Jedro

Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno pravno stališče glede neizpolnjevanja pogojev, ki so potrebni za priznanje pravice do vdovske pokojnine in so določeni v ZPIZ-2 (53. člen). Tožnica ne izpolnjuje pogojev, ki so na njeni strani, torej na strani vdove, saj ni ob smrti umrlega zavarovanca dopolnila potrebne starosti, niti med trajanjem pravice do vdovske pokojnine ni dopolnila predpisane starosti (prvi, tretji oziroma četrti odstavek 53. člena ZPIZ-2).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 12. 2016 in št. ... z dne 15. 6. 2016 ter da se tožnici prizna pravica do sorazmernega dela vdovske pokojnine. Ugotovilo je, da je tožnica na dan odpada družinskega člana, to je 30. 9. 2008, dopolnila 44 let in 11 mesecev starosti, kar ni dovolj za nastop tako imenovane čakalne dobe v skladu z določbami 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnica ne izpolnjuje pogojev, ki so za priznanje pravice do vdovske pokojnine določeni v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami).

2. Zoper odločitev se pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo dejanskega stanja in sicer, da je hudo zbolela in ni sposobna za nobeno pridobitno delo, da nikoli ni delala, temveč jo je ves čas preživljal mož. Navaja, da je imela pravico do družinske pokojnine, ki jo je tudi prejemala, dokler otroka nista končala šole, to pa je bilo do 31. 3. 2010. Pokojnina ji pripada, saj je vdova pokojnega soproga A.A. in je na dan odpada družinskega člana 31. 3. 2010 dopolnila 49 let starosti in nastopila čakalno dobo za pridobitev pravice do pokojnine pri 53 letih starosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke z dne 2. 12. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote B. z dne 15. 6. 2016. S slednjo je bilo odločeno, da se zahteva tožnice, rojene 20. 10. 1963, za priznanje pravice do vdovske pokojnine z dne 28. 10. 2013 zavrne.

6. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje in v predsodnem postopku je razvidno, da je vdova C.C., rojena 20. 10. 1963, v vlogi z dne 28. 10. 2013 ponovno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu D.D., rojenem 23. 3. 1962 in umrlem dne 27. 3. 1985. V zvezi s tem so nesprejemljive in nepodprte pritožbene navedbe, da gre pri tožnici za vdovo pokojnega soproga A.A. Nadalje je ugotovljeno, da je vdova na dan smrti umrlega zavarovanca dopolnila 21 let starosti in ni imela lastnosti zavarovanke, imela pa je otroka D.D., rojenega 10. 7. 1985. Otrok se je prenehal šolati na dan 30. 9. 2008 (in ne 31. 3. 2010), ko je tožnica dopolnila 44 let in 11 mesecev starosti.

7. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, ki so za priznanje pravice do vdovske pokojnine določeni v ZPIZ-2, saj so ti v primerjavi z ureditvijo po ZPIZ-1 strožji. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je bilo o pravici tožnice do vdovske pokojnine pred tem s strani tožene stranke že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 8. 4. 2009, s katero je bila v pritožbenem postopku zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo toženke z dne 26. 11. 2008. Ugotovljeno je bilo, da tožnica ob smrti moža ni dopolnila 50 let starosti oziroma vsaj 45 let starosti, da bi s tem nastopila čakalno dobo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 50 let oziroma ob prenehanju pravice do družinske pokojnine otroku, s katerim je skupaj uživala pravico, ni dopolnila starosti 48 let, da bi dostopila čakalno dobo za ponovno pridobitev pravice pri starosti 53 let, kot je to določal šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1. 8. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno pravno stališče glede neizpolnjevanja pogojev, ki so potrebni za priznanje pravice do vdovske pokojnine in so določeni v ZPIZ-2 (53. člen). Tožnica ne izpolnjuje pogojev, ki so na njeni strani, torej na strani vdove, saj ni ob smrti umrlega zavarovanca dopolnila potrebne starosti, niti med trajanjem pravice do vdovske pokojnine ni dopolnila predpisane starosti (prvi, tretji oziroma četrti odstavek 53. člena ZPIZ-2).

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je popolnoma nezmožna za delo, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnica v zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ki jo je toženka prejela 28. 10. 2013, ni zatrjevala popolne nezmožnosti za delo, zato tožbene navedbe v tej smeri predstavljajo novoto, ki presega obseg sodnega preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb v tem socialnem sporu. Pa tudi sicer iz priložene medicinske dokumentacije, ki v celoti izvira iz obdobja po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ne izhaja, da bi bil v tožničinem primeru izpolnjen pogoj iz 2. alineje prvega odstavka oziroma drugega odstavka 53. člena ZPIZ-2. V zvezi s tem je potrebno upoštevati tudi vlogo tožene stranke z dne 7. 6. 2017, iz katere izhaja, da je tožena stranka o zahtevi tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine v zvezi z njenimi navedbami o nezmožnosti za delo odločila z odločbo z dne 25. 5. 2017, katera pa ni predmet te sodne in tudi ne pritožbene presoje.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se lahko sodba izpodbija, ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.