Jedro

Prvostopno sodišče je upoštevaje okoliščino, da se je tekom pravdnega postopka zoper prvo toženo stranko začel stečajni postopek, dovolilo predlagano spremembo tožbe (186. člen ZPP) in upoštevalo določilo četrtega odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP)2 glede spremembe tožbe zoper prvo toženo stranko.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v nadaljevanju v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke zoper prvo in drugo toženo stranko, saj je ugotovilo, da v konkretnem primeru ne pride v upoštev določba 253. člena ZFPPIPP3, ne gre za spremembo nedenarne terjatve v denarno, ampak gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo med prvo toženo in drugo toženo stranko po drugem odstavku 24.4 in 265. členu ZFPPIPP5 in denarno terjatev tožeče stranke, izhajajoč iz pravice do poplačila iz kupnine za prodana parkirna mesta. Pojasnilo je, da obveznost sklenitve pogodbe ni nedenarna terjatev, saj ne predstavlja izpolnitve nedenarne dajatve ali izvedbe storitve (prvi odstavek 20. člena ZFPPIPP). Terjatev izpolnitve nedenarne dajatve ali izvedba storitve nastane šele s sklenitvijo pogodbe, ki pa v konkretnem primeru ni bila sklenjena in tako terjatev še ni nastala. Tožeča stranka je namreč utemeljevala svoj zahtevek.

Prvostopno sodišče je s tem, ko je s sklepom z dne 27. 1. 2021 dopustilo spremembo tožbe s spremembo istovetnosti zahtevka iz prvotnega zahtevka na sklenitev prodajne pogodbe v zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve in plačilo terjatve, sprejelo (napačno) materialnopravno stališče, da se zaradi začetka stečajnega postopka nad prvo toženo stranko nedenarna terjatev upnika do stečajnega dolžnika pretvori v denarno terjatev (po 1. odstavku 253. člena ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 1. 2021 o dopustitvi spremembe tožbe razveljavi, prav tako se razveljavi izpodbijana sodba in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi razsodilo, da se (I.) zavrne tožbeni zahtevek: 1. na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do prvo tožene stranke v višini 1.276.202,53 EUR (glavnica v višini 1.269.507,60 EUR, stroški sodne takse v znesku 6.525,00 EUR in kapitaliziran znesek zakonskih zamudnih obresti od sodne takse od zapadlosti do začetka stečajnega postopka v višini 169,93 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 9. 2019 dalje do plačila in 2. da je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati terjatev v višini 1.269.507,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2015 dalje do plačila ter 3. da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (II.) naložilo tožeči stranki, da mora v roku 15 dni po vročitvi prepisa te sodbe povrniti prvo toženi stranki njene pravdne stroške v višini 6.254,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (III.) drugo toženi stranki njene pravdne stroške v višini 12.997,50 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, priglasila je tudi pritožbene stroške.

Navedla je, da je vložila tožbo na sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnine, ki vključuje asignacijsko plačilo kupnine neposredno tožeči stranki. Zoper prvo toženo stranko se je dne 18. 9. 2019 začel stečajni postopek in zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka je tožeča stranka predlagala nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka in spremembo tožbenega zahtevka. Predmetni zahtevek je štela za nedenarno terjatev, ki se ob začetku stečajnega postopka spremeni v denarno terjatev in ta znesek zahtevala v plačilo od drugo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe s sklepom z dne 27. 1. 2021. Z izpodbijano sodbo pa razsodilo, da gre za zahtevek iz vzajemno neizpolnjene pogodbe – predpogodbe in da obveznost sklenitve pogodbe ni nedenarna terjatev, saj ne predstavlja izpolnitve nedenarne dajatve ali izvedbe storitve. Terjatev izpolnitve nedenarne dajatve bi naj nastala šele s sklenitvijo pogodbe, s katero se stranki zavežeta k takšni izpolnitvi, v spornem primeru pa pogodba še ni bila sklenjena in terjatev še ni nastala. Obstajala je zgolj pogodbena zaveza toženih strank, da bosta sklenili pogodbo. V konkretnem primeru gre po prepričanju prvostopnega sodišča za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Tožeča stranka bi na podlagi drugega odstavka 265. člena ZFPPIPP imela zgolj zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe med prvotoženo in drugotoženo stranko in zahtevek za plačilo iz kupnine. Nima pa tožeča stranka zahtevka za neposredno plačilo terjatve iz kupnine za prodana parkirna mesta zoper toženi stranki, saj iz pogodb ne izhaja pravna podlaga za takšno terjatev, niti takšne podlage ne daje materialno pravo. Pritožba zatrjuje, da je s takšno odločitvijo prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo in storilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Napačno je uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je v tem primeru potrebno uporabiti določbe ZFPPIPP glede vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe in ne določbe, ki veljajo za nedenarne terjatve, ki se z uvedbo stečajnega postopka spremenijo v denarne terjatve. Štelo je, da je Dogovor o izvedbi 1. in 2. etaže podzemnih parkirnih mest v ″P.″ z dne 14. 9. 2012 dejansko po pravni naravi predpogodba za nakup podzemnih parkirnih mest. Pogodbene stranke tega Dogovora pa so bile vse pravdne stranke, tako da nobena pravdna stranka ni bila zgolj sopodpisnica tega Dogovora o izvedbi, kar je sodišče prve stopnje zmotno navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V konkretnem primeru se glede Dogovora o izvedbi kot predpogodbi ne morejo uporabiti določbe vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, torej 24. in 265. člen ZFPPIPP. Vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba je dvostranska pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti niti insolventni dolžnik niti nasprotna pogodbena stranka nista izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi te pogodbe ali nobeden od njiju teh obveznosti ni izpolnil v celoti. Dogovor o izvedbi kot predpogodba ne ustreza pogojem, da bi ga sodišče prve stopnje v predmetni zadevi lahko štelo za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena glavna pogodba. Iz predpogodbe izhaja zgolj obveznost sklenitve druge pogodbe. Izpolnitveno ravnanje iz predpogodbe je po mnenju tožeče stranke samo izjava volje posamezne pogodbene stranke s katero ta zahteva sklenitev glavne pogodbe. Tožeča stranka kot ena izmed strank predpogodbe, je v zakonskem roku podala to izjavo volje z vložitvijo predmetne tožbe na sklenitev prodajne pogodbe, torej glavne pogodbe. S tem je tožeča stranka svojo obveznost oziroma izpolnitveno ravnanje iz predpogodbe v celoti izpolnila in ni mogoče šteti, da sta izpolnjena oba pogoja za uveljavljanje instituta vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, saj ni podana druga točka drugega odstavka 24. člena ZFPPIPP. Na drugačen zaključek ne vpliva niti v izpodbijani sodbi izpostavljena sodna praksa, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 21/2021 z dne 19. 5. 2021, saj gre za popolnoma drugačno dejansko stanje, ki ni enako ali podobno predmetnemu. Nobena od strank namreč ni vložila tožbe na sklenitev glavne pogodbe in svoje predpogodbene obveznosti ni izpolnila, kar je drugače kot v predmetni zadevi. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, določbo 24. člena ZFPPIPP in zaključilo, da gre za institut vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Tožeča stranka meni, da gre dejansko za nedenarno terjatev tožeče stranke napram prvotoženi stranki po drugem odstavku 20. člena ZFPPIPP. Nedenarna dajatev je po mnenju tožeče stranke upravičenje od druge stranke zahtevati, da ta nekaj stori, opusti ali dopusti. Sodna praksa to pravno nadziranje tožeče stranke potrjuje s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2042/2020 z dne 03. 06. 2021. Terjatev tožeče stranke do dolžnika je zahtevek na izjavo volje - sklenitev glavne pogodbe z asignacijo in neposrednim plačilom kupnine tožeči stranki, kar pomeni, da zahtevek tožeče stranke dejansko predstavlja nedenarno terjatev, da nasprotni stranki izjavita svojo voljo, torej na storitev. Terjatev vsebovana v tožbenem zahtevku, je po obliki dajatvena in po vsebini oblikovalna, kar ne predstavlja nedenarne opustitvene, niti dopustitvene terjatve, ampak je čista nedenarna dajatev na storitev - izjavo volje. Vrednostno je ta terjatev vsebovana v tožbenem zahtevku in glede na svojo vsebino, sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnine, ki predstavljajo skoraj edino stečajno maso prvotožene stranke, ima ta zahtevek neposredni vpliv na obseg stečajne mase. V predmetni zadevi gre za nedenarno terjatev tožeče stranke do prvotožene stranke na dajatev, saj je tožba na izjavo volje dajatvena in se morajo uporabiti določbe ZFPPIPP glede konverzije nedenarne terjatve v denarno terjatev. Tožbeni zahtevek je dajatveni in ne ugotovitveni oziroma oblikovalni. Tožeča stranka ne vidi pravnega razloga, zakaj se predmetna tožba ne bi štela za uveljavitev nedenarne dajatvene terjatve, ki vpliva na obseg stečajne mase.

Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima zahtevka za neposredno plačilo terjatve iz kupnine za prodana parkirna mesta zoper toženi stranki, je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je neposredno plačilo urejeno v 4. členu Izvajalske pogodbe v povezavi z Dogovorom o izvedbi in 11. členom Soinvestitorske pogodbe. Glede zaključkov, da tožeča stranka ni navedla in predlagala dokazov glede predložitve situacij drugotoženi stranki, je prvostopno sodišče naredilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi moralo v sklopu materialnega procesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da poda takšne navedbe in zanje predloži primerne dokazne predloge, ne pa da pavšalno zaključi, da tega tožeča stranka v postopku ni zatrjevala in tudi ne dokazala. Ker je to pomembno dejstvo, ki predstavlja ugotovitev spornega dejanskega stanja, bi sodišče prve stopnje moralo tožeči stranki postaviti vprašanja, ki se nanašajo na to. Ker tega ni storilo, je naredilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je opustilo materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

V kolikor pa višje sodišče meni, da gre za institut vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, tožeča stranka uveljavlja, da je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer 285. člena ZPP, saj je opustilo svojo razjasnevalno dolžnost pri oblikovanju pravilnega tožbenega zahtevka. Prvostopno sodišče je s sklepom z dne 27. 1. 2021 dopustilo spremembo istovetnosti zahtevka tožeče stranke iz prvotnega zahtevka na sklenitev prodajne pogodbe na zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve in plačilo te terjatve. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je sodišče dopustilo spremembo istovetnosti zahtevka, saj je upoštevalo pravne posledice začetka stečajnega postopka in je to smotrno zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je torej menilo, da je sprememba istovetnosti zahtevka pravilna in zakonita, v kolikor bi menilo, da gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, ne bi smelo dopustiti spremembo tožbe, oziroma bi moralo vsaj pozvati tožečo stranko na pravilno postavitev tožbenega zahtevka. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo, zato je predmetna izpodbijana sodba, dejansko sodba presenečenja in je bilo s postopanjem sodišča tožeči stranki odvzeto pravno varstvo ter kršena ustavna pravica do sodnega varstva in pravne države. Slednje je potrjeno tudi s sklepom Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 141/2010 z dne 07. 11. 2013, kjer je vrhovno sodišče med drugim presojalo vprašanje obsega aktivnosti sodišča pri oblikovanju pravilnega tožbenega zahtevka. Pravna teorija je mnenja, da se materialno procesno vodstvo nanaša tudi na področje tožbenih predlogov in je pri opredelitvi obsega dopustne aktivnosti sodišča pri oblikovanju pravilnega tožbenega zahtevka potrebno izhajati iz namena razjasnevalne oblasti sodišča, ki pa je v tem, da se prepreči, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega tožbenega predloga. Zaradi tega bi moralo sodišče tožečo stranko pred izdajo sklepa z dne 27. 01. 2021 opozoriti na pravilnost oziroma nepravilnost tožbenega predloga in ji dopustiti pravilno postavitev tožbenega zahtevka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavne pravice tožeče stranke. Prav tako pa je sodišče prve stopnje napačno izračunalo pravdne stroške toženih strank, saj so bile pripravljalne vloge toženih strank povsem nepotrebne in so se navedbe v njih zgolj ponavljale, zato naj jih višje sodišče ne upošteva.

3. Na pritožbo sta pravočasno odgovorili obe toženi stranki po pooblaščencih ter priglasili stroške. Prvotožena stranka je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je pravno utemeljeno stališče prvostopenjskega sodišča, da ne gre za spremembo nedenarne terjatve v denarno terjatev po 253. členu ZFPPIPP, pač pa za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo med prvo toženo in drugo toženo stranko po 24. in 265. členu ZFPPIPP in denarno terjatev tožeče stranke, izhajajočo iz pravice do poplačila iz kupnine za prodana parkirna mesta. Gre za dvostransko neizpolnjeno pogodbo med prvo in drugo toženo stranko, ki bi jo toženi stranki morali medsebojno skleniti na podlagi sklenjene predpogodbe. Neizpolnitev dvostranske predpogodbe se ne očita tožeči stranki, saj pritožnica ni bila stranke predpogodbe, zaveza na sklenitev glavne pogodbe je glasila zgolj na prvo in drugotoženo stranko in njeno izpolnitveno ravnanje ni moglo biti izpolnjeno. V skladu z drugim odstavkom 20. člena ZFPPIPP je namreč nedenarna terjatev terjatev upnika od stečajnega dolžnika zahtevati izpolnitev nedenarne dajatve ali izvedbo storitve. Obveznost sklenitve pogodbe ni nedenarna terjatev, saj ne predstavlja izpolnitve nedenarne dajatve ali izvedbe storitve. Terjatev izpolnitve nedenarne dajatve in izvedbe storitve nastane šele s sklenitvijo pogodbe, s katero se stranki zavežeta k takšni izpolnitvi, v spornem primeru pa pogodba ni bila sklenjena in tako terjatev še ni nastala (glej sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 212/2018 z dne 22. 11. 2018). Obstajala je zgolj pogodbena zaveza prvo in drugo tožene stranke, da bosta takšno pogodbo sklenili, zato gre v predmetni zadevi za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, po določilu drugega odstavka 24. člena ZFPPIPP.1 Tožeča stranka je utemeljevala svoj zahtevek na podlagi sklenjene predpogodbe, ne pa na že sklenjeni a neizpolnjeni pogodbi. Tako nima zahtevka za neposredno plačilo terjatve iz kupnine za prodana parkirna mesta zoper toženi stranki, saj takšna pravna podlaga ne izhaja iz sklenjenih pogodb, niti je ne daje materialno pravo. Iz Dogovora o izvedbi in Izvajalske pogodbe ne izhaja pogodbena obveznost prvo tožene stranke na podlagi katere bi lahko tožeča stranka od nje terjala plačilo, saj je za nastanek takšnega zahtevka potrebna sklenitev glavne pogodbe med prvo in drugotoženo stranko, do katere pa ni prišlo. Ni pa se drugotožena stranka z navedenim dogovorom zavezala, da bo kupnino od prodaje, ki bi sicer šla prvotoženi stranki, plačala neposredno tožeči stranki oz. iz navedene pogodbe ne izhaja nobena (neposredna) zaveza drugotožene stranke zoper tožečo stranko. Zaveza za neposredno plačilo tožeči stranki tudi ne izhaja iz Izvajalske pogodbe.

Dejstvo, da ne obstaja dogovor o neposrednem plačilu tožeči stranki priča tudi dejanski potek izpolnjevanja obveznosti prvo tožene stranke proti tožeči stranki v predmetnem pravnem poslu v katerem so udeležene vse tri pravdne stranke, saj je tožeča stranka kljub vsem sklenjenim dogovorom morala podati drugo toženi stranki dne 18. 7. 2016 izrecno izjavo, ter nalog drugo toženi stranki za neposredno plačilo kupnine iz naslova Prodajne pogodbe za nakup 179 parkirnih mest. Na podlagi podane izjave in naloga pa je drugotožena stranka obveznost plačila tožeči stranki tudi izpolnila, kar je med pravdnimi strankami nesporno.

Med pravdnimi strankami ni prišlo do sklenitve asignacijske pogodbe. Iz določila petega odstavka 11. člena Soinvestitorske pogodbe sicer izhaja, da prvotožena stranka pooblašča drugotoženo stranko, da le-ta na podlagi potrjene situacije lahko neposredno plačuje podizvajalcem, pri čemer mora prvotožena stranka situaciji obvezno priložiti situacijo podizvajalca, ter da za izvedbo plačila podizvajalcu sklenejo toženi stranki in tožeča stranka (podizvajalec) asignacijsko pogodbo. Iz citiranega določila Soinvestitorske pogodbe izhaja pooblastilo prvo tožene stranke drugo toženi stranki, da ta na podlagi potrjene situacije lahko neposredno plača podizvajalcem torej tudi tožeči stranki, vendar pod pogojem, da prvo tožena stranka situaciji obvezno priloži situacijo podizvajalca (tožeče stranke). Do plačil bi lahko prišlo šele pod pogojem priložitve situacije podizvajalca na podlagi katere bi se šele sklenila asignacijska pogodba. Pravilna je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni podala trditev, da so bile drugotoženi stranki podane situacije v skladu s petim odstavkom 11. člena Soinvestitorske pogodbe, niti ni izkazala sklenitve kakršne koli asignacijske pogodbe na podlagi priložene situacije podizvajalca in je neutemeljen očitek, da bi moralo sodišče v sklopu materialnega procesnega vodstva tožečo stranko, ki jo v sodnem postopku zastopa odvetniška pisarna, torej prava uka oseba pozivati, da za utemeljitev svojega tožbenega zahtevka in za obstoj obveznosti iz domnevne asignacijske pogodbe predloži dokaze. Gre za dolžnost tožeče stranke, na kateri je dokazno breme, da z vsemi listinami s katerimi razpolaga utemelji svoje trditve.

Pravno neutemeljen je tudi očitek tožeče stranke, da je prvo stopenjsko sodišče opustilo svojo razjasnjevalno dolžnost pri oblikovanju pravilnega tožbenega zahtevka, s tem ko tožeče stranke ob spremembi tožbe ni opozorilo na nepravilno vsebino tožbenega zahtevka ampak je spremembo tožbe dopustilo, kasneje pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Sprememba tožbe je bila podana z vlogo z dne 15. 7. 2020, ki sta ji tako prvo kot drugotožena stranka nasprotovali. Ne glede na nasprotovanja toženih strank, je sodišče spremembo tožbe dopustilo iz razloga, ker je tožeča stranka spremembo tožbe obrazložila kot posledico začetka stečajnega postopka nad prvotoženo stranko, kar se je sodišču v danem trenutku zdelo smiselno skladno z določili ZFPPIPP in ker je bilo mnenja, da bo sprememba tožbe omogočila dokončno ureditev pravnega razmerja med strankami. Pri dopustitvi spremembe tožbe sodišče ni zavezano, da odloča o utemeljenosti zahtevka, saj bi sicer prejudiciralo. Sprememba tožbe je bila podana v letu 2020, prvi narok za glavno obravnavo pa je bil izveden v letu 2022, v vmesnem obdobju so stranke podajale dodatne navedbe, predlagale dodatne dokaze, vlagale dodatne dokazne listine, zato sodišče v letu 2020, ko je spremembo tožbe dopustilo ni moglo materialno pravno sprejeti stališča o utemeljenosti in pravilnosti postavljenega tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče ni imelo niti vzvodov, da takšne spremembe ne dopusti. Svojo odločitev je lahko sprejelo šele, ko je bil dokazni postopek zaključen, zato so očitki tožeče stranke o kršitvi 285. člena ZPP neutemeljeni. Konkretnega primera ni moč enačiti s sodno prakso, ki jo izpostavlja tožeča stranka, sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 141/2010 z dne 7. 11. 2013. Prvo tožena stranka nasprotuje tudi neargumentiranemu in pavšalnemu ugovoru tožeče stranke glede priznanih sodnih stroškov, saj so ti priznani skladno z veljavno zakonodajo.

4. Drugo tožena stranka v odgovoru na tožbo še izpostavi, da so zmotne trditve pritožnice, da se v konkretnem primeru glede Dogovora o izvedbi z dne 14.9.2012 kot predpogodbi ne morejo uporabiti določbe o vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi, torej 24. in 265. člen ZFPPIPP, saj v tem primeru ne gre za spremembo nedenarne terjatve v denarno po 253. členu ZFPPIPP, kot trdi tožeča stranka, temveč gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo med prvotoženo in drugotoženo stranko in denarno terjatev tožeče stranke, izhajajočo iz pravice do poplačila iz kupnine za prodana parkirna mesta. Terjatev izpolnitve nedenarne dajatve in izvedbe storitve nastane šele s sklenitvijo pogodbe, s katero se stranki zavežeta k takšni izpolnitvi, v spornem primeru pa pogodba ni bila sklenjena in terjatev še ni nastala. Obstajala je zgolj pogodbena zaveza toženih strank, da bosta sklenili pogodbo. Zato gre v konkretnem primeru za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Iz pogodb ne izhaja pravna podlaga za takšno terjatev, prav tako pa takšne podlage ne daje materialno pravo. Gre za pogodbeno zavezo drugotožene stranke, da v določenem času poskrbi za odkup ali leasing parkirnih mest od prvotožene stranke (sama ali po drugem subjektu) za določeno ceno in v okviru razpoložljivih sredstev drugotožene stranke (kot občine - lokalne samoupravne skupnosti), če bo tožeča stranka zagotovila likvidnostna sredstva za izgradnjo podzemnih parkirnih mest v garažah. Ni pa se drugotožena stranka zavezala, da bo kupnino od prodaje, ki bi sicer šla prvotoženi stranki, plačala neposredno tožeči stranki. Iz navedene pogodbe ne izhaja nobena (neposredna) zaveza drugotožene stranke zoper tožečo stranko.

Zaveza za neposredno plačilo tožeči stranki tudi ne izhaja iz 4. člena Izvajalske pogodbe. Iz citiranega določila v zvezi z določilom prvega odstavka 2. člena Dogovora o izvedbi izhaja zaveza prvotožene stranke, ne pa tudi drugotožene stranke, da bo tožeči stranki zagotovila plačilo za izvedena dela v dveh obrokih iz prodanih parkirnih mest, kar po pravni naravi predstavlja bodočo oz. predpogodbeno zavezo prvotožene stranke k zagotovitvi poplačila tožeče stranke, v določenem roku, ko bodo terjatve nastale, s cesijo ali tudi na drug način, s katerim se lahko zagotovi poplačilo tožeče stranke. Z izjavo je namreč prvo tožena stranka kot prodajalec parkirnih mest na podlagi Izvajalske pogodbe dala (poseben) nalog drugo toženi stranki za neposredno plačilo kupnine iz naslova Prodajne pogodbe za nakup 179 parkirnih mest, sklenjene dne 12. 7. 2016 tožeči stranki in ni sporno, da je drugo tožena stranka ta nalog tudi izpolnila.

Pritožnica uveljavlja še bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tožeča stranka ni navedla in predlagala dokazov glede predložitve situacij drugotoženi stranki, saj bi moralo prvostopno sodišče v sklopu materialnega procesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da poda takšne navedbe in predloži primerne dokazne predloge, kar je napačno. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi sodbe napravilo natančno analizo, da iz Dogovora o izvedbi in Izvajalske pogodbe, ne izhaja obveznost drugotožene stranke, da tožeči stranki neposredno plača za opravljeno delo, niti da ji mora (karkoli) neposredno plačati iz naslova kupnine, ki bi jo v primeru sklenjene prodajne pogodbe za parkirna mesta dolgovala prvo toženi stranki. Pogodba glede preostalih parkirnih mest pa ni bila sklenjena in posledično ni nastopila obveznost drugo tožene stranke k zatrjevanemu neposrednemu plačilu kupnine tožeči stranki in obveznost prvo tožene stranke, da z ustreznim pravnim poslom zagotovi tožeči stranki poplačilo iz kupnine. Neposredna zaveza drugotožene stranke za plačilo terjatve iz Izvajalske pogodbe ni nastala zgolj zaradi dejstva, ker je drugotožena stranka sopodpisnica Izvajalske pogodbe in tožeča stranka sopodpisnica Dogovora o izvedbi. Drugo tožena stranka je Izvajalsko pogodbo podpisala kot soglasje prvo toženi stranki kot glavnemu izvajalcu in financerju, da najame izvajalca in sofinancerja tožečo stranko za izvedbo in sofinanciranje določenih del. Na podlagi četrtega odstavka 11. člena Soinvesticijske pogodbe mora namreč prvo tožena stranka za vse podizvajalce pridobiti pisno soglasje drugo tožene stranke. V drugem odstavku 14. člena Izvajalske pogodbe je jasno navedeno, da drugo tožena stranka Izvajalsko pogodbo podpisuje na podlagi četrtega odstavka 11. člena Soinvestitorske pogodbe ter da daje soglasje k izvajalcu gradbenih del, to je tožeči stranki A. d.o.o. Neposredna zaveza drugo tožene stranke plačevati tožeči stranki ni nastala na podlagi drugih materialnopravnih določil, ki jih v svoji pritožbi zatrjuje tožeča stranka. S podpisom Izvajalske pogodbe in Dogovora o izvedbi drugo tožena stranka ni sprejela solidarne odgovornosti za plačilo terjatve tožeče stranke do prvotožene stranke iz naslova opravljenih del v skladu z Izvajalsko pogodbo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da zaveza toženih strank, zlasti drugotožene stranke, k neposrednemu plačilu terjatve tožeče stranke izhaja iz asignacijske pogodbe in sicer iz določila petega odstavka 11. člena Soinvestitorske pogodbe, saj sklenitve takšne (asignacijske) pogodbe tožeča stranka ni izkazala, niti je ni zatrjevala, saj tovrstna (posebna asignacijska) pogodba nikoli ni obstajala. Iz same vsebine 11. člena Soinvestitorske pogodbe sklenitev asignacije ne izhaja (kar je sicer z učinkom pravnomočnosti že razsodilo naslovno sodišče s sodbo opr. št. I Pg 3/2018, ki jo je Višje sodišče v Celju potrdilo s sodbo Cpg 26/2021 z dne 5. 5. 2021), saj se drugotožena stranka z navedenima pogodbama ni zavezala k neposrednemu plačilu tožeče stranke, prav tako pa prvo tožena stranka niti v Dogovoru o izvedbi in Izvajalski pogodbi (zlasti na podlagi določila, da prvo tožena stranka zagotovi tožeči strani plačilo izvedenih pogodbenih del s cesijo med tožečo stranko (izvajalcem) in drugo toženo stranko (sopodpisnikom) ni dala naloga oziroma pooblastila drugo toženi stranki, da karkoli plača tožeči stranki tako iz kupnine iz naslova prodanih parkirnih mest ali kakršnega koli drugega naslova. Izpostavlja še prekoračenje materialno prekluzivnega roka šestih mesecev za vložitev predmetne tožbe (po petem odstavku 33. člena Obligacijskega zakonika v nadaljevanju OZ) ter vztraja, da so stroški pravilno odmerjeni.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka v predmetnem postopku vložila dne 30. 6. 2016 tožbo na sklenitev glavne pogodbe, prodajne pogodbe za nakup parkirnih mest v garaži P., na podlagi 33. člena OZ, pri čemer vsebina drugega člena Dogovora o izvedbi prve in druge etaže podzemnih parkirnih mest z dne 14. 9. 2012 in četrtega člena Izvajalske pogodbe z dne 14. 9. 2012 predstavljata, po zatrjevanju tožeče stranke, dejansko predpogodbo za sklenitev prodajne pogodbe za parkirna mesta v navedeni garaži. 7. S sklepom z dne 27. 1. 2021 je prvostopno sodišče na predlog tožeče stranke dovolilo spremembo tožbe s spremembo istovetnosti zahtevka tako, da se: ″1. Ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do prvo tožene stranke v višini 1.276.202,53 EUR, kar predstavlja glavnico v višini 1.269.507,60 EUR, stroške sodne takse v višini 6.525,00EUR in kapitaliziran znesek zakonskih zamudnih obresti od sodne takse od zapadlosti do začetka stečajnega postopka v višini 169, 93 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2019 dalje do plačila; ter da je 2. Drugo tožena dolžna tožeči stranki plačati terjatev v višini 1.269.507,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2015 dalje do plačila.″ Prvostopno sodišče je upoštevaje okoliščino, da se je tekom pravdnega postopka zoper prvo toženo stranko začel stečajni postopek, dovolilo predlagano spremembo tožbe (186. člen ZPP) in upoštevalo določilo četrtega odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP)2 glede spremembe tožbe zoper prvo toženo stranko.

8. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v nadaljevanju v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke zoper prvo in drugo toženo stranko, saj je ugotovilo, da v konkretnem primeru ne pride v upoštev določba 253. člena ZFPPIPP3, ne gre za spremembo nedenarne terjatve v denarno, ampak gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo med prvo toženo in drugo toženo stranko po drugem odstavku 24.4 in 265. členu ZFPPIPP5 in denarno terjatev tožeče stranke, izhajajoč iz pravice do poplačila iz kupnine za prodana parkirna mesta. Pojasnilo je, da obveznost sklenitve pogodbe ni nedenarna terjatev, saj ne predstavlja izpolnitve nedenarne dajatve ali izvedbe storitve (prvi odstavek 20. člena ZFPPIPP). Terjatev izpolnitve nedenarne dajatve ali izvedba storitve nastane šele s sklenitvijo pogodbe, ki pa v konkretnem primeru ni bila sklenjena in tako terjatev še ni nastala. Tožeča stranka je namreč utemeljevala svoj zahtevek na podlagi sklenjene predpogodbe (pogodbene zaveze pravdnih strank, da bodo sklenile pogodbo), za predpogodbo pa se uporabljajo določila ZFPPIPP o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah.6 Obstajala je torej zgolj pogodbena zaveza toženih strank, da bosta sklenili pogodbo. Zato gre v konkretnem primeru za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zaključilo, da bi imela tožeča stranka na podlagi 265. Člena ZFPPIPP zgolj zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe med prvo toženo in drugo toženo ter zahtevek za plačilo kupnine, nima pa tožeča stranka zahtevka za neposredno plačilo terjatve iz kupnine za prodana parkirna mesta zoper toženi stranki, saj podlaga za takšno terjatev ne izhaja iz pogodb, niti je ne daje materialno pravo.

9. Pritožba ima prav, da je prvostopno sodišče s tem, ko je s sklepom z dne 27. 1. 2021 dopustilo spremembo tožbe s spremembo istovetnosti zahtevka iz prvotnega zahtevka na sklenitev prodajne pogodbe v zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve in plačilo terjatve, sprejelo (napačno) materialnopravno stališče, da se zaradi začetka stečajnega postopka nad prvo toženo stranko nedenarna terjatev upnika do stečajnega dolžnika pretvori v denarno terjatev (po 1. odstavku 253. člena ZFPPIPP). Predlagano spremembo tožbe tožeče stranke je dopustilo po 186. členu ZPP,7 kot priviligirano spremembo tožbe za katero privolitev toženih strank ni potrebna. V kolikor bi menilo, da gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo (v smislu 2. odst. 265. člena ZFPPIPP), ob nasprotovanju obeh toženih strank, predlagane spremembe tožbe ne bi smelo dopustiti. Ker je prvostopno sodišče dovolilo predlagano spremembo tožbe, nato pa šele v izpodbijani sodbi ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbe (24. v zvezi s 265. členom ZFPPIPP) za katero velja, da za medsebojne terjatve upnikov in stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe z začetkom stečajnega postopka ne nastanejo pravne posledice iz pododdelka 5.3.2 tega zakona, kar pomeni med drugim, da ne pride do pretvorbe terjatve v denarno (po 253. členu ZFPPIPP), je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Gre za sodbo presenečanja, saj je prvostopno sodišče s takšnim postopanjem onemogočilo tožečo stranko v pravici do sodnega varstva (možnosti odločanja o prvotno postavljenem zahtevku), s tem ko je materialno pravno napačno dovolilo spremembo tožbe, ki je v primeru vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (265. člen ZFPPIPP) in ob nasprotovanju obeh toženih strank (185. člen ZPP), ne bi smelo dovoliti, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Ne gre za opustitev razjasnjevalne dolžnosti pri oblikovanju pravilno postavljenega tožbenega zahtevka v smislu 285. člena ZPP, temveč za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je prvostopno sodišče napačno dopustilo predlagano spremembo tožbe, ki sta ji obe toženi stranki nasprotovali, kot priviligirano spremembo, šele kasneje pa ugotovilo, da določba 253. člena ZFPPIPP, v konkretnem primeru ne pride v upoštev, ker gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Sklep s katerim sodišče dovoli spremembo tožbe ni sklep pocesnega vodstva, zato je sodišče, ki ga izda nanj vezano in ga ne more več spremeniti (329/3 člen ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep o dovolitvi spremembe tožbe z dne 27.1.2021 in posledično tudi izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

10. Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje je bila torej storjena bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodne odločbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo odpraviti te bistvene kršitve, saj o (prvotno) postavljenem tožbenem zahtevku tožeče stranke, prvostopno sodišče sploh še ni odločalo, zato je na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sklep o dovolitvi spremembe tožbe in posledično izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo prvostopno sodišče moralo najprej odločiti o spremembi tožbe kot je bilo zgoraj pojasnjeno in pravilno uporabiti procesna pravila Zakona o pravdnem postopku glede spremembe tožbe ter materialnopravne določbe ZFPPIPP upoštevaje, da gre v konkretnem primeru za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Pritožbeno sodišče ne more namesto sodišča prve stopnje ponoviti celotnega dokaznega postopka in nato samo odločiti v zadevi. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).8 Poleg tega bo o (prvotno) postavljenem tožbenem zahtevku odločeno prvič. Čeprav je bila tožba vložena 1.7.2016, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11. Sodišče prve stopnje bo tako moralo v novem sojenju izdati sodbo, ki ne bo obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Navedeno bo terjalo natančno preučitev trditvene in z njo povezane dokazne podlage obeh pravdnih strank glede vtoževane terjatve in celovito dokazno oceno v smislu 8. člena ZPP. Potrebno bo skladno z ZPP znova izvesti dokazni postopek in z zadostnimi razlogi ugotoviti ter pojasniti pravno relevantna dejstva.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in se pridrži za končno odločbo.

1 Po določilu drugega odstavka 24. člena ZFPPIPP so namreč vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe definirane kot tiste dvostranske pogodbe: ki so bile sklenjene pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri katerih do začetka postopka zaradi insolventnosti niti insolventni dolžnik niti nasprotna pogodbena stranka nista izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi te pogodbe ali nobeden od njiju teh obveznosti ni izpolnil v celoti. 2 4. odst. 301. člena ZFPPIPP določa: Velja, da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. 3 253. člen ZFPPIPP določa: 1) Nedenarna terjatev upnika do stečajnega dolžnika se z začetkom stečajnega postopka pretvori v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka. 4 Drugi odstavek 24. člen ZFPPIPP določa: Vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba je dvostranska pogodba: 1. ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in 2. pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti: - niti insolventni dolžnik niti nasprotna pogodbena stranka nista izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi te pogodbe ali – nobeden od njiju teh obveznosti ni izpolnil v celoti. 5 265. členu ZFPPIPP določa: Za medsebojne terjatve upnikov in stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe z začetkom stečajnega postopka ne nastanejo pravne posledice iz pododdelka 5.3.2 tega zakona. 2) Stečajni dolžnik mora svojo obveznost do upnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe izpolniti v skladu s to pogodbo in po pravilih tega zakona o plačilu stroškov stečajnega postopka, razen če uresniči odstopno pravico v skladu z 267. členom tega zakona. 3) Upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ne prijavi v stečajnem postopku in ima pravico do plačila te terjatve po pravilih tega zakona o plačilu stroškov stečajnega postopka. 4)Upnik mora v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka obvestiti upravitelja o svoji terjatvi do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, sicer je stečajnemu dolžniku odgovoren za stroške in škodo, ki jo je imel zaradi upnikove opustitve. 6 Tako tudi VSK I Cp 146/2020 z dne 8. 7. 2020 in VSRS II Ips 21/2021 z dne 19. 5. 2021 7 186. člen ZPP določa, da privolitev tožene stranke ni potrebna, če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek, ali če uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena tega zakona. 8 Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17. 9. 2013.