnem terenu, predvsem pa po neravnem terenu, ne more teči, hitro hoditi, ne zmore hitrih doskokov, poskokov in hitrih obratov, težje dalj časa stoji na mestu, težje opravlja dela, ki so povezana s čepenjem, klečanjem, pogostim počepanjem in dvigovanjem iz počepa, ne zmore hoje po prstih ter pri hoji lahko šepa. Težje vozi tudi avto, okrnjena pa je njegova sposobnost pri zagotavljanju bivališča in zagotavljanju dobrin in storitev doma oziroma pri zahtevnejših moških hišnih opravilih, kot je npr. košnja trave po naravnem terenu, poljska opravila in podobno. Težje hodi po stopnicah, pri hoji mora biti tudi sicer pazljiv. Pretežni del opravil še vedno zmore, a s povečanimi napori, nekaterim pa je bolje, da se izogne. Njegove omejitve se torej manifestirajo dnevno, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in ustrezno ovrednotilo in mu iz tega naslova dosodilo primerno odškodnino (12,3 povprečne plače). Pritožbeno sodišče torej ne sprejema pritožbenih trditev tožeče stranke, da je odškodnina iz tega naslova prenizka, prav tako ne trditev tožene stranke, da je treba odškodnino iz tega naslova znižati za 8.000,00 EUR.
12. Tožnikova trditev, da bi mu moralo sodišče prve stopnje iz naslova pretrpljenega strahu dosoditi več, ni utemeljena. Tožnik pretirava, ko trdi, da je utrpel primarni strah v smislu smrtne groze, glede sekundarnega strahu pa mu sodišče verjame, da je bil zaskrbljen, da se ne bi okužil, predvsem pa ga je bilo strah, da ne bi ponovno padel in se poškodoval, utemeljeno pa se je bal tudi glede tega, ali bo še delovno zmožen in v kakšnem obsegu. Zato je dosojena odškodnina iz tega naslova v višini 2.000 EUR povsem ustrezna.
13. Tudi glede skaženosti tožnik neutemeljeno meni, da mu gre več kot dosojenih 300 EUR. Sodišče prve stopnje je njegove relativno blage brazgotine ustrezno ovrednotilo in upoštevalo, da šepa, če je utrujen.
14. Kdor zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (378. člen OZ4). Tožnik v pritožbi zmotno meni, da mu gredo zakonske zamudne obresti od 28. 2. 2016, ker zamudo zavarovalnice pri izpolnitvi denarne obveznosti neutemeljeno veže na vlogo z dne 12. 2. 2016. Tožnik je zahtevek zavarovalnici posredoval z vlogo z dne 12. 2. 2016 in ga dopolnil z vlogo z dne 11. 4. 2016. Vso dokumentacijo v zvezi s škodnim dogodkom je tožnik zavarovalnici posredoval s prvo vlogo, z drugo vlogo pa je zavarovalnici posredoval zahtevano zdravstveno dokumentacijo iz obdobja pred nezgodo. To pomeni, da je popoln zahtevek zavarovalnici posredoval šele z drugo vlogo5, kot pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje. Zavarovalnica se je do njegovih poškodb v nezgodi in s tem do škode brez dvoma lahko opredelila šele s primerjavo njegovega stanja pred in po poškodbi, torej po prejemu dopolnjenega zahtevka. Posledično je tudi obračunani znesek v točki I.4. izreka izpodbijane sodbe pravilen.
15. Tožena stranka v pritožbi trdi, da tožnik od februarja 2016 tuje pomoči ne rabi več in mu posledično tudi renta iz tega naslova ne gre, tožnik pa po drugi strani meni, da je iz tega naslova prejel premalo (tudi kar se tiče rente).
Izvedenka travmatologinja je ugotovila, da tožnik po preteku dveh mesecev, ko je postopno opuščal bergle, ni več potreboval bolj obsežne pomoči in izpovedala, da tuje pomoči sedaj ne rabi več. Je pa ugotovila, da tožnik lahko avto normalno upravlja le, če ima avtomatski menjalnik (ki ga tožnik nima), bolje pa je tudi, da se košnji brežine z lakserico izogne (tako zaradi terena kot bremena), prav tako obiranju sadja (večkratno vzpenjanje po lestvi), določeno pomoč pa rabi tudi pri hišnih opravilih, ki so povezana z vzpenjanjem na lestev in nošenjem bremen. Za določena opravila torej tožnik vendarle rabi tujo pomoč. Sodišče prve stopnje je po prostem preudarku ocenilo, da jo potrebuje v obsegu dveh ur mesečno, saj izkazano ne gre za obsežno pomoč (potrebo po pomoči je treba ločiti od zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so tožniku priznane pod to postavko). Tožnik ne naveden nobene konkretne okoliščine zakaj je urna postavka prenizka. Sodišče mu je dosodilo 5 EUR na uro, kar je v okviru običajno dosojenih. V odločbah, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, višina te postavke ni bila opredeljeno prerekana in zato pritožbeno sodišče tega ne more upoštevati. Neutemeljeno pa pritožnik tudi meni, da mu pripada tuja pomoč tudi v času bivanja v toplicah, saj takrat pomoči žene in sina, glede prevozov pa svaka, ki so mu pomoč po njegovih navedbah pretežno nudili, v toplicah ni rabil. 16. Sodišče prve stopnje je ocenilo tožnikovo izgubo na dohodku na 5.650,09 EUR in mu iz tega naslova dosodilo 4.953,04 EUR, ker naj bi le toliko zahteval. Znesek 4.953,04 EUR predstavlja bruto znesek izgube, pri čemer je sodišče obresti za vsak mesec izgube tožniku dosodilo od neto zneskov. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da tožniku ne pripada 4.953,04 EUR temveč 3.709,42 EUR, kolikor je tudi seštevek posameznih zneskov od katerih je sodišče prve stopnje dosodilo obresti. Iz predloženih plačilnih list za čas bolniške je namreč razvidno, da je bila tožniku v tem obdobju obračunana bruto plača, od te so se nato odvedli davki in prispevki, razvidna je tudi višina neto plače, v izplačilo pa je prejel znesek bolniškega nadomestila. To pomeni, da izgube na bruto dohodku ni imel, zaradi bolniškega staleža pa je prejel manj kot je znašala njegova neto plača, ki bi jo prejel, če bi delal. Njegovo prikrajšanje je zato v razliki med neto plačo in bolniškim nadomestilom. To je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v obrestnem delu, napačno pa pri skupno dosojeni odškodnini, zato je bilo treba skupni znesek odškodnine znižati za 1.243,62 EUR.
17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik prikrajšan na osebnem dohodku tudi po invalidski upokojitvi, ker je bila njegova povprečna bruto plača v obdobju zadnjih šest mesecev pred invalidsko upokojitvijo višja od invalidske pokojnine in mu je zato iz tega naslova dosodilo rento v višini 100 EUR mesečno. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje za ugotovitev višine izgube na dohodku primerjati neto plače z višino invalidske pokojnine. Tožnik je že sam ob tem, ko je prvič postavil zahtevek iz tega naslova, primerjal oziroma za osnovo vzel neto zneske svoje plače (iz konca leta 2015 in začetka 2016) v višini 561,42 EUR. Tudi v nadaljevanju je svoj zahtevek gradil na neto primerjavi. Vendar pa je ohranjal znesek 561,42 EUR iz leta 2015 oziroma 2016, invalidsko pa se je upokojil šele leta 2018. Sodišče prve stopnje zato za primerjavo upoštevalo obdobje zadnjih šest mesecev pred invalidsko upokojitvijo. Ob tem pa bi moralo za ugotovitev prikrajšanja na dohodku primerjati, kot že predhodno obrazloženo, neto plače v tem obdobju z invalidsko pokojnino. Tožnikova neto plača v tem obdobju pa ne dosega invalidske pokojnine, ki mu je odmerjena z odločbo z dne 5. 7. 2018. To pomeni, da bi tožnik, če bi delal, prejemal manj, kot prejema, ko je invalidsko upokojen. Zato tožena stranka utemeljeno trdi, da tožnik nima prikrajšanja na dohodku zaradi invalidske upokojitve in je treba zahtevek v tem delu zavrniti.
Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo trdi, da bi moralo sodišče za ugotovitev prikrajšanja na dohodku postaviti izvedenca finančne stroke. Tožnik je predlog za postavitev izvedenca finančne stroke podal z vlogo z dne 28. 9. 2016, vendar predloga ni substanciral6 (enako velja za vlogo z dne 30. 5. 2019). V vlogi z dne 23. 5. 2018 je poleg navedenega izvedenca predlagal še poizvedbe pri ZPIZu, v vlogi z dne 22. 2. 2019 pa je izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke predlagal le po potrebi. Dokazni predlog je sodišče zavrnilo, zavrnitev tega dokaznega predloga pa tožnik ni takoj grajal (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tožnikovih trditev glede tega zato ni mogoče upoštevati, prav tako ne trditev o tem, da bi moralo sodišče opraviti poizvedbe na ZPIZ, saj ni jasno, katere poizvedbe, ki jih sodišče poleg izvedenih7 ni izvedlo, ima v mislih.
18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zatrjevanih procesnih kršitev ni zagrešilo, prav tako je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, razen glede ugotavljanja izgube na dohodku. Zato je sodišče druge stopnje v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, v preostalem delu pa izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
19. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 59.532,60 EUR. S prvo pripravljalno vlogo je zahtevek zvišal na 59.862,79 EUR in ga nato v naslednji vlogi znižal na 56.170,73 EUR, ker mu je tožena stranka plačala nesporni del 11.000 EUR iz naslova nematerialne škode in 206,84 EUR iz naslova potnih stroškov ter hkrati zahteval še 500 EUR mesečne rente. S šesto pripravljalno vlogo je tožbeni zahtevek ponovno zvišal na 56.202,48 EUR in še vedno zahteval tudi 500 EUR mesečne rente, s sedmo vlogo pa je končno zahteval plačilo 56.474,10 EUR in 300 EUR mesečne rente. Ker se za višino zahtevka pri renti upošteva 5 letni znesek, je treba kot vrednost skupnega zahtevka šteti znesek 74.434,10 EUR. Tožniku je dosojeno 25.219,03 EUR (24.436,58 EUR odškodnine, 172,45 EUR iz naslova obresti in upoštevaje 5 letno obdobje 600 EUR rente). Njegov uspeh je tako 34 %. Tožnik neutemeljeno trdi, da mu pripadajo tudi stroški za vlogi z dne 20. 6. 2018 in 6. 7. 2018. Ti vlogi nista bili potrebni (155. člen ZPP), saj bi dokazni listini, priloženi tema vlogama in namenjeni zgolj predložitvi listin, tožnik lahko priložil nadaljnji sedmi pripravljalni vlogi. Prav tako ne drži, da je pri odmeri stroškov treba upoštevati, da je tožnik po temelju uspel 100%, saj temelj ni bil sporen in se v tem primeru uspeh upošteva zgolj po višini8. Zato pritožbeno sodišče pri odmeri stroškov postopka na prvi stopnji izhaja iz skupnih stroškov tožnika v višini 10.287 EUR in iz skupnih stroškov tožene stranke v višini 4.591 EUR. Upoštevaje uspeh in po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka tožniku povrniti 467,52 EUR stroškov.
20. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo v celoti propadla (z odgovorom na pritožbo pa k rešitvi zadeve ni bistveno prispevala) in zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa je s pritožbo uspela 95% in ji glede na priglašene stroške (625 točk za sestavo pritožbe, 22 % DDV na odvetniško storitev in 621 EUR takse) ter dosežen pritožbeni uspeh pripada 1.024,57 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki jih ji mora v roku 15 dni plačati tožnik, če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Tožnik je utrpel odprt zlom leve goleni, odrgnine pod pogačico in predelu levega gležnja ter delno okvaro peronealnega in tibialnega živca goleni v predelu zloma 3 VSC Cp 572/2012, VSC Cp 323/2020, VSL II Cp 1312/2020, II Ips 1036/2007, II Ips 487/2007 4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01 s kasnejšimi spremembami. 5 Ki jo je zavarovalnica prejela 12. 4. 2016 (priloga B1). 6 Dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenim dokazom. 7 Listova številka 115 in 116 spisa. 8 VSL sklep I Cp 515/2015