Jedro

Če je bila pravni naslednici prejšnjega lastnika pravica uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču odvzeta in tudi odškodnina izplačana na podlagi predpisov, ki nista našteta v 3. in 4. členu ZDen, potem ni podlage za uvedbo denacionalizacijskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1091/2000-8 z dne 24.10.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.4.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote G. z dne 16.2.2000. Z njo je bila zavrnjena njena zahteva za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, parc. št. 5, travnik v izmeri 5818 m2, vl. št. 373 k.o. G. vas.

Navedeno zemljišče je bilo nacionalizirano J.B. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZGZ) z odločbo OBLO I.G. z dne 26.10.1959. Imenovani je obdržal zemljišče v posesti in na njem pravico uporabe vse do svoje smrti, ko je z dedovanjem na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem, št. O 145/60-11 z dne 26.5.1961 prešla na njegovo vdovo T.B. - tožnico. V letu 1980 je bilo tožnici zemljišče odvzeto iz posesti z odločbo Oddelka za urbanizem in gradbene zadeve SOB G. na podlagi 18. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72), za kar je prejela odškodnino, ki je bila določena v posebnem postopku, izvedenem na podlagi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80). Navedeno dejansko stanje izhaja iz odločbe tožene stranke, na katero se sodišče prve stopnje v celoti sklicuje. Ko gre za denacionalizacijo nezazidanih stavbnih zemljišč, po mnenju sodišča prve stopnje, ni pomemben le akt o odvzemu lastninske pravice, temveč sta relevantna tudi čas, v katerem je bila odvzeta pravica uporabe in pravna podlaga njenega odvzema. J.B. je pravica uporabe na obravnavanem zemljišču ostala in je bila celo predmet dedovanja, zato on po presoji sodišča prve stopnje ni upravičenec do denacionalizacije po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Njegova pravna naslednica je pridobila pravico uporabe na zemljišču z dedovanjem, odvzeta pa ji je bila v letu 1980 na podlagi predpisa, ki ni predpis iz 3. oziroma 4. člena ZDen, zato tudi v njenem primeru ni podlage za denacionalizacijo, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka. Ker je iz upravnih spisov razvidno, da se je tožničin pooblaščenec udeležil obravnave, ki jo je prvostopni upravni organ opravil dne 26.1.1994, ter da je podala pripombe na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju, je zavrnilo tudi njen ugovor o kršitvi pravil postopka, ker naj bi bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

Tožnica v pritožbi vztraja pri ugovorih, ki jih je navedla že v tožbi in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Meni, da je do denacionalizacije obravnavanega zemljišča upravičena, saj je po 9. točki 3. člena ZDen upravičenec do denacionalizacije tudi oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na podlagi določb ZNNZGZ. Stališče sodišča prve stopnje, da se je z nacionalizacijo lastninska pravica na obravnavani nepremičnini zgolj preoblikovala v pravico uporabe, ki je vsebovala enaka upravičenja kot lastninska pravica, ni pravilno. Če bi to držalo, ji zemljišča ne bi bilo mogoče odvzeti iz posesti na način, kot je bilo storjeno, temveč bi bila potrebna razlastitev. Opozarja tudi na neenako obravnavanje, saj po njenem vedenju obstajajo primeri, ko so upravičenci ob enakem dejanskem in pravnem stanju zadev dobili vrnjene nacionalizirane nepremičnine. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ter Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Drži, da je bila lastninska pravica na nezazidanem stavbnem zemljišču odvzeta J.B. na podlagi določb ZNNZGZ, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen. Toda za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije je pomembno tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno. Na to kaže že sama izvedba podržavljenja stavbnih zemljišč v letu 1958. Lastninska pravica na stavbnih zemljiščih je po zakonu na podlagi ugotovitvenih upravnih odločb res prenehala, prejšnji lastniki pa so zemljišča obdržali v uporabi. Zazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma uporabe, dokler na njih stavba stoji nezazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma uporabe pa do izdaje odločbe o izročitvi v posest občini oziroma drugemu uporabniku.

Podržavljenje je bilo torej dejansko končano z izročitvijo zemljišča občini oziroma drugemu uporabniku. Vendar, če do take izročitve ni prišlo na podlagi določb ZNNZGZ, ampak pozneje, ni mogoče več šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen. S 15.2.1968 sta namreč začela veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o razlastitvi in Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (oba Uradni list SFRJ, št. 5/68), ki sta, upoštevajoč Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 20/69), določbe ZNNZGZ, ki so se nanašale na prejšnje lastnike nacionaliziranih stavbnih zemljišč, nadomestila z novimi določbami, med katerimi so tudi določbe o plačilu pravične odškodnine za nacionalizirana zemljišča po ZNNZGZ. Te pravice so bile urejene tudi v kasneje sprejetih zakonih, med drugim tudi v Zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87) in Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84).

V obravnavani zadevi tožnica ni prejšnja lastnica nacionaliziranih nezazidanih zemljišč, temveč je pravico uporabe podedovala po pokojnem možu. Teh zemljišč tudi nima več, ker so ji bila odvzeta z odločbo, izdano na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, torej v času, ko je bila pravična odškodnina že določena. Tudi sicer v tem primeru, ko so bila tožnici stavbna zemljišča z odločbo odvzeta v letu 1980, ne gre za razmerje prejšnjega lastnika do nezazidanih stavbnih zemljišč. Ta se sicer pod določenimi pogoji iz 3. odstavka 32. člena ZDen res vračajo, toda le upravičencu, to je prejšnjemu lastniku. Le njemu se vrača nacionalizirano premoženje (67. člen ZDen). V ZDen pa ni podlage, da bi uporabniki stavbnih zemljišč, ki so pravico uporabe podedovali, uveljavljali še posebej vrnitev stavbnih zemljišč, ne glede na to, če gre za nezazidana stavbna zemljišča. Ker tožnici pravica uporabe ni prenehala na podlagi predpisa, zajetega v 3. oziroma 4. členu ZDen, tožnica ni upravičenka za uveljavljanje pravic iz denacionalizacije. Zato njeni ugovori niso utemeljeni. Kolikor pa se tožnica sklicuje na ugovore, ki jih je navedla že v tožbi, s katero je začela upravni spor in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno, pa je te ugovore presodilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.