Jedro

Sodba se v postopkih v sporih majhne vrednosti ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo, da ne verjame tožencu, da ni zaznal, da je trčil v drugo vozilo, zato je zaključilo, da je odšel s kraja dogodka in se izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. S tem pa je kršil določbe zavarovalne pogodbe, kateri sestavni del so pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (A0 95).

Izrek

Pritožba se z a v r n e in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo zneska 95.996,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1998 in 198.276,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Ugotovilo je, da je toženec izgubil kritne pravice, saj se je po nezgodi izmaknil preiskavi alkoholiziranosti, zato je tudi dolžan povrniti tožeči stranki tisto škodo, ki jo je namesto njega izplačala oškodovancu. Sodišče je vodilo postopek po pravilih, ki veljajo za spor majhne vrednosti in ni sledilo toženčevim navedbam, da ni vedel, da je trčil v oškodovančevo vozilo ter ni počakal na kraju nezgode, pač pa se je odpeljal, zato je prekršil določbe zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev, ki so sestavni del te pogodbe. Ker je tožeča stranka uspela s celotnim zahtevkom, je toženi stranki tudi naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje in meni, da sodišče obrazložitev pravne konstrukcije povzema po sklepu vrhovnega sodišča, ki ga je sodišču servirala tožeča stranka in ki ne obravnava takšnega primera. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je bilo obnašanje toženca na policijski postaji sumljivo kot tudi da obstaja verjetnost, ker je bil toženec neposredno pred dogodkom v gostilni, da je takrat tudi pil. Takšni zaključki so zmotni in niso logični. Toženec pred tem dogodkom ni užival alkoholnih pijač. Na policijo je bil klican šele po nekaj dnevih in je tam tudi dobil zagotovilo, da zadeva ni sporna. Zaključek sodišča o tem, da je izgubil zavarovalne pravice, ker se je izognil preiskavi alkoholiziranosti, je zmoten in pravni konstrukt, ki nima z dejanskim stanjem nikakršne zveze. Ponavlja, da ni vedel, da je povzročil škodo in tudi ni pobegnil iz kraja dogodka. Zato se v celoti sklicuje na že podane navedbe v pritožbi dne 4.9.2001 in predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne zadeva v odločanje novemu sodniku, podredno pa, da se spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem vztraja pri svojih navedbah in predlaga, da se pritožba zavrne. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Vrednost spornega predmeta je 95.996,00 SIT, zato je sodišče pravilno vodilo postopek po pravilih, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti (ZPP čl. 442 do 459). Po 450. čl. ZPP poteka postopek v sporih majhne vrednosti na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v prejšnjem členu, se ne upoštevajo (453. čl. ZPP). Sodba se v postopku sporih majhne vrednosti lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. čl. ZPP). Zato se sodba v postopkih v sporih majhne vrednosti ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato v tem delu pritožba tožene stranke ni dovoljena. To pa pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že enkrat razsodilo, vendar je bila sodba razveljavljena zaradi absolutno bistvene kršitve, ker sodba ni imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se ob prvem sojenju ni ukvarjalo z toženčevimi ugovori o tem, ali se je dejansko izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, torej ali je takrat, ko je trčil v oškodovančevo vozilo, trčenje zaznal in zavestno odšel s kraja nezgode, saj le iz tega razloga izgubi kritne pravice. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pravno podlago, zavarovalno pogodbo in na pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO- 95). V razlogih sodbe je ugotovilo, da ni verjelo tožencu, da ni vedel, da je trčil v vozilo, to svojo odločitev pa je sodišče obrazložilo in tudi navedlo, iz katerih razlogov je štelo, da se je toženec izmaknil preizkusu alkoholiziranosti oz., da je odšel s kraja nezgode ne da bi ravnal v skladu z zavarovalno pogodbo in splošnimi pogoji. Pri tem se sodišče ni oprlo le na obnašanje toženca po prijavi na policiji, kot sodišču očita pritožba, pač pa je s to okoliščino le še podkrepilo svoje zaključke. Pritožnikova razglabljanja in navajanja o tem, da se je sodišče oprlo na pravno stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča pa za to zadevo niso pomembna, ker je sodišče svojo odločitev obrazložilo na podlagi dokazov in njihove ocene, ne pa na podlagi odločbe Vrhovnega sodišča. Kaj takšnega namreč iz sodbe ne izhaja.

Sodišče prve stopnje je tako ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ob uradnem preizkusu sodbe pa pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (čl. 353 ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožeča stranka te stroške trpi sama.