Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo (ne)poštenost pogajanj in na tej osnovi prišlo do zaključkov o toženkini poslovni odškodninski odgovornosti. Tožena stranka namreč ni pojasnila, zakaj meni, da ne more več zagotoviti podpisa pogodbe s strani leasingodajalca oziroma zemljiškoknjižnega lastnika, k čemur se je zavezala oziroma zakaj lahko to stori le pod drugačnim pogoji oziroma za drugega kupca (glede na to, da je bila nepremičnina tekom pravde prodana tretji osebi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka).

Pritožnica sama nosi pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.068,03 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo: ustavilo postopek glede tožbenega zahtevka v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka izroči listine: s strani prodajalcev R. M. s.p., in R.,d.o.o. podpisano in pri notarju overjeno predpogodbo o prodaji nepremičnine z dne 06. 12. 2005 in s strani prodajalcev R. M. s.p., in R. d.o.o., podpisano in pri notarju overjeno pogodbo o prodaji nepremičnine (1. točka izreka), naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati 50.270,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 03. 2008 do plačila (2. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 23.154,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 09. 2007 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od v točki 3. izreka navedenih zneskov od zapadlosti do 05. 03. 2008 (3. točka izreka), odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka (4. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (2. in 4. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je spremembo sodbe v izpodbijanem delu v njeno korist oziroma razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo odškodninskemu zahtevku tožeče stranke zaradi nepoštenih pogajanj po 3. odstavku 20. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se stranki pogajali za sklenitev prodajne pogodbe o prodaji nepremičnine – poslovnega prostora, ki je predstavljal del proizvodnih in skladiščnih prostorov nekdanje tovarne R. Podpisali sta tudi predpogodbo z dne 06. 12. 2006, ki pa je bila zaradi pomanjkanja zahtevane pisne oblike pri prodaji nepremičnin nična, saj je bila podpisana le s strani tožeče stranke kot .bodočega kupca in tožene stranke kot leasingojemalca, ne pa tudi s strani R., d.o.o. kot leasingodajalca in lastnika nepremičnine. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta imeli pravdni stranki vse do konca poletja 2007 resen namen skleniti prodajno pogodbo za nepremičnino (saj je tožena stranka poslovni prostor že izročila tožeči stranki, ki je plačala (pozneje vrnjeno) aro in naročila izdelavo idejnega projekta, geodetskega načrta, vodilne mape, geomehanskega poročila, analize tveganj za onesnaženje vodnega telesa in PGD, kar vse je tožečo stranko 50.270,48 EUR). Kasneje pa je tožena stranka sporočila tožeči stranki, da je predpogodba po zakonu ne zavezuje, saj je ni podpisal zemljiškoknjižni lastnik, osnutki pogodb iz razlogov na strani tožeče stranke niso bili podpisani, roki so potekli, kljub temu pa naj bi bila tožena stranka še vedno zainteresirana za prodajo nepremičnine, vendar pod drugačnimi pogoji, ki pa jih ni pojasnila (primerjaj dopis z dne 22. 08. 2007, priloga A 30). Končno je tožena stranka z dopisom z dne 11. 10. 2007 (priloga A 31) sporočila tožeči stranki, da ni več niti pripravljena niti sposobna izpeljati prodaje nepremičnine. Iz navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka brez utemeljenega razloga opustila pogajanja, zato je dolžna tožeči stranki povrniti škodo.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Podana ni niti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti in ima jasne razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb pravdnih strank, vsebuje dokazno oceno glede izvedenih dokazov in tudi razloge, zakaj je sodišče nekatere predlagane dokaze zavrnilo.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi prezrlo, da je predpogodba nična. Kot je razvidno iz gornjega povzetka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je prvostopno sodišče pravilno presojalo (ne)poštenost pogajanj in na tej osnovi prišlo do zaključkov o toženkini poslovni odškodninski odgovornosti. Tožena stranka namreč ni pojasnila, zakaj meni, da ne more več zagotoviti podpisa pogodbe s strani leasingodajalca oziroma zemljiškoknjižnega lastnika, k čemur se je zavezala oziroma zakaj lahko to stori le pod drugačnim pogoji oziroma za drugega kupca (pač glede na to, da je bila nepremičnina tekom pravde prodana tretji osebi).

Pritožnica pravilno opozarja na nedoslednost v prvostopni sodbi, kjer se je sodišču prve stopnje zapisalo, da je „v večji meri“ odgovorna tožena stranka, vendar gre za zapis, iztrgan iz konteksta, saj je iz celotne obrazložitve razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo izključno odgovornost tožene stranke. Sklicevanje pritožbe na zapisnik o glavni obravnavi z dne 07. 05. 2010 je brezpredmetno, saj sodišče na te svoje zapise v smislu materialnopravnega vodstva ni vezano – predmet pritožbe je lahko zgolj sodba. Nič od navedenega ni moglo vplivati na pravilnost ali zakonitost sodbe.

Samo navidezno je protislovje, kjer pritožnica opozarja, da je sodišče prve stopnje na strani 5 sodbe zaključilo, da so pogajanja potekala med strankama korektno in sta obe stranki imeli resen namen glede zaključka posla. V nadaljevanju obrazložitve je namreč pojasnjeno, da je tožena stranka brez utemeljenega razloga odstopila od pogajanj in je zaradi tega odškodninsko odgovorna po 3. odstavku 20. člena OZ.

Ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je razlog za propad pogajanj na strani tožeče stranke, ker naj ne bi podpisala (dveh) ponujenih osnutkov pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta bila za tožečo stranko povsem neprimerna, saj je tožeča stranka upravičeno vztrajala pri tem, da se najprej izvede parcelacija, ki je že v teku (prim. 5. in 6. odstavek 2. člena predpogodbe) oziroma da se ji zagotovi delilna pogodba oziroma izjave ostalih (so)lastnikov da ne uveljavljajo predkupne pravice (zadnji odstavek 2. člena predpogodbe). V tej luči se sklicevanje tožene stranke na 3. odstavek 3. člena predpogodbe in 8. člen predpogodbe izkaže za nebistveno. Enako velja za prodajne pogodbe z drugimi kupci, saj te niso predmet pogajanj med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni bila dolžna pristati na zanjo povsem nepravično izhodišče tožene stranke.

Pritožnica vztraja, da je razlog za neuspeh pogajanj v pomanjkanju denarnih sredstev tožeče stranke, vendar so te njene navedbe pavšalne, saj ne pojasni, na osnovi česa je prišla sredi pogajan do takšnega zaključka. Ni namreč podala konkretnih trditev o finančnem stanju tožeče stranke (na primer plačilna nesposobnost, blokada TRR ipd.). Ne drži, da je tožeča stranka zavlačevala s podpisom osnutkov pogodbe brez razloga. Sodišče druge stopnje je že obrazložilo, da je za to imela utemeljene razloge. Glede na pomanjkljivost trditvene podlage je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje strank in prič, saj se t.i. informativni dokazi ne izvajajo. Dokazi se izvedejo, da se preizkusi, ali so podane navedbe resnične, ne pa, da bi se z izvedbo dokazov šele pridobilo ustrezne trditve strank. Izjave zaslišanih strank in prič ne morejo nadomestiti potrebnih trditev stranke, s katerimi mora ta utemeljiti svoje zahtevke oziroma ugovore.

Ni mogoče upoštevati navedb, da je tožena stranka že v dopisu z dne 22. 08. 2007 navedla, da do podpisa ni prišlo iz razlogov na strani tožeče stranke, saj se ta navedba nanaša na (ne)podpis (dveh) osnutkov pogodbe, kar pa ni utemeljeno (glej gornjo obrazložitev).

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je neprimerno sklicevanje prvostopnega sodišča na poravnalno ponudbo, ki ne predstavlja priznanja obveznosti do tožeče stranke. Vendar je imelo sodišče prve stopnje že na osnovi preostalih dokazov dovolj podlage za svoje materialnopravne zaključke tudi brez citirane poravnalne ponudbe.

Pritožnica navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora zastaranja. Vendar sodišče druge stopnje sledi odgovoru na pritožbo, ki opozarja, da je tožena stranka podala ugovor zastaranja le glede na novo specificiranega obrestnega zahtevka v drugi pripravljalni vlogi, vloženi na naroku dne 26. 03. 2010, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 50.270,48 EUR, ki tečejo od posamično navedenih zneskov iz te vloge. Ker je sodišče prve stopnje tako specificiran obrestni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov in priznalo obresti le od vložitve tožbe dne 06. 03. 2008 dalje, so pritožbene navedbe v tej zvezi brezpredmetne. Odškodninski zahtevek za škodo v višini 50.270,48 EUR z obrestmi od 06. 09. 2007 pa je tožeča stranka itak uveljavljala že s tožbo.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora glede višine odškodninskega zahtevka in glede navedb tožene stranke, da sta bila dva najvišja računa izdana po prenehanju pogajanj. Ni odločilno, kdaj sta bila računa izdana, pač pa kdaj je bilo delo opravljeno in je nastala obveznost plačila za opravljeno delo. Poleg tega je tožeča stranka predložila pribavljeno dokumentacijo, zanjo izdane račune in dokazila o plačilu, s čimer je tudi po oceni sodišča druge stopnje zadostila svojemu trditvenemu bremenu, ki se je s tem prevesilo na toženo stranko. Če je tožena stranka mnenja, da so računi izdani v pretiranem znesku, je bilo na njej, da predlaga dokaz z izvedencem, česar pa ni storila.

Ni utemeljen niti pritožbeni očitek glede nepravilne odmere pravdnih stroškov, kjer je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka. Tožeča stranka ni uspela z zahtevkom na izstavitev listine, uspela pa je s pretežnim delom denarnega zahtevka, zato je tudi po oceni sodišča druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP, odločitev da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo na podlagi specificiranega stroškovnika. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 1.068,03 EUR. Od izteka izpolnitvenega roka gredo tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti za čas eventuelne izpolnitvene zamude.