Jedro

Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje odločitve pravilno poudarilo, da je določba drugega odstavka 189. člena ZOR (po kateri se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega) izraz varstva oškodovančevega položaja, to je, da ne bi bil zaradi padca vrednosti denarja od zapadlosti odškodninske obveznosti (ki nastopi ob nastanku škode - 186. člen ZOR) pa do prisoje odškodnine pred sodiščem prve stopnje prikrajšan. Navedeno stališče, da je ta določba poseben izraz varstva oškodovančevega položaja v odškodninskem sporu, je zastopano tudi v pravni teoriji (primerjaj dr. Strohsack - Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, 1990, stran 172, dr. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, stran 721, 729 in nasl.). Glede na to in nesporno dejstvo, da so bile cene leta 1992 bistveno nižje kot pa v času sojenja 1997, je utemeljen zaključek, da materialni zakon (ZOR) pri odločanju o obravnavani toženčevi odškodninski obveznosti ni bil kršen na njegovo škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec izsekal tožnikov gozd brez dovoljenja ter je zato odločilo, da mora plačati tožniku na račun vrednosti posekanega lesa 208.029,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1993 dalje in 472.466,00 SIT na račun sanacije gozda in izpada donosa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.1997 dalje ter stroške postopka 237.296,50 SIT prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji navaja, da je sodišče za stroške pogozdovanja priznalo previsoko odškodnino, ker se bo gozd kvalitativno zboljšal. Za posekan les bi moralo sodišče priznati cene ob izdaji sodne odločbe, pri stroških prevoza lesa pa bi moralo upoštevati stroške spravila do ceste.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo, tožnik pa na revizijo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Čeprav je revident poleg revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki ga je obrazložil, uveljavljal tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pa te zatrjevane kršitve formalno ni opredelil in ne s čim obrazložil. Zato je revizijsko sodišče v smeri postopkovnih kršitev opravilo le uradoma odrejen preizkus (po 386. členu ZPP), vendar pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo.

Z revizijskimi izvajanji, da obseg škode za obnovo gozda ni pravilno ugotovljen, posega revident v dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). V zvezi s temi izvajanji revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj določili stroške obnove do čistine posekanega tožnikovega gozda v višini 320.370,00 SIT na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka, predvsem pa izvedeniškega mnenja. Iz navedenih ugotovitev izhaja, da bo potrebno površino goloseka 3.000 m2 zasaditi s sadikami hrasta in plemenitih listavcev (ki so v bistvenem enake vrste kot v posekanem gozdu) ter da znašajo skupni stroški za osnovanje in vzdrževanje nasada 320.370,00 SIT. Take ugotovitve so nudile potrebno podlago za odmero odškodnine za premoženjsko škodo po določbah 185. in naslednjih členov Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po teh določbah mora odgovorna oseba vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Če vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna ali ne v celoti, pa je povzročitelj škode dolžan dati za ostanek škode denarno odškodnino. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje o obravnavanem delu odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilno odločili.

Revident vidi kršitev materialnega zakona tudi v odločitvi o odškodnini za posekan les (ki je bila tožniku dosojena v višini 208.029,00 SIT). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je po razmerah v času nastanka škode to je poseka gozda konec leta 1992, znašala vrednost v tožnikovem gozdu posekanega drevja na panju 404.365,00 SIT, da so znašali stroški spravila posekanega drevja vse do kamionske ceste 108.736,00 SIT in da znaša tako tožnikova škoda zgolj na lesni masi 295.629,00 SIT. Ker sta dalje ugotovili, da je toženec plačal tožniku za les 1.460 DEM, kar znese po tečaju novembra 1992 87.600,00 SIT, sta priznali tožniku za škodo na lesu razliko 208.029,00 SIT (vrednost lesa po odbitku stroškov 295.629,00 SIT minus plačilo 87.600,00 SIT). Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj tudi višino te premoženjske škode pravilno ugotovili. Toženec se očitno ne strinja predvsem z dejstvom, da je bila odmerjena odškodnina določena po razmerah koncem leta 1992, ko je torej ta škoda nastala. Že sodišče druge stopnje je v razlogih svoje odločitve pravilno poudarilo, da je določba drugega odstavka 189. člena ZOR (po kateri se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega) izraz varstva oškodovančevega položaja, to je, da ne bi bil zaradi padca vrednosti denarja od zapadlosti odškodninske obveznosti (ki nastopi ob nastanku škode - 186. člen ZOR) pa do prisoje odškodnine pred sodiščem prve stopnje prikrajšan. Navedeno stališče, da je ta določba poseben izraz varstva oškodovančevega položaja v odškodninskem sporu, je zastopano tudi v pravni teoriji (primerjaj dr. Strohsack - Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, 1990, stran 172, dr. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, stran 721, 729 in nasl.). Glede na to in nesporno dejstvo, da so bile cene leta 1992 bistveno nižje kot pa v času sojenja 1997, je utemeljen zaključek, da materialni zakon (ZOR) pri odločanju o obravnavani toženčevi odškodninski obveznosti ni bil kršen na njegovo škodo.

Revizijsko sodišče v skladu z zgoraj navedenim zaključuje, da v toženčevi reviziji uveljavljene kršitve niso bile zagrešene. Zato je toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).