Jedro

Tožena stranka je zatrjevala ustni dogovor med strankama, ki ga materialno pravo v načelu dopušča. Vendar pa se šteje, če se stranki za obličnost odločita, da sta to storili zaradi njunega obojestranskega interesa, ki je predvsem v lažjem in enostavnejšem dokazovanju njune pogodbene volje. Četudi zakon ne prepoveduje niti hkratnih niti poznejših ustnih dogovorov k pisni pogodbi, je takšna dvojnost neobičajna in sama po sebi terja neko razumno pojasnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.150,88 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46576/2010 z dne 14. 4. 2010 v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 2.540,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo zunaj postavljenega tožbenega zahtevka. Dajatveni zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila v pripravljalni vlogi z dne 17. 5. 2011, je popolnoma identičen z zahtevkom, ki ga je tožeča stranka postavila v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ker je bil o tem (istem) zahtevku že izdan sklep o izvršbi, ki je bil na podlagi ugovora tožene stranke v dovolilnem delu razveljavljen, je sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke pravilno ugodilo tako, da je citirani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Zmotno je pritožbeno stališče, da gre v tem primeru za ugotovitveni izrek. Tudi izpodbijana odločba je dajatvena, saj se z vzdržanjem sklepa o izvršbi v veljavi toženi stranki nalaga dolžnost, da plača v predlogu za izvršbo navedeno terjatev.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, česar pritožba tudi ne izpodbija, da pravdni stranki v pisni pogodbi o sodelovanju in svetovanju, ki sta jo sklenili dne 29. 7. 2009 (A1), nista določili roka, do katerega bi morala tožeča stranka pridobiti gradbeno dovoljenje. Pritožba ima sicer prav, da se je tožeča stranka kot izvajalec v 7. členu pogodbe zavezala, da bo dela po pogodbi izvajala v skladu s terminskim planom naročnika, vendar pa tožena stranka ni zatrjevala, da je bil rok za pridobitev gradbenega dovoljenja določen s terminskim planom, poleg tega pa v postopku na prvi stopnji terminskega plana, na katerega se v pritožbi sklicuje, niti ni predlagala kot dokaz.

6. Z ozirom na pravilno ugotovljeno dejstvo, da rok izpolnitve v (pisni) pogodbi sploh ni bil določen, tudi ni mogel predstavljati njene bistvene sestavine. Tožena stranka je zatrjevala ustni dogovor med strankama, ki ga materialno pravo v načelu dopušča. Za sklenitev pogodbe se praviloma ne zahteva nikakršna oblika (51. člen, 54. člen OZ), vendar pa se šteje, da, če se stranki za obličnost odločita, da sta to storili zaradi njunega obojestranskega interesa, ki je predvsem v lažjem in enostavnejšem dokazovanju njune pogodbene volje. Četudi zakon ne prepoveduje niti hkratnih niti poznejših ustnih dogovorov k pisni pogodbi, je takšna dvojnost neobičajna in sama po sebi terja neko razumno pojasnilo. Zakonska dopustitev ustnih dogovorov k pisni pogodbi pač ne pomeni, da stranki 1. člen pogodbe zapišeta, o 2. členu (ali celo o 1. drugače) pa se hkrati ali naknadno dogovorita ustno. Takšno nekritično stališče do dopustnosti ustnih dogovorov k pisni pogodbi bi povsem izničilo pomen in dokazno vrednost obličnih pogodb.

7. V obravnavanem primeru torej ni šlo zgolj za to, da tožena stranka ni dokazala zatrjevanega ustnega dogovora pač pa v prvi vrsti zato, da niti ni razumno pojasnila potrebe po hkratni ali naknadni (ustni) dopolnitvi oz. spremembi že sklenjene pisne pogodbe in v posledici nastalega razkoraka med vsebino pisno in ustno dogovorjenimi obveznosti. Z drugimi besedami, zakaj stranki, če je bil rok pridobitve gradbenega dovoljenja „do septembra 2009“ tako ključen, roka kot bistvene sestavine pogodbe nista vnesli že v pisno pogodbo, ki sta jo sklenili le mesec dni pred njegovim iztekom, dne 29. 7. 2009. Če pa je takšna potreba nastala po podpisu pisne pogodbe, se zastavlja ne samo vprašanje, kdaj naknadno naj bi ustni dogovor o roku kot bistveni sestavini pogodbe sploh lahko še razumno sklenili (tako, da bi ga tožeča stranka lahko izpolnila), pač pa predvsem, zakaj naj bi tožeča stranka na takšno spremembo že sklenjene pogodbe, ki bistveno otežuje njene obveznosti, sploh pristala. Iz razlogov prvostopenjske sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo celovito dokazno oceno in da je nosilen razlog, zaradi katerega ni sledilo toženi stranki, upravičeno našlo v okoliščini, da pogodbeni stranki dogovora o roku kot bistveni sestavini pogodbe nista določili v pisni pogodbi. Dokazni oceni prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, saj ji ne nazadnje pritrjuje tudi pisni dogovor obeh pravdnih strank z dne 8.1.2010, v katerem ugotavljata, da so bile obveznosti tožeče stranke iz pogodbe v celoti in kvalitetno opravljene (A2).

8. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Zaradi neuspeha s pritožbo je tožena stranka sama dolžna nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini sestave pritožbe po odvetniški tarifi in 20 % DDV.