Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker tožena stranka pri izbiri delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, ni upoštevala kriterijev po veljavni kolektivni pogodbi. Kriterije oziroma kolektivno pogodbo bi morala upoštevati, saj zavezuje vse delodajalce in delavce v okviru posamezne dejavnosti, in to tudi tedaj, ko podaja odpoved le enemu delavcu na delovnem mestu, na katerem je več izvajalcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2008 nezakonita (1. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za ta čas plačati: - plačo, kot če bi delala, za čas, ko je tožnica prejemala nadomestilo za brezposelnost, pa razliko v plači, ki bi jo prejemala, če bi delala in prejetim nadomestilom, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, na te neto zneske pa plačati prispevke in dajatve; - regres za leto 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila; - vplačila v kapitalski sklad za tožnico za čas od prenehanja delovnega razmerja do 3. 12. 2008; - v delovno knjižico vpisati delovno dobo (vse 2. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok (3. točka izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 8.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2008 dalje do plačila (4. točka izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške zahteve z dne 17. 3. 2008 v višini 165,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2008 dalje do plačila (5. točka izreka sodbe); zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zakonskih zamudnih obresti od regresa nad dosojenimi obrestmi in zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za čas od 17. 11. 2007 do 16. 3. 2008 (6. točka izreka sodbe).

Obenem je sklenilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na vplačilo dajatev v kapitalski sklad za tožnico za čas od 4. 12. do 31. 12. 2008 zavrže (1. točka izreka sklepa) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.243,97 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (2. točka izreka sklepa).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (razen dela odločitve v 3. točki izreka sodbe o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki ga je tožena stranka delno pripoznala do višine glavnice v znesku 5.223,41 EUR) ter zoper odločitev o stroških v sklepu sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranke iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo (in sklep) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, saj se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita zato, ker tožena stranka pri odpovedi pogodbe ni upoštevala kriterijev, določenih v panožni kolektivni pogodbi. To stališče je v popolnem nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe opr. št. VIII Ips 110/2006, v kateri Vrhovno sodišče Republike Slovenije navaja, da ZDR pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posamičnim delavcem v 88. členu ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za opredelitev presežnih delavcev, oziroma tistih delavcev, ki se jim pogodba o zaposlitvi iz tega razloga odpove. Obvezna uporaba formalnih kriterijev za izbiro presežnih delavcev iz 100. člena ZDR je predvidena le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (96. člen ZDR). Iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije nadalje izhaja, da takšna ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi posamičnim delavcem iz poslovnih razlogov ne pomeni, da delodajalec tudi pri izbiri posameznega delavca, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi, ne bi smel uporabiti vnaprej določenih kriterijev za izbiro presežnih delavcev, saj takšna uporaba kriterijev ni izrecno prepovedana. Iz navedenega izhaja, da je delodajalec lahko vezan na kriterije iz panožne pogodbe, ni pa to obligatorno pri odpovedi manjšemu številu delavcev ali zgolj pri eni odpovedi iz poslovnega razloga. Iz citirane sodbe po mnenju tožene stranke izhaja, da delodajalec lahko odloča, ali bo pri posamezni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upošteval že določene kriterije v panožni kolektivni pogodbi. Tožena stranka je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala zakonito, priča ravnateljica J.V.G. pa je izpovedala, da je pri odločanju delodajalec upošteval kriterije kot so odnos do dela, odnos do otrok in timsko sodelovanje ter izobrazba, kar so tudi kriteriji po Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja Republike Slovenije. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da je bistveno, da v času odpovedi več delavcev ni imelo ustrezne izobrazbe, ne pa tudi, ali so se ostali delavci šolali ali ne. Za opravljanje dela delovnega mesta pomočnice vzgojiteljice se zahteva ustrezna izobrazba, vsi tisti, ki takšne izobrazbe niso imeli, pa so podpisali pogodbe o izobraževanju in se tudi aktivno šolali, le tožnica se ni hotela izobraževati. Sodišče tudi nepravilno navaja, da tožena stranka ni izkazala, da je tožnici ponudila šolanje in da je tožnica to odklonila, saj ne more pisno izkazati negativnega dejstva, to je dejstva, da tožnica pogodbe o izobraževanju ni hotela podpisati. Dokaznih predlogov za zaslišanje pomočnice ravnateljice in drugih delavcev s tem v zvezi pa sodišče ni izvedlo. Nepravilna je tudi odločitev sodišča glede določitve odškodnine in teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče je zahtevku v celoti ugodilo, ker tožena stranka ni izkazala povprečja plač zaposlenih na teh delovnih mestih, ni pa tudi izrecno zanikala, da je povprečje višje, kar je napačno. Glede na določila OZ je tožeča stranka tista, ki mora dokazati višino vtoževane škode. Tožena stranka bi bila dolžna izkazati povprečje plač zaposlenih le, če bi ji sodišče to naložilo, saj zgolj dokazni predlog v pripravljalni vlogi tožeče stranke ne zadostuje. Napačna je tudi odločitev, da tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine od 17. 3. 2008, saj je tožnica šele z dopisom z dne 17. 3. 2008 prvič postavila zahtevo za izplačilo odškodnine, dopis pa je tožena stranka prejela šele 18. 3. 2008, zato pred tem dnem ni bila v zamudi. Neutemeljena je tudi ugoditev zahtevku za povrnitev stroškov zahteve z dne 17. 3. 2008, saj tožeča stranka ni izkazala, da ji je bil s strani odvetnika izstavljen račun in da ga je poravnala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

Tožena stranka je tožnici dne 11. 2. 2008 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z utemeljitvijo, da je tožena stranka v času ugotavljanja statusa pogodbe o zaposlitvi tožnice pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani zaradi nemotenega zagotavljanja delovnega procesa vsa delovna mesta pomočnice vzgojiteljice predšolskih otrok zapolnila s sklenitvijo pogodb o zaposlitvi z ustreznimi kandidati, zato tožnici ni več mogoče ponuditi zaposlitve, saj je njeno delovno mesto zasedeno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana potem, ko se je tožnica po končanem delovnem sporu vrnila na delo k toženi stranki na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pd 950/2006 z dne 5. 1. 2007, potrjene s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 302/2007 z dne 16. 11. 2007, s katerima je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje ni prenehalo in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od 1. 9. 2006 do vrnitve nazaj na delo priznati obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami (vključno z nadomestilom plače). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnici nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker tožena stranka ni upoštevala kriterijev, določenih v Kolektivni pogodbi dejavnosti vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS št. 52/94 s spremembami) za izbiro delavcev, katerih delo je postalo trajno nepotrebno. Kolektivne pogodbe zavezujejo vse delodajalce in delavce v okviru posameznih dejavnosti, kar pomeni, da je tudi takrat, kadar gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev oz. posamičnim delavcem iz poslovnega razloga, potrebno uporabiti kriterije, določene v kolektivni pogodbi. Takšno stališče je v svojih odločbah že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki skrbi za enotno sodno prakso (npr. v zadevah opr. št. VIII Ips 110/2006, VIII Ips 429/2006, VIII Ips 469/2006...). Stališče pritožbe, da delodajalec prosto odloči o tem, ali bo kriterije iz panožne kolektivne pogodbe uporabil ali ne, kadar gre za t. i. individualni odpust delavca in ne kolektivni odpust, je zmotno in nikakor ne izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katere se sklicuje pritožba. Tožena stranka si tudi stališča v odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 110/2006 razlaga napačno. Nobenega dvoma ni, da panožna kolektivna pogodba delodajalca zavezuje. Če je v njej določena uporaba kriterijev za izbiro presežnih delavcev, jih mora obvezno uporabiti pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav je postalo nepotrebno le delo enega delavca na delovnem mestu, na katerem je več izvajalcev. Če kriterijev ne upošteva, pa je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka pri opredelitvi tožnice kot presežne delavke ni upoštevala določb 38. člena panožne kolektivne pogodbe, ki določa kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev, ki se uporabljajo kumulativno, pri čemer se kot presežek opredelijo delavci z manjšim številom točk. Četudi bi držala trditev tožene stranke, da je tožeča stranka odklanjala šolanje za pridobitev ustrezne izobrazbe za delovno mesto pomočnice vzgojiteljice predšolskih otrok, to na zakonitost ali nezakonitost podane redne odpovedi ne bi moglo vplivati, ker je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ustrezna ali neustrezna izobrazba le eden izmed kriterijev iz 38. člena citirane panožne kolektivne pogodbe, ki presežne delavce določa na podlagi seštevka točk po vseh kriterijih. Zato je bila tudi zavrnitev dokaznih predlogov s tem v zvezi, ki jo graja pritožba, utemeljena, saj je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev že z izvedbo ostalih dokazov pravilno in popolno ugotovljeno. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 2. 2008 ter s tem v zvezi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ugodilo, je zato pravilna in zakonita, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa neutemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je tožnici utemeljeno prisodilo tudi odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča Ljubljana opr. št. II Pd 950/2006 z dne 5. 1. 2007 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 302/2007 z dne 16. 11. 2007. Skladno z določbo 75. člena panožne kolektivne pogodbe namreč delavcu, za katerega je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, pripada pavšalna odškodnina v višini petih izplačanih povprečnih plač v zavodu, pri čemer se za izračun odškodnine upošteva povprečje zadnjih treh mesecev pred pravnomočnostjo odločbe sodišča. Ker je tožena stranka le pavšalno ugovarjala višjemu zahtevku, to je plačilu odškodnine po osnovi 1.640,00 EUR, kolikor naj bi po podatkih tožnice znašala povprečna plača pri toženi stranki za navedeno obdobje, in ni predložila svojega izračuna povprečne plače, je sodišče pravilno upoštevalo izračun tožnice in ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo pavšalne odškodnine tudi v delu, ki presega pripoznani znesek glavnice 5.223,41 EUR, to je do višine 8.200,00 EUR. Tožena stranka je namreč imela vse možnosti, da predloži podatke o povprečni plači v zavodu v spornem obdobju, vendar niti ni trdila, da bi bil podatek o povprečni plači, na podlagi katerega je izračun pavšalne odškodnine pripravila tožnica, napačen in da naj bi bila povprečna plača v zavodu v spornem obdobju nižja, saj je izhajala iz napačnega izhodišča, da naj bi bila osnova za izračun povprečna plača delavke v spornem obdobju (avgust – oktober 2007). Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Glede zakonskih zamudnih obresti od pavšalne odškodnine, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici, se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS št. 83/2001) in upoštevalo, da je zamuda nastala dne 17. 3. 2008, ko je bila toženi stranki s priporočeno pošto poslana zahteva, da ji pavšalno odškodnino izplača. Pravilno in v skladu s 14. in 15. členom Odvetniške tarife pa je odločilo tudi o tožbenem zahtevku za plačilo stroškov predhodnega postopka.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka sodbe (353. člena ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, poleg tega pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, v katerem delodajalec praviloma ne glede na izid spora sam krije svoje stroške postopka (165., 154. člen ZPP, 41. člen ZDSS-1).