Jedro

Izvršba bi bila nedopustna, če bi tožnik kot dolžnik dokazal, da je toženec kot upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel. S tem bi dokazal obstoj ugovornega razloga iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ali je bil zatrjevani dogovor, da se bo toženec poplačal šele ob prodaji nepremičnine, med pravdnima strankama res sklenjen, je vprašanje dejanske narave. Dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik zatrjevanega dogovora ni dokazal, je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni izpodbijanje odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za tako oceno. Tega pa tožnik zaradi izrečene prepovedi iz 3. odstavek 370. člen ZPP z revizijo ne more več uveljaviti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.4.2001 pod opr. št. In 2000/00521-9, ker je ugotovilo, da tožnik ni dokazal zatrjevanega dogovora o odlogu plačila. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnjo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja "revizijske razloge iz 370. člena ZPP" (Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 do Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2) in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovi pritožbi ugodi oziroma zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je v nasprotju s spisovnim gradivom ugotovilo, da tožnik po svojem pooblaščencu ni predlagal preložitve naroka zaradi tožnikove odsotnosti in njegove bolezni. Pooblaščenec je to povedal, izostanek je opravičil tudi tožnikov sin, sodnica pa je to pozabila zapisati. Tožnik je zbolel dan pred obravnavo in v tako kratkem roku ni mogel predlagati preložitve. Sicer pa tožniku ni znano, da naj bi prejel vabilo za zaslišanje, ni ga podpisal sam, verjetno gre za podpis nekoga od domačih. To je zatrjeval že v pritožbi. Za postopek je bistvenega pomena, ali je prišlo do dogovora o načinu poplačila dolga. Da je bil tak dogovor sklenjen, tožnik utemeljuje z interesi obeh strank in višjo terjatvitjo drugega hipotekarnega upnika, s katerim bi poskusili skleniti določeno poravnavo. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem tožnika, tako pa mu je onemogočilo dokazovanje. Gre za kršitve temeljnega načela enakosti strank pred sodiščem in načela dispozitivnosti. Tožnik še uveljavlja, da je dal na obravnavi na vpogled določene dopise, vendar to ni bilo zavedeno med dokaze in je sodišče enostavno odločilo, kot da teh dokazov ni. Gre za korespondenco iz februarja 2003. Zato je sodišče napačno uporabilo določbe 60. člena ZIZ (Zakona o izvršbi in zavarovanju - Ur. l. št. 51/98 do Ur. l. št. 40/2004 - UPB1).

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnik ni predlagal preložitve naroka, je v skladu s spisovnim gradivom in ne v nasprotju z njim. Zatrjevani predlog ni zapisan v zapisniku o glavni obravnavi, ki ga je tožnikov pooblaščenec brez pripomb podpisal in ki kot javna listina potrjuje resničnost zapisa o poteku naroka, kot je pravilno obrazložilo že pritožbeno sodišče. Ker revizija vztraja pri trditvi o podanem predlogu za preložitev naroka, revizijsko sodišče k pravilnim razlogom pritožbenega sodišča dodaja, da tudi drugo spisovno gradivo potrjuje, da tožnik ni predlagal preložitve. V spisu je v prilogi A/24 tožnikovo pooblastilo z datumom obravnave svojemu sinu, da ga v zadevi zastopa. Če bi sam tožnik želel preložitev naroka, bi bila vsebina njegovega pooblastila bistveno drugačna. Če pa bi tožnikov odvetnik res na naroku predlagal preložitev, ne bi bilo razumljivo, zakaj v takem primeru ni ugovarjal sklepu sodišča, da se dokaz z zaslišanjem tožnika opusti zato, ker se ni odzval vabilu. Predloga za preložitev naroka torej ni bilo in je zato neutemeljena revizijska graja razlogov pritožbenega sodišča o tej okoliščini.

Tožnik skuša zatrjevano procesno kršitev utemeljiti z novo trditvijo, da naj ne bi prejel tudi vabila za zaslišanje strank. V nasprotju z drugačno revizijsko trditvijo revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik tega v pritožbi ni uveljavljal. Ugotavlja pa še, da je trditev oziroma vsaj domneva o izostalem vabilu za zaslišanje stranke v nasprotju s podatki spisa o razpisu naroka na list. št. 34 in podatki povratnice pri tej listovni številki, da je sodna pošiljka za tožnika vsebovala vabilo na prvi narok za glavno obravnavo in vabilo za zaslišanje stranke.

Že pritožbeno sodišče je tožniku pravilno odgovorilo, da izvedba dokaza z zaslišanjem stranke ni obvezna. V vabilu za zaslišanje stranke je povzeta vsebina drugega odstavka 258. člena ZPP, da lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu. Prav to se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim dogovorom o odlogu plačila pa poleg tega ne temelji samo na oceni toženčeve izpovedi, ampak tudi na oceni izpovedi tožnikovega sina in oceni listin v spisu. Po vsem navedenem ni mogoče govoriti niti o kršitvi načela enakosti strank pred sodiščem, niti načela dispozitivnosti.

Tožnik še zatrjuje, da je na naroku dal sodišču na vpogled tri dopise iz februarja 2003, v zvezi s katerimi naj bi prvo sodišče napačno uporabilo 60. člen ZIZ o tem, do kdaj lahko stranka v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe predlaga nove dokaze. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo do takrat predložene dopise in se do njih v razlogih svoje sodbe tudi opredelilo. Iz zapisnika o naroku pa ne izhaja, da bi tožnik na njem predložil tudi dopise iz februarja 2003. Po podatkih spisa jih je priložil šele reviziji (priloge pod A/26 - A/28), torej prepozno. Kljub temu revizijsko sodišče ugotavlja enako, kot sta ugotavljali nižji sodišči glede prej predloženih listin. Tudi novi dopisi izkazujejo samo toženčevo pomoč pri iskanju morebitnega kupca nepremičnine, ne izkazujejo pa dogovora o odlogu plačila.

Revizija pravilno poudarja, da je v obravnavani zadevi bistveno, ali je med pravdnima strankama prišlo do dogovora o odlogu plačila.

Izvršba bi bila nedopustna, če bi tožnik kot dolžnik dokazal, da je toženec kot upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel. S tem bi dokazal obstoj ugovornega razloga iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ali je bil zatrjevani dogovor, da se bo toženec poplačal šele ob prodaji nepremičnine, med pravdnima strankama res sklenjen, je vprašanje dejanske narave. Dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik zatrjevanega dogovora ni dokazal, je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni izpodbijanje odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za tako oceno. Ker revizije po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so neupoštevne revizijske trditve o interesih obeh pravdnih strank za tak dogovor in o višji terjatvi drugega hipotekarnega upnika, s katerim bi poskušali skleniti določeno poravnavo.

Odločitvi obeh sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka za nedopustnost izvršbe in o zavrnitvi tožnikove pritožbe sta po vsem obrazloženem tudi materialnopravno pravilni. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in s tem tudi njegove priglašene revizijske stroške.