Jedro

Ker pravdni stranki pogodbe o najemu nista podaljšali in je bila višina najemnikovih vlaganj sporna, je za del vlaganj najemnik pridobil mnenji izvedenca (kar je toženec priznal), del terjatve pa ni izkazal na v pogodbi določen način, zato sta v tem delu sodišči pravilno zavrnili njegov zahtevek.

Sodišče je pravilno uporabilo določbe o pobotanju terjatev, ko je na podlagi najemnikove pripoznave pobotalo terjatev najemodajalca nasproti najemniku, s tistim, kar je ta terjal od njega, saj je šlo za zapadlo denarno terjatev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na dan 26. 2. 1999 obstaja toženkina terjatev do toženca v znesku 2.521.242,62 tolarjev oz. 10.520,96 euro; ter toženčeva terjatev do tožnice na isti dan v znesku 456.000 tolarjev oz. 1902,85 euro. Po pobotanju terjatev je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 2.062.242,62 tolarjev oz. 8.605,59 euro, kar je zahtevala tožnica več, pa je zavrnilo.

Po tožničini pritožbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postal pravnomočen zavrnilni del sodbe prvostopenjskega sodišča, je tožnica pravočasno vložila revizijo. V reviziji napada odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka za 1.376.792 tolarjev oz. 5.745,25 euro. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa njuno razveljavitev ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v svoji sodbi navedlo, "da prvo sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga tožene stranke", kar ne izhaja iz sodnega spisa. Pojasnjuje, da je tožnica dokazovala sporne investicije z dvema mnenjema izvedenca T. U. in sicer cenitvijo z dne 6. 5. 1997 in z dne 13. 5. 1997 ter delno svojimi obračuni z dne 20. 2. 1997, da je toženec najprej ugovarjal cenitvama, pozneje pa ju je akceptiral. Na glavni obravnavi 1. 3. 2004 je navajal delno spornost tožbenih navedb in predlagal postavitev izvedenca knjigovodske stroke, toda sodišče prve stopnje, ki bi po 287. členu ZPP moralo odločiti o predlogu, tega ni storilo S tem je kršilo pravila pravdnega postopka. Dodaja, da toženec nikoli ni prerekal temelja tožbenega zahtevka, saj je postavil pobotni ugovor. Ugovarjal je le zahtevani višini. Zato se je tožnica na zadnji glavni obravnavi zanesla, da ni več spornih dejstev in ji ni treba nič več dokazovati. Sodišče bi jo moralo po 285. členu ZPP opozoriti, če je štelo, da ni predložila vseh potrebnih dokazov, ne pa izdati sodbe, ki je tožnico presenetila. Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo določila ZPP in 22. člena Ustave, sodišču druge stopnje pa, da kršitve ni ustrezno saniralo. Pri tem se sklicuje na sodbo Ustavnega sodišča Up-312/03-16 z dne 15. 9. 2005. Navaja še, da je je tožnica utemeljevala del zahtevka, ki je bil zavrnjen, s svojimi knjigovodskimi listinami. Gre za verodostojne listine po 431. členu in 244. členu ZPP. Ker je toženec dvomil v listine, je predlagal dokaz z izvedencem in tožnica je presenečena, da sodišče meni, da je bilo dokazno breme na njej. Sodišče druge stopnje na pritožbena izvajanja o verodostojni listini sploh ni odgovorilo, zato revidentka meni, da je bistveno kršilo določbe ZPP. Poleg tega tožnica očita sodiščema, da sta zmotno uporabili materialno pravo: 311. člen OZ, na podlagi katerega je šteti, da je toženec štel za nesporno celotno terjatev, sicer bi vložil nasprotno tožbo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

3. Vrhovno sodišče, ki po 371. členu ZPP po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbe o pobotanju terjatev. Na podlagi toženčeve izjave sta pravilno uporabili 312. in 311. člen Obligacijskega zakonika (OZ)(2) ki omogoča pobotanje terjatve dolžnika, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, saj je šlo za zapadlo denarno terjatev. Terjatev toženca je bila manjša od zneska, ki ga je tožnica zahtevala na podlagi cenitvenih poročil izvedenca, zato so odveč zgrešena revizijska izvajanja o tem, da bi moral vložiti nasprotno tožbo in je zato neutemeljena domneva, da je toženec pripoznal celotno terjatev.

Tudi besedilo dogovora o najemu smučišča z dne 17. 11. 1992 sta sodišči pravilno tolmačili, zlasti VI. točko te pogodbe, ki določa, da se, če se pogodba ne bo podaljšala, toženec zaveže povrniti tožnici vrednost opravljenih storitev po cenah na dan obračuna, z odbitkom do takrat nastale amortizacije. Če med strankama ne bi prišlo do sporazuma o vrednosti vlaganj, sta določili, naj določi vrednost izplačila sodni izvedenec. Ker pogodbe nista podaljšali in je bila višina tožničinih vlaganj sporna, je ta za del vlaganj pridobila mnenji izvedenca (kar je toženec priznal), del terjatve pa ni izkazala na v pogodbi določen način, zato sta v tem delu sodišči pravilno zavrnili njen zahtevek.

Sodišči prve in druge stopnje tudi nista storili očitanih bistvenih kršitev določb ZPP. Revizijsko sodišče se strinja, da je morala višino investicijskih vlaganj dokazati tožnica, še zlasti glede na način dokazovanja, ki je bil določen v pogodbi z dne 17. 11. 1992. Toženec je od vložitve odgovora na tožbo dalje zanikal dolžnost plačila in navajal škodo, ki naj bi jo povzročila tožnica in tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2001 pod IV. sama zapisala, češ da je toženec v poravnalnih pogajanjih priznaval, da je dolžan poravnati investicijska vlaganja, a je ves čas nasprotoval zahtevani višini in dinamiki plačil obročnega odplačevanja. Tudi med pravdo je nasprotoval višini vlaganj, ki jih je navajala tožnica in šele na glavni obravnavi 1. 3. 2004 je priznal tisti del, ki ga je ocenil izvedenec, torej le tožničini terjatvi v prvi in drugi alineji pod točko II., ne pa tudi terjatev v tretji, četrti in peti alineji. Izražal je pripravljenost za poravnalna pogajanja, sicer pa je predlagal, naj izvedenec knjigovodske stroke preveri ovrednotenje snežnega topa, vodovodne inštalacije za sneženi top in elektroinštalacije. Predlagal je torej način ugotavljanja spornih postavk, ne pa pripravljenosti, da bi on založil za izvedenca. Tudi sicer se je narok končal s 60 dnevnim rokom za morebitno sklenitev sodne poravnave. Do nje ni prišlo in na naslednjem naroku je toženec oblikoval pobotni ugovor in zanj - med drugim - predlagal tudi dokaz z izvedencem ustrezne stroke, tožnica pa nikoli ni predlagala izvedenca, ki bi ocenil vse njene terjatve. Še v reviziji vztraja pri tem, da je predložila verodostojno listino, vendar to ni način ugotavljanja terjatev, kot je bil določen v pogodbi o najemu smučišča z dne 17. 11. 1992. Če na obravnavi ni bila dovolj pazljiva, se sedaj ne more sklicevati na dolžnost sodišča, da bi jo ves čas opozarjalo, in na svoje presenečenje, ko je prejela sodbo. Sodišče druge stopnje ji je pravilno pojasnilo, da na naroku z dne 24. 5. 2004 ni zapisa o tem, da bi toženec priznal vrednost vseh vtoževanih investicij ali da bi imela tožnica kakšna vprašanja ali pripombe. Ker ni predlagala ustreznih dokazov, s katerimi bi pojasnila dejstva, na katera opira svoj zahtevek, se sedaj ne more sklicevati na to, da je bila kršena kontradiktornost postopka in na kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS)(3). Sodba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki jo navaja, je obravnavala drugačno situacijo, ko je tožena stranka prerekala le pobeg s kraja prometne nesreče in ne obstoja samega zavarovanja, v danem primeru pa je toženec ves čas prerekal višino zahtevane terjatve.

Revizijska trditev, češ da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njena izvajanja v zvezi z listinami iz knjigovodske evidence, ki so verodostojne listine, je zmotno, ker je sodišče druge stopnje odgovorilo v prvem odstavku na 3. strani obrazložitve. Enako velja za očitek, češ da je sodišče druge stopnje protispisno odgovorilo, da sodišče prve stopnje ni razložilo zavrnitve dokaznega predloga toženke, saj je pomembno predvsem to, da dejstvo, da sodišče ni postavilo izvedenca na predlog toženca, ni bistvena kršitev določb ZPP.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Ker tudi očitki bistvenih kršitev procesnega prava niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po prvem odstavku 165. člena ZPP je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.

.Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 33/1991-I - 42/1991