Jedro

Delitev stroška za odvoz smeti, če nastaja kot skupen strošek, je stvar dogovora med lastniki. V primeru nemožnosti sklenitve takega dogovora ima vsak od etažnih lastnikov ali upravnik možnost zahtevati nadomestno odločitev sodišča v nepravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 409,12 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da je tožnica dolžna tožencema povrniti stroške postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevka ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Investitorji so bili lastniki celotne soseske K., vključno s hišo, ki sta jo po sklenitvi pogodbe o upravljanju kupila toženca. V kupoprodajni pogodbi je bila določba, ki vsebuje izrecno pooblastilo investitorju, da izbere ponudnika storitev upravljanja in vzdrževanja. Kljub njenemu predlogu, naj sodišče pozove toženca k njeni predložitvi, sodišče tega ni storilo. Napačno je stališče v sodbi, da je XIII. člen pogodbe o upravljanju nejasen ter nerazumljiv in da je določba glede odpovedi nična. Pogodba o upravljanju je bila z njenim izvrševanjem po poteku pogodbeno dogovorjenega časa molče podaljšana in ni bila veljavno odpovedana. Zaradi specifike lastništva skupnih površin jo je mogoče odpovedati le z večino v posamezni fazi oziroma nizu, če gre za neločljivo celoto, soglasje pa sta podala le toženca.

Etažni lastniki so pooblastili investitorja, da izbere upravnika. Tožnica upošteva toženca pri delitvi stroškov odvoza smeti ter čiščenja in urejanja funkcionalnega zemljišča, ne pa tudi obratovalnih stroškov hiše. Toženca sta sama priznala, da sta solastnika in uporabnika skupnih površin (zelenice, dovoznih poti itd.); pri parkirnem mestu in garaži tožnica deli na ta dela odpadle obratovalne stroške; ključi so razvidni iz razdelilnikov. Kaj predstavlja listino A40, tožnik ne more ugotoviti. Sodbe se zato v tem delu ne da preizkusiti. Tudi sicer so bili ugovori tožencev glede višine stroška, ključa delitev in podobno nekonkretizirani in zato ni sorazmerna zahteva sodišča, da jih mora tožnica natančneje pojasniti. Višina stroškov, ključi delitev in višina celotnega stroška, ki se deli, so razvidni iz razdelilnikov. Tožencema zaračunava le stroške za storitve, ki jih opravi sam, tiste, ki jih opravijo drugi, pa glede na izdane račune deli na posamezno nepremičnino v lasti tožencev. Čiščenje zemljišča in urejanje okolice zaračunava na podlagi solastništva skupnega zemljišča v soseski K. Te stroške deli v skladu z 10. členom pogodbe o upravljanju in so določeni na stanovanjsko enoto, iz posameznega razdelilnika in izpisa za pravdni postopek pa so razvidni celoten strošek, ključ delitve in izračun, ki odpade na toženca.

Neutemeljena je zahteva po navedbi površine celotne soseske. V ta namen je bilo opravljeno točkovanje za hišo tožencev (zapisnik o točkovanju ŠS 1/9 NIZ2, narejen septembra 2003) in ugotovljena vrednost hiše po veljavni metodologiji ter upoštevan korekcijski faktor za zmanjšanje bruto površine. Osnova za delitev stroškov je bila torej narejena. Ker ima hiša štiri ali več sob, je bil uporabljen korekcijski faktor 0,95. Kvadratura hiše, navedena v razdelilnikih, je že rezultat korekcije. Sicer pa se večina stroškov deli po enoti in razmerje do površine celotne soseske ni pomembno.

Neutemeljeno je stališče v sodbi, da izračun odvoza smeti ni utemeljen na nobeni pravni podlagi, da je delež neznan in da računa ni mogoče preveriti. Ker za enostanovanjske hiše Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb ne velja, se pri delitvi stroška upošteva površina hiše. Če bi lastniki hiš v nizu želeli spremeniti način delitve tega stroška, bi to lahko storili s potrebnim soglasjem. Strošek se deli glede na delež hiše v celoti stanovanjskih hiš v nizu na podlagi bruto kvadrature.

Neutemeljeno je stališče o nesklepčnosti tožbe. Navedel je zneske, ki so odpadli na toženca po posameznih razdelilnikih, in znesek celotne obveznosti do posameznih dobaviteljev oziroma izvajalcev. Glede pomotoma predloženega izpiska in nepredložitve dveh razdelilnikov iz leta 2018 je šlo za očitno pomoto in bi moralo sodišče ravnati po pravilih o nepopolni tožbi. Sicer pa so višina stroška tožencev, ključ razdelitve in celoten znesek razvidni tudi iz razdelilnikov. Kljub dejstvu, da gre za spor majhne vrednosti, je dokumentacija obsežna, tako da hitro pride do napake.

Nerazumljiva je ugotovitev, da je vtoževani znesek potrebno zavrniti že iz razloga, ker ta ne presega stroškov vrstne hiše, do katerih tožnica ni upravičena.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta toženca lastnika vrstne hiše na naslovu S. ulica (ID znak 0000-6683 na parceli 0000-1065/467), parkirnega mesta (ID znak 0000-6100-242) s solastninskim deležem 0,3018 %, in garaže inv. št. 1/12 s solastninskim deležem 10,9134 %. Tožnik s tožbo zahteva plačilo dela zneskov po razdelilnikih za obdobje od oktobra 2018 do oktobra 2019. Toženca sta med drugim ugovarjala veljavnost pogodbe o upravljanju in utemeljenosti stroška za odvoz smeti in čiščenje funkcionalnih površin. Navedla sta, da zatrjevani kriterij delitve za odvoz smeti nima pravne podlage in da storitve urejanja okolice opravlja tretji in ne tožnik. Poleg tega izračuna teh stroškov ni mogoče preveriti, ker tožnik ni navedel celotnega stroška, ki ga deli, in deleža, ki odpade na toženca.

7. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na stališčih, (1) da sta toženca veljavno odstopila od pogodbe o upravljanju z dne 19. 3. 2001, (2) da je tožba nesklepčna (ker ni jasno, kateri strošek tožnik terja, v kakšnem znesku, v zvezi s katero nepremičnino v lasti tožencev, kateri znesek je predmet delitve) in (3) da tožnik ni dokazal višine stroška za čiščenje funkcionalnega zemljišča niti stroška za odvoz smeti, niti stroška opominjanja in da se zato ni treba izreči o utemeljenosti drugih stroškov, ker so že ti stroški višji od neplačanega dela zneska, zaračunanega po posameznih razdelilnikih.

8. Ker se je sodišče prve stopnje izreklo o dokazanosti tožbenih navedb o obstoju in višini posameznih zaračunanih stroškov, za odločitev o pritožbi ni pomembno, ali je pravilno stališče, da tožba ni bila sklepčna, niti ni pomembno, ali pogodba o upravljanju v razmerju do tožencev (še) velja. Le ob robu naj bo dodano, da sta toženca pritožnika opozorila, da se ključni listini, ki ju je opredelil kot del navedb, ne nanašata na zahtevke iz tega postopka, a se na opozorilo ni odzval. Glede na to in ob dejstvu, da je bila vloga že predložena kot odziv na poziv sodišča za dopolnitev tožbe, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi ga moralo sodišče še enkrat pozvati k dopolnitvi tožbe.

9. Odločitev o nedokazanosti dejstev, na katerih temelji zahtevek za plačilo zneskov, zapadlih v novembru in v decembru 2018, temelji na ugotovitvi, da tožnik zanje ni predložil nobenega dokaza. Z nasprotovanjem tej oceni pritožnik uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo čiščenja funkcionalnega zemljišča temelji na ugotovitvah, (1) da iz podatkov v tožbi in razdelilnikov ne izhaja niti površina zaokrožene celote, ki je bila podlaga za delitev stroška, niti celoten strošek, ki se deli, niti število enot oziroma oseb, med katere se strošek deli, (2) da se po razdelilniku kot enota za delitev stroška šteje vrstna hiša, tožnik pa trdi, da strošek deli glede na solastninski delež na zemljiščih, (3) da različna višina mesečnih zneskov ne potrjuje trditve o delitvi stroška na enoto, in (4) da ni predložen račun, ki bi potrjeval tožnikovo trditev o plačilu tega stroška izvajalcu.

11. Sodišče se je torej izreklo o tožnikovih navedbah in jih ocenilo v povezavi s predloženimi dokazi. Očitek o nepreverljivosti dokazne ocene v delu, v katerem se opira na listino A40, ni utemeljen. V sodbi je namreč navedeno, kakšna je vsebina te listine in v povezavi s katerim dejstvom jo je sodišče ocenilo. Z ostalimi pritožbenimi navedbami v zvezi z obravnavanim stroškom tožnik izpodbija dokazne zaključke, kar predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.

12. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo stroškov za odvoz smeti temelji na stališčih, (1) da zatrjevani način izračuna stroška ni utemeljen na nobeni pravni podlagi in (2) da zaračunanega stroška po višini ni mogoče preizkusiti, ker tožnik ni navedel niti podatka o skupnem strošku niti o deležu, ki se deli med lastnike enostanovanjskih stavb.

13. Tožnik je trdil, da strošek izračuna tako, da ga razdeli po bruto površini na delež, ki odpade na lastnike stanovanj v večstanovanjskih stavbah, in delež, ki odpade na lastnike enostanovanjskih stavb, nato pa prvi del v skladu s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik) deli po osebah, drugi del pa v skladu s Stvarnopravnim zakonikom (v nadaljevanju SPZ) po površini. Okoliščini, da se Pravilnik uporablja za delitev stroškov v večstanovanjskih stavbah in da SPZ določa pravilo o delitvi bremen v zvezi s solastno nepremičnino v sorazmerju s solastninskimi deleži (68. člen), še ne dajeta podlage za tožnikov način delitve stroška odvoza odpadkov med lastnike v stanovanjski soseski. Gre namreč za uporabo dveh različnih pravil za delitev istega (skupnega) stroška in torej za enostransko sprejeto odločitev tožnika. Za tako odločitev tožnik kot upravnik ni imel pravne podlage. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da je delitev tega stroška, če nastaja kot skupen strošek,1 stvar dogovora med lastniki. V primeru nemožnosti sklenitve takega dogovora ima vsak od etažnih lastnikov ali upravnik možnost zahtevati nadomestno odločitev sodišča v nepravdnem postopku (154. člen ZNP-1).

14. Ker je že prvo stališče, na katerem temelji odločitev o neutemeljenosti obravnavanega stroška, pravilno, se o pravilnosti drugega ni treba izreči. 15. Neutemeljen je očitek o nerazumljivosti ugotovitve, da je zahtevke po posameznih razdelilnikih treba zavrniti že iz razloga, ker "vtoževani znesek ne presega stroškov vrstne hiše, do katerih tožeča stranka ni upravičena". Tožnik je uveljavljal, da le del zneska po posameznih razdelilnikih ni bil plačan, ni pa opredelil, na katere vrste stroškov se neplačani del nanaša. Glede na to, da tožnik ni dokazal stroškov za odvoz smeti in za čiščenje funkcionalnega zemljišča, in glede na to, da sta ta dva stroška po vsakem od razdelilnikov presegala znesek, ki ga toženca doslej nista plačala, je sodišče zaključilo, da ni pomembno, ali je tožnik upravičen do ostalih stroškov ali ne. Ugotovitev v sodbi je resda lapidarna, a ob izpolnjeni predpostavki, da tožnik pozna svoje trditve in trditve nasprotne stranke, razumljiva.

16. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Iz pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče način delitve stroška spremeniti že z odločitvijo lastnikov hiš v enem nizu (in ne nujno z odločitvijo vseh lastnikov stanovanjskih enot v soseski), bi lahko izhajal tudi sklep, da ga je mogoče deliti, a tožnik ga – sledeč njegovim trditvam – ni obračunal na ta način.