Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podano takšno bolezensko stanje, da bi bila pri njemu podana I. ali II. kategorija invalidnosti. Tožnik še vedno lahko opravlja delo na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa z določenimi omejitvami. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidnosti, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 7. 2011 in št. ... z dne 25. 10. 2011 ter, da se tožnika kot delovnega invalida zaradi posledic bolezni s 14. 6. 2011 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da se mu je zdravstveno stanje zelo poslabšalo in ni več zmožen opravljati nobenega organiziranega dela. Ima stalne hude bolečine v križu in nogah, sladkorno bolezen, arterijsko hipertenzijo ter anksiozno - depresivno motnjo. V posledici tega ni zmožen opravljati niti lažjih fizičnih del z omejitvami s polovičnim delovnim časom. Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo izključno na ugotovitve invalidskih komisij toženke ter izpoved priče osebne zdravnice tožnika, ki pa je v veliki meri subjektivna, saj kot taka ne more objektivno oceniti tožnikovih delovnih zmožnosti. Da bi bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno bi sodišče moralo imenovati izvedence psihiatra, ortopeda in internista, pa je takšen dokazni predlog sodišče zavrnilo. Zdravila, ki jih tožnik jemlje ne izboljšujejo njegovega zdravstvenega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 25. 10. 2011, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A., izpostava B. št. ... z dne 6. 7. 2011. Z nazadnje citirano izpodbijano odločbo je toženka zavrnila zahtevo za priznanje tožnikovih novih pravic iz invalidskega zavarovanja ter izrekla, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Pri tožniku je že od 3. 5. 2005 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti in ni zmožen za delo na katerega je bil razporejen, to je „gozdni delavec - sekač“. S polnim delovnim časom je zmožen za drugo fizično lahko delo brez prisilne drže ledvenega segmenta hrbtenice pretežni del delovnega časa in z obremenitvijo do 10 kg. Navedena invalidnost je bila posledica stanja po operaciji spinalnega kanala v višini od L3 do L5, debelosti, bolečin v križu (lumbago) z išiasom in primarne arterijske hipertenzije. Tožnik od junija 2003 ni več zaposlen, zadnja zaposlitev je bila na C. kot gozdni delavec - sekač. Tožnik tako zaradi težav z ledveno hrbtenico in levo spodnjo okončino ni bil zmožen že leta 2005 za težko fizično delo. V letu 2008 so tožniku omejili tudi dolžino delovnega časa in je pri njemu od 20. 5. 2008 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. S polovico polnega delovnega časa je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, brez pogostih prisilnih drž, pripogibanja, brez dvigovanja bremen nad 10 kg izmenoma stoje in sede ter brez daljše hoje. V okviru sedaj vodenega postopka je tožnik uveljavljal, da je zaradi sprememb v stanju invalidnosti pri njemu podana popolna nezmožnost za opravljanje organiziranega pridobitnega dela (I. kategorija invalidnosti). Navajal je, da se je pri njemu pojavila arterijska hipertenzija, diabetes in depresivna anksiozna simptomatika. Iz izpovedi osebne zdravnice tožnika, ki s strokovnega stališča tožnikovo zdravstveno stanje najbolje pozna, izhaja, da pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja kar zadeva ortopedskih težav, da pa se je pri njem pojavila arterijska hipertenzija, odkrit je bil diabetes in začel se je zdraviti zaradi depresivno anksiozne simptomatike. Zadnja navedena bolezen po mnenju lečeče zdravnice najbolj vpliva na tožnikovo delazmožnost. Zaradi arterijske hipertenzije, diabetesa in depresivne anksiozne simptomatike se tožnik zdravi pri njej, ne pri specialistih. Po terapiji, ki je tožniku predpisana je tožnikovo stanje na področju depresivne anksiozne simptomatike takšno, da ne vpliva na njegovo delazmožnost. Prav tako na njegovo delazmožnost ne vplivata diabetes in arterijska hipertenzija.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je bila izpoved zaslišane priče D.D. natančna, jasna, strokovno - medicinsko argumentirana in tudi skladna z ugotovitvami invalidskih komisij I. in II. stopnje tožene stranke, prav tako ugotovljeno dejansko stanje ne odstopa od izvidov, torej razpoložljive medicinske dokumentacije. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kakor jo je to navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah od 7 do 10. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki v 60. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Invalidnost je razvrščena v tri kategorije. I. kategorija invalidnosti je podana, če zavarovanec ni več z možen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. II. kategorija invalidnosti je podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Preostala delovna zmožnost je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oz. usposobljenosti, ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali, če zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, kakor to določa 61. člen ZPIZ-1. Pri tožniku ni podano takšno bolezensko stanje, da bi bila pri njemu podana I. ali II. kategorija invalidnosti. Tožnik še vedno lahko opravlja delo na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa z določenimi omejitvami.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je izpoved priče osebne zdravnice tožnika v veliki meri subjektivna. Osebni zdravnik svojega pacienta najbolje pozna, pozna njegove zdravstvene težave in delovne zmožnosti. V konkretnem primeru osebna zdravnica tožnika tudi zdravi na vseh glavnih področjih bolezenskih stanj, ki jih tožnik ima, razen na področju ortopedskih težav. S tega področja pa je specialist ortoped dne 6. 4. 2011 podal mnenje, da ne ugotavlja sprememb v tožnikovem zdravstvenem stanju ter s tem povezane morebitne popolne in trajne nezmožnosti za delo ali potrebe po dodatnih razbremenitvah pri delu. Glede arterijske hipertenzije pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta kot bolezen, ki vpliva na invalidnosti bila ugotovljena pri tožniku že pri pregledih v letu 2005. Tožnik v pritožbi uveljavlja tudi relativno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu in imenovalo izvedencev psihiatra, ortopeda in internista, temveč se je oprlo izključno na ugotovitve invalidskih komisij toženke ter izpoved priče osebne zdravnice. V kolikor tekom postopka pred sodiščem prve stopnje pride do kršitev določb pravdnega postopka, mora stranka takšno kršitev uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (1. odstavek 286.b člena ZPP). Iz zapisnika z zadnje glavne obravnave, kjer je sodišče sprejelo sklep, da se dokazni predlog po postavitvi izvedenskega organa kot nepotreben zavrne, ker je dejansko stanje že na podlagi izvedenih dokazov dovolj razčiščeno, izhaja, da tožnik eventuelne kršitve, ki jo navaja v pritožbi ni uveljavljal in je tako ne more uveljavljati v pritožbenem postopku.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.