Jedro

Dosledneje bi bilo, če bi tožniki v okviru tožbenega zahtevka postavili tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice toženke v obsegu do ¼, kar pa glede na specifično situacijo, ki nastane v primeru razveljavitve dednega dogovora, ni bilo nujno potrebno. Ni aktualno vzpostavljati prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov v posledici razveljavljenega dednega dogovora, to je vknjižbe lastninske pravice na ime zapustnika do 1/4, saj ta delež tožnikom pripada (vsakemu do 1/12) že na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju in je zato dopustno uveljavljati tudi zahtevek za neposredno vknjižbo lastninske pravice v korist tožnikov na podlagi sklepa o dedovanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna povrniti tožnikom stroške pritožbenega postopka v znesku 690,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke in potrdilo sklep o začasni odredbi. S sodbo je dovolilo postopek za razveljavitev dednega dogovora, sklenjenega med pravdnimi strankami v zapuščinskem postopku D 270/2008 dne 26. 9. 2008 pred Okrajnim sodiščem v Kranju in ta dedni dogovor razveljavilo. Odločilo je še, da se pri toženkinem solastninskem deležu do ¼ na nepremičninah parc. št. 402/4, parc. št. 402/5 in parc. št. 409/2, vse k.o. x., vknjiži lastninska pravica na ime vsakega tožnika v obsegu 1/12 od celote. Kar je tožeča stranka zahtevala drugače, je prvo sodišče zavrnilo. Toženki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 2.243,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvega sodišča tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo in sklep prvega sodišča razveljavi in mu vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je glede na vrednost spornega predmeta 20.000,00 EUR za sojenje v zadevi bilo pristojno okrožno sodišče. Okrajno sodišče v Kranju, zato ni bilo pristojno odločati v zadevi in je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilen je sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo. Prepoved odtujitve in obremenitve je brezpredmetna. Prvo sodišče meni, da je razpolaganje tudi oddajanje nepremičnin v najem, s čemer nedovoljeno širi pojem odtujitve in obremenitve na vsa razpolaganja z nepremičninami. Prepoved odtujitve in obremenitve se nanaša le na stvarnopravne posle. Prepovedi obremenitve ni mogoče širiti na najem, ki je obligacijsko razmerje. Prvo sodišče je kršilo 7. člen ZPP, saj je preseglo trditveno podlago, ko se je spustilo v obravnavanje domnevnega namena toženke dati nepremičnine v najem. Tožniki tega niso zatrjevali. Toženka je izpovedala, da nepremičnin ni mislila prodajati. Sodišče tega ni ugotavljalo, saj bi sicer ugotovilo, da ni bilo nevarnosti prodaje. Neobrazložena je utemeljitev sodišča, da toženki z začasno odredbo ne bo nastala nobena škoda. Toženko neutemeljena zaznamba neupravičeno omejuje v njeni lastninski pravici. Nepravilna je ugotovitev, da je toženka pasivno legitimirana. Zaslišane stranke in priče so izpovedale, da so se vsa pogajanja in pogovori pred sklenitvijo dednega dogovora vršili preko toženkinega sina. Pravni posel, ki je bil podlaga dednega dogovora, ni bil sklenjen med tožniki in toženko, ampak med tožniki in M. Z. Sodišče se ni opredelilo do tega, da so tožniki in M. Z. želeli skleniti kupoprodajno pogodbo. Dedni dogovor je bil zgolj način izpeljave prenosa lastninske pravice, zavezovalni posel pa je bil sklenjen med tožniki in M. Z.. M. Z. je tožnikom tudi izplačal dogovorjeni znesek. Sodišče je nepravilno uporabilo določila o materialnem procesnem vodstvu. Sodišče je ugodilo zahtevku tožnikov, katerega je v bistvu samo postavilo. Če tožniki niso postavili ustreznega tožbenega zahtevka, je potrebno takšen zahtevek zavrniti, ne pa tožnikom povedati, kako naj spremenijo tožbeni zahtevek. Sodišče je s tem preseglo svoja zakonska pooblastila. ZPP ne določa, da lahko sodišče pomaga stranki pri oblikovanju tožbenega zahtevka. Toženka vztraja, da je šlo pri oblikovanju tožbenega zahtevka na naroku za spremembo tožbe. Prišlo je do spremembe istovetnosti zahtevka. Ker je tožena stranka nasprotovala spremembi tožbe, bi moralo sodišče izdati sklep ali dovoli spremembo tožbe. Primerjava tožbenih zahtevkov pred spremembo in po njej kaže, da tožniki po spremembi zahtevajo nekaj drugega kot prvotno. Z ugoditvijo spremenjenemu zahtevku je sodišče odločilo mimo zahtevka. Zahtevek pred spremembo ni bil izvršljiv, zato bi ga sodišče moralo zavrniti. Ni relevantna navedba sodišča, da bi tožniki lahko že na podlagi te sodbe dosegli vknjižbo lastninske pravice in da je bil zahtevek pod 3. točko že prej sklepčen. Tudi če se sprejeme stališče, da je bilo materialno procesno vodstvo sodišča pravilno in dopustno, pa je bilo več kot obširno in več kot zadostno. Kljub več kot popolnemu materialno procesnemu vodstvu tožniki še vedno niso pravilno oblikovali tožbenega zahtevka. Zahtevek ne vsebuje izbrisne tožbe. Na podlagi takega zahtevka in izreka ni mogoče vpisati lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj se tožniki ne morejo vpisati kot lastniki pri deležu toženke. Pred vpisom bi bilo treba najprej izbrisati toženkino vknjižbo v zemljiški knjigi. Tožba, o kateri je odločalo sodišče, je bila postavljena po izteku vseh prekluzivnih rokov. Sodišče bi jo moralo zato zavreči kot prepozno. Sodišče je neupravičeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem M. Z.. On je vodil vse pogovore v zvezi z dednim dogovorom in s tožniki sklenil pravni posel. M. Z. ni nastopal kot pooblaščenec toženke, ampak je izrazil samostojno voljo za „nakup“ nepremičnine. Sodišče ni ugotavljalo razlogov za izostanek te priče. Če je sodišče menilo, da priča ni bila utemeljeno odsotna, bi moralo ravnati po 241. členu ZPP, ne more pa opustiti njenega zaslišanja. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo M. Z.. Sodišče je ocenilo, da so z drugimi dokazi potrjene navedbe toženke, nato pa teh navedb ni upoštevalo in ocenilo. Sodišče ni upoštevalo temeljnega pogoja, da do prevare sploh pride, in sicer, da ena stranka povzroči pri drugi zmoto, z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. Stranke so izpovedale, da so bili tožniki tisti, ki so želeli skleniti dedni dogovor. Toženka ni nikogar napeljevala k sklenitvi dednega dogovora. Do tega se prvo sodišče sploh ni opredeljevalo. Prvo sodišče bi moralo ugotoviti, da je bil dedni dogovor sklenjen izključno na željo in pobudo tožnikov. Toženka ni povzročila zmote pri tožnikih, z namenom, da bi jih napeljala k sklenitvi pogodbe, saj jih k temu sploh ni napeljevala. Prevara zato ni dokazana. Tožniki tudi niso bili v zmoti, sploh pa zmota ni bila posledica ravnanja toženke. Tožniki so se sami pozanimali za ceno nepremičnin, poleg tega pa bi lahko pridobili informacije o ceni in morebitni odškodnini. Pomembno je, kako je bila sestavljena cena za odkup, in sicer kolikšen delež naj bi sestavljala sama vrednost zemljišča in kolikšen delež odškodnina zaradi nemožnosti uporabe. Če bi sodišče to ugotavljalo, bi ugotovilo, da so bili tožniki seznanjeni z realno ceno zemljišča. Ker je vse pogovore s tožniki opravljal M. Z., toženka sploh ni mogla povzročiti zmote pri tožnikih. M. Z. se je s tožniki pogovarjal v lastnem imenu, ne pa kot pooblaščenec toženke. Toženka je upravičeno domnevala, da je CP Kranj poslalo svojo ponudbo tudi ostalim dedičem. Če je tako ponudbo dobila M.D., je toženka utemeljeno domnevala, da so jo dobili tudi drugi dediči. Če so tožniki želeli skleniti dedni dogovor za največ 7,00 EUR za m2, se je toženka s tem strinjala. Znesek 20.000,00 EUR je plačal M. Z., toženka pa je zgolj podpisala dedni dogovor. Tožniki ob sklenitvi dednega dogovora niso bili v nikakršni zmoti. Če je CP Kranj tožnikom že dajalo informacije o ceni zemljišča, bi jim moralo tudi razložiti, da bodo upravičeni tudi do odškodnine, oziroma bi se morali tožniki o tem sami pozanimati, saj so vedeli, da je nepremičnina predmet denacionalizacije. Če bi zmota že obstajala, so razlogi za njen nastanek na strani tožnikov. O nepoštenem ravnanju toženke ni mogoče govoriti. Sodišče je v sodbi presojalo samo navedbe tožnikov, ni pa se opredelilo do navedb toženke, tako da ni presodilo vsakega dokaza. Zavrnilni del sodbe (točka II/4) ni obrazložen. Sodbe se zato ne da preizkusiti. Toženka ne ve, kaj in zakaj je sodišče zavrnilo.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za sojenje v tej zadevi je bilo pristojno sodišče prve stopnje, ker je bil izpodbijani dedni dogovor sklenjen pred njim (tretji odstavek 393. člena ZPP).

6. V sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju D 270/2008 z dne 26. 9. 2008 je bil vključen dedni dogovor med pravdnimi strankami, s katerim so si razdelili zapuščino po pokojnem V.P.. Dedni dogovor ima značaj sodne poravnave. Iz dednega dogovora izhaja, da so tožniki svoje dedne deleže odstopili toženki – sodedinji, ki se jim je zato zavezala plačati 20.000,00 EUR. Dedni dogovor je torej predstavljal pravni naslov za prenos dednih deležev tožnikov na toženko. Toženka je zato pasivno legitimirana v pravdi, saj tožniki zahtevajo razveljavitev tega dednega dogovora. Glede na vsebino in pomen dednega dogovora je nepomembno, kakšno razmerje je obstajalo med tožniki in M. Z. v zvezi s tem dednim dogovorom. Zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče M. Z.. To odločitev je ustrezno pojasnilo na naroku 27. 9. 2010 (drugi odstavek 287. člena ZPP), saj je štelo, da bi M. Z. potrdil navedbe toženke (da naj bi bil med tožniki in njim sklenjen pravni posel, ki je bil po toženkinih trditvah podlaga za dedni dogovor, da je M. Z. izplačal tožnikom znesek 20.000,00 EUR, da je M. Z. seznanil tožnike, da bi bilo možno od CP Kranj d.d. zahtevati odškodnino), katere pa glede na pomen dednega dogovora in v nadaljevanju navedene razloge te sodbe ne morejo predstavljati odločilnih dejstev za to pravdo.

7. Pritožbeni očitki o nepravilni uporabi določb ZPP o materialnem procesnem vodstvu so neutemeljeni. Prvo sodišče je bilo dolžno opozoriti tožečo stranko na pomanjkljivosti v tožbenem zahtevku, kar je na naroku 1. 9. 2010 tudi storilo, pri čemer ni pomagalo tožnikom pri oblikovanju tožbenega zahtevka. Neutemeljen je tudi očitek, da je tožeča stranka na naroku 1. 9. 2010 spremenila tožbo. Primerjava 3. točke tožbenega zahtevka v tožbi in 3. točke tožbenega zahtevka, oblikovane na tem naroku, pokaže, da ne gre za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. V bistvenem delu (glede vknjižbe lastninske pravice v korist tožnikov za vsakega do 1/12) je tožbeni zahtevek po vsebini ostal nespremenjen. Ostali „priveski“ v 3. točki tožbenega zahtevka, ki so jih tožniki dodali na naroku 1. 9. 2010, so odveč oziroma nesmiselni, saj gre predvsem za nepotrebno kopičenje pomensko sorodnih besednih zvez (to velja za prvi odstavek modificirane 3. točke tožbenega zahtevka, da se dedni dogovor razveljavi na podlagi sklepa o dedovanju in te sodbe, saj je zahtevek za razveljavitev dednega dogovora zajet že z 2. točko tožbenega zahtevka, nesmiseln in brez pomena je drugi odstavek modificirane 3. točke tožbenega zahtevka za spremembo sklepa o dedovanju, saj na tak način ni mogoče posegati v pravnomočen sklep o dedovanju kot sodno odločbo, razen tega pa se s tem delom tožbenega zahtevka v bistvu zasleduje enak cilj kot s tretjim odstavkom 3. točke modificiranega tožbenega zahtevka, ki je glede tožnikov enaka prvotni 3. točki tožbenega zahtevka), dodatek v modificiranem tretjem odstavku 3. točke tožbenega zahtevka, da se vknjižba lastninske pravice v korist tožnikov opravi na podlagi sklepa o dedovanju in izpodbijane sodbe, pa sam po sebi ne predstavlja spremembe tožbe. Zato ni bilo razlogov, da bi prvo sodišče odločalo o dovolitvi spremembe tožbe, saj ni šlo za takšno procesno situacijo. Vknjižbo lastninske pravice za vsakega tožnika do 1/12 pri deležu toženke do ¼ so tožniki zahtevali že s tožbenim zahtevkom v tožbi, saj to smiselno izhaja iz 3. točke tožbenega zahtevka (da se v korist toženke „vknjiži“ lastninska pravica do ½, na podlagi sklepa o dedovanju pa je toženka solastnica obravnavanih nepremičnin do ¾).

8. Tudi popravljena 3. točka tožbenega zahtevka res ni bila oblikovana povsem dosledno oziroma v popolni skladnosti s pravili, ki veljajo za izbrisno tožbo. Kljub temu pa je bil popravljeni tožbeni zahtevek v 3. točki v bistvenem delu po oceni pritožbenega sodišča še sklepčen. V smislu tedanjega drugega odstavka 243. člena ZZK-1 (podobno določa tudi sedanji 243. člen ZZK-1) se je lahko z izbrisno tožbo izpodbijala tudi vknjižba, ki je postala veljavna šele potem, ko je bila opravljena, in sicer tudi v primeru, če je šlo za razveljavitev pravnega posla. V obravnavani zadevi je šlo za razveljavitev sodne poravnave (dednega dogovora), kar je bil bistveni del tožbenega zahtevka (tožba je bila po prvem odstavku 393. člena ZPP pravočasna, na to dejstvo pa tudi modifikacija tožbenega zahtevka ni vplivala). Dosledneje bi bilo, če bi tožniki v okviru tožbenega zahtevka postavili tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice toženke v obsegu do ¼ (glede na deleže tožnikov, za vsakega do 1/12), kar pa glede na specifično situacijo, ki nastane v primeru razveljavitve dednega dogovora, ni bilo nujno potrebno. Glede na razveljavljeni dedni dogovor, dedujejo zapustnikove nepremičnine njegovi dediči po zakonitih dednih deležih (v skladu z II. točko pravnomočnega sklepa o dedovanju D 270/2008 z dne 26. 9. 2008), kar pomeni, da vsakemu tožniku pripada delež do 1/12 zapustnikovih nepremičnin. Ni aktualno vzpostavljati prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov v posledici razveljavljenega dednega dogovora, to je vknjižbe lastninske pravice na ime zapustnika do 1/4, saj ta delež tožnikom pripada (vsakemu do 1/12) že na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju in je zato dopustno uveljavljati tudi zahtevek za neposredno vknjižbo lastninske pravice v korist tožnikov na podlagi sklepa o dedovanju. V takšnem primeru je treba šteti, da je zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist toženke v obsegu do ¼ (na podlagi razveljavljenega dednega dogovora) vsebovan v zahtevku tožnikov za vknjižbo lastninske pravice v njihovo korist (za vsakega do 1/12) na podlagi sklepa o dedovanju (po katerem jim, skupno vzeto, pripada delež do ¼, katerega je na podlagi razveljavljenega dednega dogovora imela toženka). Glede na to navedena nepreciznost tožnikov pri oblikovanju tega dela tožbenega zahtevka (ob obstoju preostalega dela, ki je ključen) ne povzroča nesklepčnosti tožbe.

9. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja zamolčala tožnikom ponudbo CP Kranj d.d. za odkup nepremičnin, ki je poleg cene nepremičnin zajemala tudi odškodnino po 72. členu ZDen. Toženka priznava, da tožnikov ni seznanila s ponudbo CP Kranj d.d. z dne 16. 9. 2008, ki je bila posredovana samo njej. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženka s tem prevarala tožnike, da so z njo sklenili dedni dogovor, do katerega ne bi prišlo, če bi tožniki pred njegovo sklenitvijo vedeli za ponudbo CP Kranj d.d.. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem delu izčrpni, prepričljivi in skladni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. V njih so zajeti tudi odgovori na pritožbeno kritiko dejanskih ugotovitev prvega sodišča. Ob pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da je toženka zamolčala tožnikom prejem navedene ponudbe, česar jim ne bi smela zamolčati, je pravilen tudi materialnopravni zaključek prvega sodišča, da je toženka prevarala tožnike (ni dvoma, da z namenom sklenitve dednega dogovora, saj že iz narave vseh okoliščin primera in ob upoštevanju osnovnih pravil logičnega mišljenja izhaja, da je toženka bila zainteresirana za njegovo sklenitev). Po oceni pritožbenega sodišča toženkino zamolčanje res ne predstavlja povzročitve zmote, temveč gre za drugo obliko prevare po prvem odstavku 49. člena OZ (držanje druge stranke v zmoti), kar pa je zgolj stvar pravilne materialno pravne opredelitve toženkinega ravnanja kot enega izmed oblik prevare po prvem odstavku 49. člena OZ. Ključno je, da tožniki niso vedeli, da CP Kranj d.d. ponuja poleg odkupa nepremičnin tudi odškodnino po 72. členu ZDen, zaradi česar so bili v zmoti, dednega dogovora pa ne bi sklenili, če bi bili seznanjeni z navedeno ponudbo.

10. Pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP je pavšalen, zato ne terja obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Iz primerjave izreka izpodbijane sodbe v točki II/3 s 3. točko modificiranega tožbenega zahtevka na naroku 1. 9. 2010 je jasno razvidno, v katerem delu je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe toženka ne more imeti pravnega interesa, zato so njene trditve o neobrazloženosti zavrnilnega dela sodbe neupoštevne že iz tega razloga.

11. Prvo sodišče je v sklepu o začasni odredbi pravilno ugotovilo, da so tožniki izkazali za verjeten obstoj terjatve (razveljavitev dednega dogovora) po prvem odstavku 272. člena ZIZ, poleg tega pa tudi predpostavko iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Toženka v ugovoru zoper začasno odredbo ni obrazloženo izpodbijala ugotovitve prvega sodišča o obstoju te druge predpostavke za izdajo začasne odredbe (da toženki ne bo nastala nobena škoda z začasno odredbo, ker trdi, da nima namena prodati nepremičnin, po drugi strani pa bi tožnikom škoda nastala v primeru prodaje, ker od dobrovernega pridobitelja ne bi mogli dobiti nepremičnin – pritožbena trditev o neobrazloženosti ugotovitve te predpostavke je zato neutemeljena). Toženka ne obrazloži trditve, da jo zaznamba začasne odredbe neupravičeno omejuje v njeni lastninski pravici, zato pritožbenemu sodišču ni potrebno odgovarjati na to trditev. Iz doslej povedanega izhaja, da so tožniki izkazali obstoj predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, zato se je prvo sodišče v izpodbijanem sklepu po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem oddaje nepremičnin v najem, saj ne gre za odločilna dejstva. Zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi z najemom nepremičnin (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Toženka je dolžna povrniti tožnikom stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni v skladu z ZOdvT in je njihova višina razvidna iz specificiranega stroškovnika tožnikov na list. št. 148, toženka pa krije svoje stroške pritožbenega postopka, pri čemer je odločitev o tem zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).