Jedro

Tudi če gre za predmet, ki ga je po ZKP treba vzeti, ali predmet, ki lahko predstavlja dokaz v kazenskem postopku, ZKP v 164. členu policiji ne daje bianko pooblastila za zaseg, ampak zaseg lahko opravi le tedaj, ko ugotovi, da je podana nevarnost odlašanja, ta nevarnost pa mora biti konkretna in ne abstraktna.

Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsaka kršitev premoženjske pravice drugega. Vendar pa vsaka kršitev premoženjske pravice drugega ni hkrati tudi pravno priznana premoženjska škoda, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti. Po 132. členu OZ je pravno priznana premoženjska škoda (kot predpostavka neposlovne odškodninske odgovornosti) samo tista kršitev pravice drugega, ki povzroči še nadaljnjo posledico, in sicer bodisi zmanjšanje premoženja oškodovanca (navadna škoda) bodisi preprečitev povečanja premoženja oškodovanca (izgubljeni dobiček).

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da bi bila prisoja odškodnine v višini 30 % stroškov najema nadomestnega vozila, ki ni bilo najeto, arbitrarna. Poleg tega tožničin pravni prednik stroškov z najemom nadomestnega vozila ni imel, posledično pa se mu njegovo premoženje tudi ni zmanjšalo. Njegovo premoženje se je zmanjšalo le zato, ker se je v času zasega zmanjšala vrednost vozila. Amortizacija se namreč v tem času ni ustavila, ampak je tekla v breme premoženja pravnega prednika tožnice. Zato predstavlja amortizacija ekvivalent za odmero odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je tožbo vložil pravni prednik tožnice. Sedaj pravdo nadaljuje njegova dedinja. S tožbo zahteva plačilo odškodnine v višini 18.867,84 EUR zaradi zasega vozila, ki je bilo ukradeno v Italiji, v času od 21. 4. 2008 do 16. 2. 2009. Trdi, da je bil zaseg nezakonit. Ob zasegu je bil pravni prednik tožnice leasingojemalec, še pred vračilom pa je vozilo odkupil in postal njegov lastnik. Na naroku dne 11. 2. 2021 je tožnica navedla, da zahteva plačilo zneska 6.834,39 EUR, pri čemer iz njene izjave na naroku 11. 2. 2021 izhaja, da za razliko (med zneskom 18.867,84 EUR in zneskom 6.834,39 EUR) zahtevka ne umika.

2. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo I P 1133/2011 z dne 23. 2. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1769/2016 z dne 7. 12. 2016 tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da ravnanje policistov ni bilo protipravno, ugotovilo pa ni niti obstoja škode. Vrhovno sodišče RS je s sodbo II Ips 315/2017 z dne 14. 2. 2019 reviziji pravnega prednika tožnice ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje, ki je sledilo napotkom Vrhovnega sodišča, zahtevku delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo, tožeči stranki v roku 15 dni plača 2.153 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (tj. za plačilo zneska 16.714,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2009 in za zakonske zamudne obresti od zneska 2.153 EUR od 17. 2. 2009 do 11. 3. 2011) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 2.030,36 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Odločitev je oprlo na presojo, da sta bila v konkretnem primeru tako zaseg vozila kot njegovo celotno trajanje protipravna in nezakonita, pravnemu predniku pa je s tem nastala tudi škoda, ki ustreza amortizaciji vozila.

4. Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

5. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku do višine 6.834,29 EUR.

Navaja, da je v ponovljenem sojenju sodišče presodilo drugače, kot to izhaja iz pravne literature in v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Izvedenec je v mnenju z dne 22. 11. 2019, v katerem je odgovoril na pripombe toženke, pojasnil, da je zaradi množice manjkajočih podatkov primerna sodna praksa, po kateri odškodnina zaradi nemožnosti uporabe vozila znaša 30 % cene najema enakovrednega nadomestnega vozila. Stališče sodišča, da tožnica ni upravičena do odškodnine, ki ustreza 30 % stroškov najema podobnega vozila v spornem obdobju, je napačno. Neresnično se navaja, da tožničin pravni prednik v nobenem primeru ne bi uporabljal spornega vozila v času najema, ker je bilo ukradeno. Iz izpovedbe pravnega prednika tožnice, kakor je povzeta v zapisniku o glavni obravnavi z dne 24. 4. 2014, izhaja, da ga je zavarovalniški agent obvestil, da se vozilo nahaja na seznamu ukradenih vozil, s svojim vozilom pa se je naslednji dan odpeljal k prodajalcu, kjer so mu zasegli vozilo. To pomeni, da je vozilo uporabljal tudi po seznanitvi o njegovi kraji. Iz izpovedbe pravnega prednika tožnice izhaja, da je z zaseženim vozilom prevozil od 40 do 50 km dnevno in da v času zasega vozila ni imel drugega vozila, temveč si ga je izposodil od prijateljev, sosedov in znancev, včasih ga je peljala žena oziroma hčerka ali tretji. Očitek o napačni interpretaciji izpovedbe pravnega prednika tožnice o uporabi vozila je v nasprotju s preostalim trditvenim gradivom. Tožnica se sklicuje na razloge za priznanje abstraktne odškodnine zaradi nemožnosti uporabe, kakor izhajajo iz strokovnega članka prof. Možine, iz katerih je mogoče zaključiti, da se odškodnina zaradi nemožnosti uporabe priznava tudi, kadar oškodovanec ne najame nadomestnega vozila. Prav dejstvo, da oškodovanec ni najel nadomestnega vozila, narekuje zatrjevano škodo v višini 30 % stroškov najema. Ugotovitev, da se pravni prednik tožnice z zaseženim vozilom ne bi vozil, ker je bilo ukradeno, predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj je slednji neuspešno uveljavljal vračilo vozila oz. zatrjeval protipravnost odvzema vozila. Kaj bi pravni prednik tožnice počel z vozilom, če ne bi bilo zaseženo, predstavlja nepotrebno opredeljevanje o hipotetičnih vprašanjih. Bistveno je, da je bilo vozilo nezakonito zaseženo, kar je pravnemu predniku tožnice onemogočalo njegovo uporabo. Iz strokovne literature in odločbe II Ips 714/2016 izhaja, da težave pri ugotavljanju obsega odškodnine ne smejo biti razlog za zavrnitev zahtevka. Napačen je zaključek, da višine škode v delu, ki presega amortizacijo, ni mogoče ugotoviti, zaradi česar tožnica ni upravičena do abstraktne odškodnine zaradi nemožnosti uporabe. Tožnica soglaša s stališčem, da niso izpolnjeni pogoji za določanje odškodnine po prostem preudarku. Sodišče je napačno presodilo zamudo toženca oziroma tek zamudnih obresti. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, to pa je najpozneje od dneva vračila vozila. Podredno tožnica navaja, da je terjala zakonske zamudne obresti od 6. 12. 2010 dalje, ko se je obseg škode dokončno ugotovil, česar toženka sploh ni prerekala. Tožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni dovolilo neprave spremembe tožbe. Tožnica je na naroku 11. 2. 2021 tožbeni zahtevek prilagodila izvedenskemu mnenju. Zaradi nedopustnosti spremembe tožbe je sodišče napačno presodilo uspeh pravdnih strank oz. odločilo o stroških postopka.

6. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) se pritožuje zoper I. in II. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek zoper toženko v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Navaja, da je sodišče napačno presodilo okoliščine konkretnega zasega vozila in napačno uporabilo relevantno materialno pravo in s tem neutemeljeno priznalo temelj predmetnega odškodninskega zahtevka. Sodišče je svojo odločitev oprlo na stališče, da je bil ukrep zasega nezakonit in protipraven celotno trajanje zasega. Zaključek sodišča, da je bilo isti cilj kot z zasegom vozila mogoče doseči z milejšim ukrepom, in sicer s fotografijo vozila in sestavo zapisnika glede potrebnih identifikacijskih znakov, je napačen, ker pomeni prekomerno in neutemeljeno naloženo obveznost policistom. Toženka vztraja, da so policisti pri zasegu spornega vozila tožničinega pravnega prednika ravnali v skladu z relevantno materialno pravno podlago. Na kraju samem policisti niso mogli z gotovostjo ugotoviti, da je trenutni posestnik vozila tudi zakoniti dobroverni posestnik vozila, kot to zmotno izhaja iz obrazložitve sodbe. Policisti so dobili zgolj podatek, da je vozilo v Italiji zabeleženo kot ukradeno in jim niso bile poznane vse okoliščine storitve kaznivega dejanja. Pravilno so presodili pogoj nevarnosti odlašanja za ukrep odvzema vozila. V tej zadevi je nesporno, da je šlo za kaznivo dejanje, povezano s tujino, zato je dodatno neutemeljen zaključek v izpodbijani sodbi, da bi morali pristojni policisti vozilo vrniti pravnemu predniku tožnice kot novemu lastniku, še preden so bili odpravljeni vsi dvomi in že pred odločitvijo tožilstva, da vozila kot dokaz ne potrebuje. Policisti so isti dan oz. v naslednjih dneh opravili več preiskovalnih dejanj, kot izhaja iz obrazložitve sodbe. Nemudoma so italijanske varnostne organe zaprosili za posredovanje podatkov, kdaj in komu je bilo vozilo odtujeno in ali je bila oškodovancu izplačana odškodnina iz naslova kasko zavarovanja in ali je v tem primeru zavarovalnica zainteresirana, da se ji vozilo vrne. Sodišče pa je zmotno zaključilo, da niso obstajale okoliščine, ki bi kazale na obstoj kakršnekoli nevarnosti, da bo tožničin pravni prednik vozilo odtujil, poškodoval ali uničil, kar predstavlja nasprotje o bistvenih dejstvih in okoliščinah. Policisti so preko urada Sirene dne 13. 5. 2008 prejeli dodatne informacije s strani italijanskih organov, in sicer o času in kraju tatvine in da je storilec neznan, niso pa prejeli odgovora glede tega, ali je bila oškodovancu izplačana odškodnina in ali pristojna zavarovalnica ali oškodovanec želi vračilo vozila. Tako je zanemarjeno dejstvo, da v času odvzema vozila niso bile znane bistvene okoliščine, ki jih je morala policija še raziskati oz. pridobiti. Tudi iz izpovedbe pristojnega policista A. A. izhaja, da policija pravnemu predniku tožnice vozila ni vrnila prej, ker niso imeli podatka iz Italije, ali lastnik vozila vozilo hoče nazaj ali ne. Prav tako iz njegove izpovedbe izhaja, da bi v primeru, če bi imeli dovolj podatkov o B. B., potrdili sum glede storitve kaznivega dejanja in bi bilo takšno vozilo dokaz v kazenskem postopku. Do navedenega dela izpovedbe policista A. A. se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo, zaradi česar je sodna odločba v tem delu nepreverljiva, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zavzelo stališče, da je namen zasega, da se zasežejo predmeti, ki služijo kot dokazno sredstvo, kar pomeni, da si razlogi o bistvenih okoliščinah nasprotujejo. Toženka opozarja tudi na razhajanje v sodbi glede izdaje odredbe Okrožnega državnega tožilstva o vračilu kontaktnih ključev, iz katere izhaja, da je bila odredba izdana 2. 2. 2009, iz sodbe pa, da je bila izdana 2. 2. 2016. Toženka se ne strinja, da zgolj okoliščina, da tožničin pravni prednik kot posestnik ni bil vpleten v samo storitev kaznivega dejanja, predstavlja okoliščino nesorazmernega in protipravnega zasega spornega vozila. S tem je zanemarjena nujnost preiskave vseh okoliščin, kako je bilo vozilo pripeljano v RS in dano v promet in kako je tožničin pravni prednik prišel do posesti vozila, kar je bilo po zasegu vozila šele potrebno ugotoviti in so policisti dejansko kontinuirano izvajali posamezna dejanja v skladu s pristojnostmi. Policisti tudi niso pristojni, da bi ugotavljali, ali in kdo je lastnik ali dobroverni posestnik. Nesprejemljivo in materialnopravno zmotno je stališče, da bi morala policija zaseg izvesti šele po tem, ko bi pretehtala vse okoliščine, kar je v nasprotju z 148. in 164. členom ZKP, saj se potem zaobide pomen nevarnosti odlašanja. Policista na kraju samem nista imela podatkov o sami kraji vozila, prav tako je bilo vozilo treba še pregledati in preveriti identifikacijske oznake, poiskati sledi tatvine, pridobiti vso dokumentacijo o nakupu vozila in preveriti vse prejšnje lastnike in še celo vrsto opravil za to, da bi policija pravilno pretehtala vse okoliščine. Policista na kraju samem nista imela na razpolago vseh informacij in zbranih podatkov, da bi lahko nedvomno ugotovila, da tožničin pravni prednik ni vpleten v krajo vozila. Zato je neutemeljen zaključek sodišča, da policista nista imela dvoma glede lastništva pravnega prednika tožnika. V tej zadevi okoliščina pridobitve lastništva na podlagi 64. člena SPZ ni bila ugotovljena, prav tako ni bilo ugotovljeno, kdaj je italijanski lastnik izgubil lastninsko pravico. V tej zadevi je bilo zato lastništvo sporno, kar pa predstavlja podlago za zaseg (VSL II Cp 1042/2020). Vozilo je bilo zabeleženo v SIS kot ukradeno vozilo, kar je potrebno presojati tudi v luči obveznosti toženke na podlagi mednarodne pogodbe in prava EU, do česar se sodišče ni opredelilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeno je nalaganje odgovornosti toženki za dokazovanje, da je v Italiji potekal kazenski postopek. Zasega predmeta ne more nadomestiti zapisnik na podlagi 80. člena ZKP.

Toženka se ne strinja s prisojo odškodnine v višini amortizacije. Vozilo v času zasega ni bilo v rabi, zato se ni moglo amortizirati. Toženka ni odgovorna za amortizacijo, zato ta ne predstavlja pravno priznane škode. Prav tako pa v času zasega ni bilo znano število prevoženih kilometrov, niso bili znani podatki o stanju vozila glede poškodb, niti podatki iz servisne knjige, v zvezi s čimer je angažirani izvedenec izrecno izpovedal, da bi se lahko njegova cenitev razlikovala, če bi bili ti podatki znani. Glede na to toženka meni, da je zaključek sodišča v izpodbijani odločbi glede same višine škode, neutemeljen, saj ni moč z gotovostjo opredeliti natančne višine škode iz naslova amortizacije zaseženega vozila.

Toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev glede priznanja in odmere stroškov, saj je odločba glede pravne podlage odločitve o stroških nepreverljiva, prav tako je napačna odločitev glede uspeha pravdnih strank, saj za vrednotenje ločenega uspeha po temelju in višini ni podlage.

7. Tožnica na pritožbo tožene stranke ni podala odgovora. Toženka na pritožbo tožnice ni podala odgovora.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

**_O pritožbi toženke_** _Glede procesnih kršitev_

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si razlogi sodbe ne nasprotujejo, sodba pa je tudi sicer v vseh pogledih sposobna za pritožbeni preizkus. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je zato v pritožbi večkrat izpostavljen očitek o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je tako s povzetkom vsebine Obvestila o zadetku (priloga B3) v točki 19 sodbe le dodatno utemeljilo svoj zaključek, da v konkretnem primeru pogoj, da bi bilo nevarno odlašati, ki ga za zaseg v predkazenskem postopku zahteva 148. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni bil izpolnjen. Nasprotja v razlogih v točki 19 zato ni.

Tudi stališče, da je namen zasega to, da se zasežejo predmeti, ki so bili namenjeni ali uporabljeni za kaznivo dejanje ter predmeti, ki služijo kot dokaz v kazenskem postopku (točka 20), v ničemer ne nasprotuje razlogom v nadaljevanju sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje odgovorilo na vprašanje, ali je konkreten zaseg zasledoval tak namen. To, da sporno vozilo ni bilo produkt kaznivega dejanja ali namenjeno za kaznivo dejanje, je izrecno ugotovljeno v 21. točki obrazložitve.

Da bi bilo tožnikovo vozilo lahko dokaz v (morebiti uvedenem) kazenskem postopku, ni bilo sporno, sporno je bilo, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za zavarovanje tega dokaza z opravo zasega ali z milejšim dejanjem. Za tako presojo pa v pritožbi povzet del izpovedbe priče A. A. (ki je po vsebini mnenje1) ni odločilen, saj gre za pravno presojo ugotovljenih dejstev, ki je pridržana sodišču. Mnenje priče ni tako dejstvo. Iz istega razloga ta del izpovedbe ni odločilen niti za presojo vprašanja, ali je bilo v konkretnem primeru zaseg vozila mogoče izvršiti zato, da se zagotovi morebitni kasnejši odvzem v smislu 69. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v točki 22 sodbe.

Neutemeljen je nadalje očitek toženke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njene obveznosti iz mednarodne pogodbe in prava EU, ker je bilo vozilo kot ukradeno zabeleženo v sistemu SIS, to pa naj bi imelo za posledico nepreverljivost sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 14 in 15 pojasnilo, da je bilo vozilo v Schengenskem informacijskem sistemu zabeleženo kot ukradeno, v nadaljevanju pa je povzelo tudi obveznosti toženke po Konvenciji o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985. Pri tem je pojasnilo, da mora pogodbenica ukrepati v skladu z nacionalnim pravom. Katero mednarodno obveznost naj bi toženka kršila s tem, če vozila ne bi zasegla, pa pritožnica v pritožbi ni konkretizirala.

_Glede podlage zahtevka_

10. V točki 30 (zadnja alineja) je sodišče prve stopnje res zapisalo, da je Okrožno državno tožilstvo 2. 2. 2016 odredilo vračilo kontaktnih ključev (namesto pravilno: 2. 2. 2009). Vendar pa gre pri tem za očitno pisno pomoto, ki jo sodišče lahko kadarkoli odpravi (glej 328. člen ZPP). Očitek, da je bilo dejansko stanje v tem pogledu zmotno ugotovljeno, je zato neutemeljen. Sicer pa med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo tožničinemu pravnemu predniku vozilo vrnjeno februarja 2009 in ne februarja 2016. 11. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju vprašanje protipravnosti ravnanja policije, ob upoštevanju napotkov, ki jih je dalo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 315/2017, presojalo širše. Pri tem je upoštevalo predvsem dejstvo, da je zaseg vozila predstavljal poseg v pričakovano lastninsko pravico pravnega prednika tožnice in kasneje v njegovo lastninsko pravico. Ugotovilo je, da je bil že sam zaseg vozila protipraven in nezakonit, posledično pa tudi celotno trajanje zasega od 21. 4. 2008 do 16. 2. 2009. Presodilo je, da okoliščine konkretnega primera, ki jih je sodišče povzelo v točki 18 in 19 izpodbijane sodbe, niso kazale na obstoj nevarnosti odlašanja, ki jo za zaseg predmetov po 220. členu ZKP2 predpisuje 164. člen istega zakona. Poleg tega je poudarilo, da v konkretnem primeru ni obstajal nikakršen sum, da je bilo vozilo uporabljeno ali namenjeno za kakšno kaznivo dejanje, ampak je šlo za vozilo, ki je bilo ukradeno; da ne pravni prednik tožnice ne leasingodajalec nista veljala za storilca kaznivega dejanja oziroma za osumljenca, prav tako pa niso obstajale druge okoliščine, ki bi kazale na nujnost zasega zaradi zagotovitve morebitnega bodočega odvzema predmetov, nastalih s kaznivim dejanjem; da bi za namen zagotovitve dokaza v kazenskem postopku zadoščal milejši ukrep; da ni dokazano, da bi kazenski postopek potekal v državi, ki je razpisala ukrep in da zaseg tudi ni bil potreben zaradi varstva lastninske pravice osebe, ki ji je bilo vozilo ukradeno.

12. Toženka v pritožbi v zvezi s povzetimi zaključki najprej neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da mora policija, preden izvede zaseg, pretehtati okoliščine konkretnega primera glede vprašanja, ali bi bilo z zasegom nevarno odlašati in da sme predmet zaseči le, če taka nevarnost obstaja. Zavzeto stališče ima namreč materialnopravno podlago v ZKP. Tako sme policija na podlagi 220. člena ZKP zaseči le predmete, ki se po kazenskem zakonu morajo vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku. Nadaljnji pogoj, ki ga za zaseg predmetov (in ostala preiskovalna dejanja) določa 164. člen ZKP, pa je „nevarnost odlašanja“. Kdaj je taka nevarnost podana je dejansko vprašanje, ki se ocenjuje glede na konkretne okoliščine vsakega primera. Z zasegom predmetov bi bilo nevarno odlašati, če bi na primer grozilo njihovo uničenje, sprememba ali odtujitev, preden bi preiskovalni sodnik izdal odredbo za zaseg. Če nevarnost odlašanja ni podana, sme policija zaseg opraviti le na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika.3 To seveda pomeni, da mora policija pretehtati, ali obstaja nevarnost odlašanja ali ne, saj je za zaseg predmeta pooblaščena zgolj v tem primeru. Povedano drugače: tudi če gre za predmet, ki ga je po ZKP treba vzeti, ali predmet, ki lahko predstavlja dokaz v kazenskem postopku, ZKP v 164. členu policiji ne daje bianko pooblastila za zaseg, ampak zaseg lahko opravi le tedaj, ko ugotovi, da je podana nevarnost odlašanja, ta nevarnost pa mora biti konkretna in ne abstraktna. Pritožbene navedbe, ki navedeno izpodbijajo z argumentom, da taka razlaga privede do obida določil 148. in 164 člena ZKP, so zato neutemeljene.

13. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo v točki 18 in 19 izpodbijane sodbe, soglaša, da ob konkretnem zasegu nevarnosti odlašanja ni bilo. Drži, da je bilo vozilo vneseno v Schengenski informacijski sistem kot ukradeno in je bil zato podan sum, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Drži tudi, da policistoma na kraju samem (ko sta vozilo zasegla) še niso bile znane okoliščine storitve kaznivega dejanja, katera dejanja so bila storjena, kdo jih je storil in ali je storilec znan. Vendar pa to samo po sebi ne utemeljuje sklepa, da je bilo zato z zasegom nevarno odlašati. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je pravni prednik tožnice vozilo sam pripeljal na X. Slovenija, ker je želel izvedeti, če je res ukradeno in ni nič v njegovem ravnanju kazalo, da bo vozilo morda takoj odtujil, odpeljal neznano kam ali ga namerno uničil. Da bi na to kazale kakšne druge okoliščine, v postopku ni bilo ugotovljeno. Takih (konkretnih) okoliščin toženka ne izpostavlja niti v pritožbi. Navaja le še to, da policista tega, da je bil pravni prednik zakoniti dobroverni imetnik vozila ob zasegu še nista mogla z gotovostjo vedeti. To sicer drži, saj sta šele po zasegu (oziroma takoj po njem) opravila razgovor z zaposlenim na X. Slovenija in preverila dokumentacijo v zvezi z vozilom, a toženka ne pojasni, kakšno zvezo ima to z nevarnostjo odlašanja oziroma z morebitno nemožnostjo kasnejšega zasega. Da bi taka (konkretna) nevarnost obstajala in kaj jo je izkazovalo, nista pojasnila niti policista ob zaslišanju. Celo več. Iz njunih izpovedb je mogoče zaključiti, da se z vprašanjem, ali je takojšnji zaseg nujen, ker grozi nevarnost, da kasneje ne bo več mogoč, sploh nista ukvarjala. Vozilo sta namreč zasegla (le) zato, ker je bilo v Schengenskem informacijskem sistemu evidentirano kot ukradeno. To pa, ob upoštevanju (že zgoraj) povzetega 164. člena ZKP, za zaseg ne zadošča. 14. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil zaseg že iz tega razloga nezakonit in s tem protipraven, je zato pravilen. Na tako presojo ne vpliva sklicevanje toženke na to, da gre pri zasegu policije za začasen ukrep, ki ne pomeni trajnega posega v lastninsko pravico. Zaseg predmetov po 220. členu ZKP, tudi če je izvršen na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, je namreč vedno začasen.4

15. Ker toženka že nevarnosti odlašanja ni izkazala, se sodišču prve stopnje z vprašanjem, ali je bilo konkretno vozilo sploh predmet, ki bi ga bilo po določbah ZKP s strani policije dopustno zaseči,5 niti ne bi bilo treba ukvarjati. Ker pa se je, bo zaradi popolnosti odgovora pritožbeno sodišče na kratko odgovorilo tudi na navedbe pritožnice, povezane s tem vprašanjem.

16. Toženka v pritožbi zaključka sodišča prve stopnje, da konkretno vozilo ni bilo predmet, ki bi se moral po kazenskem zakonu vzeti (glej razloge v točkah 20 do 22 izpodbijane sodbe6), ne izpodbija. Vztraja pa, da je šlo pri vozilu za predmet, ki bi lahko bil dokaz v kazenskem postopku, tak predmet pa je mogoče zaseči tudi osebi, ki ni storilec kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da to ne drži, ampak je presodilo, da bi bilo mogoče dokaz zavarovati tudi na drugačen način oziroma z milejšim ukrepom. Pritožbeno sodišče se zato do navedb in izpostavljene sodne prakse, ki (zgoraj povzeto) trditev pritožnice potrjuje, ne opredeljuje. Upoštevajoč že zavzeto stališče VS RS v odločbi II Ips 315/2017, pa soglaša, da zaseg v konkretnem primeru ni bil nujen. Pri tem kot zmotno zavrača trditev pritožnice, da zasega predmeta v okoliščinah konkretne zadeve ne bi mogel nadomestiti zapisnik, sestavljen na podlagi 80. člena ZKP. Glede na to, da se v zapisniku popiše predmet in napravijo posnetki zaseženega predmeta7, ne drži, da v konkretnih okoliščinah (glej razloge v točki 23 izpodbijane sodbe) zapisnik s podrobnim opisom vozila ne bi mogel nadomestiti fizičnega zasega. Policija bi zato (tudi če bi nevarnost odlašanja obstajala), morala uporabiti milejši ukrep oziroma bi morala trajanje zasega omejiti na čas, ki je potreben za ogled in sestavo zapisnika. Za to pa bi nedvomno zadoščal le kak dan ali dva.8

17. Toženka se neutemeljeno sklicuje na 74. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), saj je ta zakon začel veljati že po zasegu. Neutemeljeno pa bi bilo tudi sklicevanje na (vsebinsko enak) 95. člen (v času zasega veljavnega) Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).9 Ker je bilo ukradeno vozilo pred zasegom večkrat prodano in torej ni bilo več v posesti storilca, ga slednjemu (v morda uvedenem) kazenskem postopku ne bi bilo več mogoče odvzeti. Sodišče bi mu lahko odvzelo kvečjemu korist, ki jo je pridobil z njegovo prodajo. Vozila pa ne bi bilo mogoče odvzeti niti leasingodajalcu oziroma pravnemu predniku tožnice, saj dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne omogočajo sklepa, da je bilo vozilo nanju preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ni ustrezalo dejanski vrednosti in da sta vedela ali bi morala vedeti, da je bilo vozilo ukradeno (glej tretji odstavek 96. člena KZ in 98. člen KZ). Poleg tega zaseg ni ukrep, ki bi ga policija lahko uporabila za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Takšno zavarovanje se namreč lahko izvede le pod v zakonu določenimi pogoji (glej 502. člen ZKP) in v zakonsko predpisanem postopku (502a do 502.e člen ZKP). Bistveno pri tem je, da začasno zavarovanje v predkazenskem postopku odredi preiskovalni sodnik in ne policija.

18. Enako velja tudi za zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca, torej osebe, ki ji je bilo vozilo ukradeno. To zavarovanje se (s strani sodišča) odredi le na predlog oškodovanca, ki uveljavlja premoženjskopravni zahtevek in sicer ob smiselni uporabi določb ZKP, ki veljajo za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, nastale s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (glej 109. člen ZKP). Tak zahtevek (in predlog za zavarovanje) lahko oškodovanec uveljavlja tudi v predkazenskem postopku. V konkretnem primeru oškodovanec tega ni storil. Posledično je brez podlage tudi sklicevanje na 110. člen ZKP.

19. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da zaseg vozila v konkretnem primeru tudi sicer ni mogel biti namenjen varovanju lastninske pravice osebe, kateri je bilo vozilo ukradeno. Strinja se namreč z ugotovitvijo, da že ob zasegu ni bilo nobenega dvoma, da je bil tožničin pravni prednik zakoniti dobroverni imetnik vozila, leasingodajalec pa njegov lastnik. Vozilo je slednji pridobil od podjetja C., d. o. o., katerega dejavnost so prevozne storitve in trgovina, torej od osebe, ki takšna vozila daje v promet (64. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Policija je ta dejstva ugotovila že na dan zasega. To izhaja iz obrazca v prilogi B3, v katerega je policist zapisal, da je bilo vozilo zaseženo tožničinemu pravnemu predniku, ki ga je kupil in prvič registriral 21. 4. 2007 kot dobroverni kupec. Pritožbeno sodišče ob tem tudi ne more slediti pritožnici (ki po eni strani trdi, da je policija z zasegom varovala lastninsko pravico oškodovanca), da za ugotavljanje lastništva ni pristojna. Ker je ukrep, ki ne more služiti varstvu lastninske pravice oškodovanca na prvi pogled nepotreben in nesorazmeren, je na dlani, da policija, če se je že odločila za zaseg na tej podlagi, dejstev, ki so dokazovala, da je vozilo last dobrovernega kupca, ni smela spregledati. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi, če zaseg ne bi bil izveden, to imelo za posledico izginotje predmeta kaznivega dejanja in s tem oškodovanje zakonitega lastnika, saj toženka v postopku konkretne nevarnosti odtujitve ali uničenja ni izkazala.

20. Obravnavana zadeva tudi ni primerljiva z zadevo VSL II Cp 1042/2020, v kateri je bilo sporno, ali je vozilo last obdolženca ali tretjega, na lastništvo zaseženega vozila pa se je navezovalo vprašanje, ali gre pri vozilu za predmet, ki izvira iz kaznivega dejanja oziroma, ali je bilo vozilo uporabljeno za prevoz in hrambo drog, torej za predmet, ki ga je storilcu kaznivega dejanja treba vzeti na podlagi 69. člena KZ.

21. Določilo 224. člena ZKP, ki določa, da se predmeti, ki so bili med kazenskim postopkom zaseženi, vrnejo lastniku oziroma imetniku, če se postopek ustavi in ni razlogov, da se vzamejo, je za presojo vprašanja, ali je policija v obravnavani zadevi ravnala zakonito, brez pomena in se nanjo pritožnica neutemeljeno sklicuje.

22. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme glede teka kazenskega postopka v Italiji napačno porazdelilo, ni utemeljen. Dokazno breme za trditev, ki jo je postavila toženka, je na strani toženke, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo (7. in 212. člen ZPP).

_Glede škode_

23. Glede amortizacije je sodni izvedenec V. K. v izvedenskem mnenju pojasnil, da ta predstavlja izgubo vrednosti vozila na račun časa. Strošek amortizacije je tako vrednostno izražena poraba oz. izraba vozila v določenem časovnem obdobju, ki je izračunana na podlagi predpostavke o dolžini časovnega obdobja, v katerem se vozilo uporabljala ter podatkov o nabavni vrednosti in vseh ostalih stroških, potrebnih za njegovo usposobitev. Sodni izvedenec je v svojem mnenju naredil tabelo (list. št. 254), iz katere je razvidna amortizacija za obdobje od aprila 2008 do februarja 2009 in koliko je znašala mesečno. Na to mnenje sodnega izvedenca toženka pripomb glede načina izračuna ni imela, prav tako ni imela pripomb na cenitev vozila v mesecu aprilu 2008, ko je bilo vozilo pravnemu predniku tožnice odvzeto. Zato predstavljajo pritožbene navedbe, da niso bili na razpolago podatki o stanju vozila, prevoženih kilometrih in podatki iz servisne knjige, s katerimi toženka vsebinsko izpodbija ugotovljeno vrednost vozila v aprilu 2008, nedovoljeno (in s tem neupoštevno) pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

_Glede odločitve o stroških_

24. Sodišče prve stopnje je uspeh pravdnih strank ugotovilo pravilno. Sodna praksa pri uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP sicer prvenstveno uporablja proporcialni kriterij s pobotanjem, a izjemoma dopušča tudi vrednotenje uspeha ločeno po temelju in po višini, pri čemer je končno vrednotenje uspeha rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Ta način se uporablja predvsem v tistih odškodninskih sporih, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja zahtevka kot glede višine in ugotavljanje temelja povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. Tudi obravnavana zadeva je bila taka. Podlaga zahtevka je bila namreč sporna, velik del dokaznega postopka pa je bil izveden ravno v zvezi s tem. Kljub temu da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni navedlo določila, na katerega je oprlo stroškovno odločitev, je preizkus stroškovne odločitve mogoč, saj stroškovne posledice delnega uspeha v pravdi urejata le drugi in tretji odstavek 154. člena ZPP.

25. Ostale pritožbene navedbe toženke za odločitev niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

_**O pritožbi tožnice**_

26. Sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo o celotnem zahtevku, ni storilo nobene procesne kršitve. Kot je pravilno pojasnilo v sodbi, zmanjšanje tožbenega zahtevka ne pomeni spremembe tožbe (glej tretji odstavek 184. člena ZPP), ampak gre za delni umik tožbe. Ker pa je tožnica na naroku 11. 2. 2021 izrecno izjavila, da tožbe v tem delu ne umika, je sodišče moralo odločiti o celotnem zahtevku. Sklicevanje na t. i. privilegirano spremembo tožbe (186. člen ZPP) na to ne vpliva. Tudi privilegirana sprememba tožbe mora namreč še vedno biti sprememba tožbe (stranka mora torej, če gre za denarni zahtevek, zahtevati višji znesek), od običajne spremembe tožbe jo loči le to, da zanjo privolitev tožene stranke ni potrebna.

27. Obligacijski zakonik (OZ) v 132. členu škodo opredeljuje kot zmanjšanje premoženja (običajna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi kot povzročitev telesnih in duševnih bolečin, strahu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsaka kršitev premoženjske pravice drugega. Vendar pa vsaka kršitev premoženjske pravice drugega ni hkrati tudi pravno priznana premoženjska škoda, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti.10 Po 132. členu OZ je pravno priznana premoženjska škoda (kot predpostavka neposlovne odškodninske odgovornosti) samo tista kršitev pravice drugega, ki povzroči še nadaljnjo posledico, in sicer bodisi zmanjšanje premoženja oškodovanca (_navadna škoda_) bodisi preprečitev povečanja premoženja oškodovanca _(izgubljeni dobiček_).

28. Tožnica v tej zadevi vtožuje odškodnino zaradi nemožnosti uporabe vozila v času zasega, vendar pa njen pravni prednik nadomestnega vozila zaradi zasega vozila ni najel. Kot izhaja iz njegove izpovedbe, se je v času, ko mu je bilo vozilo zaseženo, vozil s prijatelji, znanci in ženo, dnevno je prevozil med 40 do 50 km.

29. Sodišče prve stopnje je glede škode v ponovljenem sojenju upoštevalo stališče VS RS v zadevi II Ips 315/2017 v zvezi z drugim dopuščenim revizijskim vprašanjem in presodilo, da se je pravnemu predniku tožnice zaradi zasega vozila premoženje zmanjšalo, a le v višini amortizacije, ki pomeni izgubo vrednosti vozila na račun časa. Vozilo je bilo na dan odvzema vredno 29.069 EUR, na dan vračila pa 26.916 EUR, kar pomeni, da se je v času zasega njegova vrednost zmanjšala za 2.153 EUR.

30. Tožnica se s takšno odločitvijo sodišča glede obsega (višine) nastale škode ne strinja in se zavzema za prisojo abstraktne odškodnine v višini 30 % najema nadomestnega vozila, kakor jo iz tega naslova prisojajo v Nemčiji in se ob tem sklicuje na stališče prof. dr. Damjana Možine v članku „Odškodnina za nemožnost uporabe stvari, zlasti motornih vozil“. V pritožbi tožnica izpostavlja razloge dr. Možine za priznanje abstraktne odškodnine zaradi nemožnosti uporabe tudi v primeru, ko oškodovanec nadomestnega vozila ni najel. 31. Pritožbeno sodišče te navedbe kot neutemeljene zavrača in se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da bi bila prisoja odškodnine v višini 30 % stroškov najema nadomestnega vozila (ki ni bilo najeto) arbitrarna. Poleg tega tožničin pravni prednik stroškov z najemom nadomestnega vozila ni imel, posledično pa se mu njegovo premoženje tudi ni zmanjšalo. Njegovo premoženje se je zmanjšalo le zato, ker se je v času zasega zmanjšala vrednost vozila. Amortizacija se namreč v tem času ni ustavila, ampak je tekla v breme premoženja pravnega prednika tožnice. Zato predstavlja amortizacija ekvivalent za odmero odškodnine.11

32. Na pravilnost tega materialnopravnega zaključka ugotovitev sodišča prve stopnje, da se z zaseženim vozilom ne bi vozil, ker je bilo ukradeno, nima vpliva. Okoliščina, ali je pravni prednik tožnice po vrnitvi vozilo uporabljal ali ne, zato za odločitev v tej zadevi ni relevantna. Za zavrnitev zahtevka nad zneskom, ki predstavlja amortizacijo, je odločilno, da stroški najema nadomestnega vozila pravnemu predniku tožnice niso nastali. Posledično je brez pomena tudi sklicevanje na stališče VS RS v zadevi II Ips 714/2016, da težave pri ugotavljanju obsega odškodnine ne smejo biti razlog za zavrnitev zahtevka.

33. Glede teka zakonskih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 299. člena OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo šele, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva naj izpolni svojo obveznost. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila toženka najkasneje 11. 3. 2011 opomnjena na plačilo, je odločitev, da zamudne obresti tečejo od takrat dalje, pravilna. Ker je toženka ves čas postopka nasprotovala celotnemu zahtevku, pa tudi ne drži, da ni nasprotovala zamudnim obrestim, ki jih je tožnica sprva zahtevala od 6. 12. 2010. 34. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Ker je tožnica vztrajala pri celotnem tožbenem zahtevku,12 je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je to pri ugotavljanju uspeha tudi upoštevalo.

35. Ostale pritožbene navedbe tožnice za odločitev niso bile pravno odločilne, zato nanje pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo (360. člen ZPP).

**_Sklepno_**

36. Pritožbi glede na obrazloženo nista utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ju je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

37. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Gre za del izpovedbe, v kateri je policist A. A. povedal, da bi v primeru, če bi imeli dovolj podatkov o B. B., potrdili sum glede storitve kaznivega dejanja in bi bilo takšno vozilo dokaz v kazenskem postopku in bi šlo za predmet kaznivega dejanja ter da pravnemu predniku tožnice vozila niso vrnili zato, ker niso imeli podatka iz Italije, ali lastnik hoče vozilo nazaj ali ne. 2 Na podlagi 220. člena ZKP se zasežejo predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku. 3 Glej mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 375. 4 Predmeti se dokončno odvzamejo le s sodno odločbo. 5 Kot je bilo že poudarjeno, se na podlagi 220. člena ZKP zasežejo bodisi predmeti, ki se po kazenskem zakonu morajo vzeti, bodisi predmeti, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku. 6 Pritožbeno sodišče v zvezi z razlogi v točkah 20 do 22 pripominja le to, da vozilo, ki je bilo „le“ ukradeno, ni predmet, nastal s kaznivim dejanjem, ampak predmet pridobljen s kaznivim dejanjem (quaesita sceleris). V kolikor je s storilčevo pridobitvijo druga oseba oškodovana, se predmet storilcu vzame iz restitucijskih razlogov na oškodovančevo zahtevo ali v okviru obveznega odvzema premoženjske koristi, ne pa v okviru odvzema predmetov po 69. členu KZ (glej Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, stran 404). 7 V tretjem odstavku 80. člena ZKP je določeno, da je treba pri dejanjih, kot je ogled, hišna ali osebna preiskava ali pa prepoznava osebe ali predmetov, vpisati v zapisnik tudi podatke, ki so pomembni glede na naravo takega dejanja ali so pomembni za ugotovitev istovetnosti posameznih predmetov (opis, mere in velikost predmetov ali sledov, označbe na predmetih in drugo); če so bile napravljene skice, risbe, načrti, zvočni ali slikovni posnetki in podobno, je treba to navesti v zapisniku in jih priložiti zapisniku. 8 Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da to na višino prisojene odškodnine ne bi vplivalo, saj je izhodišče pri izračunu višine amortizacije vrednost vozila v mesecu zasega vozila in ne vrednost na točno določen dan v tem mesecu. 9 V tej določbi je predpisano, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Korist se odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje. 10 Glej dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Založba GV. 11 Glej Škrinjar, Odškodnina za neuporabo stvari, Pravnik, letnik 36, številka 4 - 6, Ljubljana 1981, stran 180. 12 Glej razloge v točki 26 te odločbe.