Jedro

Iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-528/15 (Al Chodor) izhaja obveznost države članice, da mora v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Iz te dikcije torej nedvoumno izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za objektivna merila. Nedvomno pravna podlaga iz ZTuj-2 izpolnjuje te kriterije. Gre namreč za kriterije, ki so zapisani v zakonu, ki ureja sorodno pravno področje tujcev (soroden postopek vračanja oziroma odstranitve tujca iz države). Iz tega razloga zgolj to, da kriteriji niso zapisani v zakonu, ki ureja odločanje o mednarodni zaščiti, ne zmanjšuje splošne obveznosti in predvidljivosti njihove uporabe, niti zahtevane kvalitete objektivnosti teh kriterijev.

Sodišče ne soglaša s tožbeno navedbo, da se 68. člena ZTuj-2 pri mednarodni zaščiti sploh ne more uporabiti, saj je Vrhovno sodišče RS v zadevi št. I Up 26/2016 navedlo, da je mogoče uporabiti kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Dublinske uredbe III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožena stranka tožnikove begosumnosti ni utemeljila zgolj na okoliščini, da je zapustil Grčijo, ampak tudi na okoliščini, da je zapustil Črno Goro, kot tudi na okoliščini, da je bil po njegovih navedbah namenjen v Francijo in da je prav tako navedel, da če v Republiki Sloveniji ne bo našel zaposlitve, da se bo vrnil v Španijo.

Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da v Sloveniji ni zakonsko urejen nobeden od možnih manj prisilnih ukrepov, kot pa je odvzem prostosti v ZMZ-1. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je namreč govora o ukrepu obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ker gre zgolj za ukrep zadrževanja na določeno območje, v primeru omejitve gibanja na to območje ni mogoče govoriti o odvzemu prostosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) številka 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III) in je hkrati odločila, da se tožnik pridrži od ustne naznanitve dne 15. 2. 2018 od 12.20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše izhaja, da je junija 2017 zapustil Maroko in legalno odšel v Turčijo, nato pa s pomočjo tihotapcev v Grčijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito in ker je dobil negativno odločitev, se je odpravil proti Albaniji, nato pa v Črno Goro, kjer je ponovno prosil za mednarodno zaščito, vendar odločitve ni počakal. Nato je odšel proti Bosni in Hercegovini ter proti Republiki Hrvaški, v katero je ilegalno vstopil in pot nadaljeval do Republike Slovenije, kjer so ga v naselju Miliči prijeli slovenski policisti. Iz registracijskega lista izhaja, da je bil namenjen v Francijo in da je državo zapustil zaradi družinskih razmer in ekonomskih težav. Pri podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite je ponovno opisal svojo pot, pri čemer je navedel, da so ga iz Republike Hrvaške vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino in da mu je drugič uspelo prestopiti mejo, zato je pot nadaljeval proti Republiki Sloveniji, kjer ga je prijela policija. V Grčiji, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, je dobil negativno odločitev, na katero se je pritožil, vendar pa na odločitev o pritožbi ni počakal, ker ni imel dela, da bi lahko zaslužil. Tudi v Črni Gori ni počakal na rešitev njegove prošnje, ker tam ni bila dobra hrana in osebje. V kolikor v Republiki Sloveniji ne bo našel zaposlitve, se bo vrnil v Španijo, kjer je pred tem že bil ilegalno od leta 2005 do leta 2008. Pri preverjanju v bazi EURODAC je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji. Rekel je, da se osebno na odločitev ni pritožil, saj v njegovem imenu lahko to stori odvetnik. Na odločitev o pritožbi ni počakal, ker ni imel dela, ne stanovanja, ne hrane. Črno Goro je zapustil pred odločitvijo. V Črni Gori je dobil tudi dokument, s katerim je lahko bival v azilnem domu, vendar ga je zažgal. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker so mu povedali, da se Hrvati z ljudmi ne ukvarjajo dobro.

2. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da bo za tožnika pristojnemu organu Grčije posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Dublinske odredbe III, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Nadalje med drugim tožena stranka citira stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe št. I Up 26/2016, kjer je sodišče med drugim ugotovilo, da je opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ izrecno vsebovano v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Pri tem je presodilo, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega. Iz tožnikovih izjav in depeše Policijske postaje Črnomelj izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Grčiji in v Črni Gori, pri čemer v Grčiji ni počakal na odločitev o pritožbi, Črno Goro pa je zapustil še pred odločitvijo, ker tam ni bila dobra hrana in ni bil zadovoljen z uradnimi osebami. Dejstvo je, da ni počakal na zaključek postopkov o njegovi prošnji za mednarodno zaščito niti v Grčiji niti v Črni Gori, ampak je ilegalno prehajal državne meje. S tem, ko je zapustil Grčijo, Črno Goro ter Republiko Hrvaško, je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). S tem, ko je nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Razen tega iz registracijskega lista izhaja, da je bil tožnik namenjen v Francijo in v zapisniku o omejitvi gibanja je navedel, da si želi svobode in da si ne bi želel ostati samo v Zagrebu, ker je Republika Hrvaška velika in bi jo rad videl v celoti. Poleg tega je navedel, da če v Republiki Sloveniji ne bo našel zaposlitve, se bo vrnil nazaj v Španijo. Pri prvem stiku s policisti je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji predvsem zato, da ne bi odšel nazaj na Hrvaško in misleč, da bo prišel v azilni dom v Ljubljani. Če mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi Republiko Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka in bi tako ponovno prehajal državne meje. To kaže na begosumnost tožnika, ki je določena v 1. alineji drugega odstavka 68. člena Ztuj-2. Ker je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito šele ob prijetju s strani policije, to utemeljuje prepričanje, da bi tožnik, če ga policija ne bi prijela, pot nadaljeval. Z ilegalnim prehajanjem meja se onemogoča katerikoli državi merodajno odločanje o prosilčevih domnevnih težavah v izvorni državi. Če tožniku gibanje ne bi bilo omejeno, bi samovoljno zapustil azilni dom in ponovno prečkal meje ilegalno iz države v državo. S pridržanjem na prostore Centra za tujce je mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje. S tem sklepom se ne odloča o njegovi vrnitvi v Grčijo, ampak se bo odločalo o tem v dublinskem postopku. Tožena stranka dvomi, da bi tožnik ostal v Republiki Sloveniji, saj je prepričana, da bo odšel naprej proti Franciji, ki jo je navedel v policijskem postopku kot ciljno državo, ali pa v Španijo, za katero je tudi rekel, da želi vanjo oditi, če se v Sloveniji ne bo počutil v redu.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj se je odločila za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce. Pri tem natančno opisuje način varovanja v azilnem domu, kjer je receptor ves čas prisoten samo v recepciji, varnostnika pa opravljata naloge na celotnem območju azilnega doma. Varnostnik sicer lahko pridrži osebo do prihoda policije, vendar največ dve uri, če je bila zalotena v okoliščinah, ki kaže na storitev kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali če je zalotena pri kršitvi reda na varovanem območju. Ne more pa zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju azilnega doma. Prosilec lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika mu tega ne moreta preprečiti. Ukrep pridržanja na območje azilnega doma se je izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb le tega samovoljno zapustila. Ker je torej tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in je že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in Črni Gori, pa ni počakal na dokončanje postopka, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo.

4. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izdani v zadevi Abdolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey, s katero je ESČP ugotovilo, da se je vlada sicer sklicevala na določene zakonske določbe o odvzemu prostosti, vendar se te odločbe niso nanašale na odvzem prostosti v konkretnem postopku odstranitve, ampak na ureditev bivanja za tujce in je zato odločilo, da odvzem prostosti v navedenih primerih nima pravne podlage. Iz sodbe Al Chodor Sodišča EU (C 528/15) pa izhaja, da je treba določila Dublinske odredbe III razlagati tako, da državam članicam nalagajo, da morajo v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, člena 28 Dublinske odredbe III, ni mogoče uporabiti. V sodbi Vrhovnega sodišča RS številka I Up 26/2016 pa je Vrhovno sodišče RS samo določilo objektivna merila in ne zakon. Določilo 68. člena ZTuj-2 se nanaša na upravno pravno zadevo in sicer na nevarnost pobega tujca, ki mu je bila izdana odločba o vrnitvi, v primerih 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) pa se odloča o postopku priznanja mednarodne zaščite oziroma o tem, katera država bo odločala v postopku. Člen 68. člena ZTuj-2 se pri mednarodni zaščiti ne bi smel uporabiti. Po mnenju tožeče stranke v Sloveniji ni pravne podlage za izrek omejitve gibanja. V zvezi s prošnjo v Grčiji tožnik v tožbi navaja, da obvestila o tem, da Grčije ne sme zapuščati, dokler postopek ni končan, ni dobil. V Grčiji sploh ni dobil nobenega dokumenta, da je zaprosil za mednarodno zaščito. To, da je zaprosil za mednarodno zaščito, ne more biti razlog za tožnikovo pridržanje. Tožnik ne želi biti zaprt, ker to predstavlja hud poseg v njegovo osebno svobodo. V Črni Gori pa se tožnik ni dobro počutil in je imel težave z uradnimi osebami. Tožena stranka ni ugotovila nikakršnega nesodelovanja tožnika v postopku, ki se vodi v Sloveniji. Poleg tega tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Zakonodajalec je uredil pridržanje na območje azilnega doma, ki je manj prisilni ukrep, znotraj okvira ukrepa odvzema prostosti, ne gre pa za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Poleg tega pomeni bivanje v Centru za tujce poseg v tožnikovo osebno svobodo in ne ukrep o omejitvi gibanja. Na podlagi drugega odstavka 28. člena Dublinske odredbe III izhaja, da mora biti ukrep sorazmeren. Če tožnik beži iz izvorne države, ker je preganjan, pa se pri tem v neki državi zateče v center za tujce, kjer z njim nečloveško in ponižujoče ravnajo, potem ukrep omejitve gibanja ne more biti sorazmeren. Če država Slovenija ne opredeli pojma možnosti pobega v zakonu skladno z Dublinsko uredbo III in ne upošteva niti evropske niti slovenske sodne prakse, potem je izpodbijani sklep nezakonit v procesnem in materialnem smislu. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe, s katero se naj izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v tem postopku. V zahtevi za izdajo začasne odredbe, navaja, da se v omejenem prostoru zelo slabo počuti, da je kršena njegova pravica do osebne svobode, kar predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi. Sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 26. 2. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Maroko zapustil legalno in odpotoval z letalom v Turčijo. S seboj je imel potni list in osebno izkaznico. Ko je v Turčiji naletel na varnostne organe, je dokumente skril pri nekem drevesu. Turški varnostni organi so ga odpeljali v Istanbul. Dokumenti so ostali na skritem mestu, saj ni mogel iti več nazaj. Ostale meje je potem prečkal ilegalno. Njegova ciljna država je bila Francija. V Grčiji ni počakal na odločitev o pritožbi zoper negativno odločitev glede prošnje za azil zato, ker je tudi prošnjo vložil neprostovoljno, saj so jim rekli, naj vložijo prošnjo za mednarodno zaščito ali pa gredo v zapor za leto in pol. Na dokončno odločitev pa ni počakal, ker so bile življenjske razmere v Grčiji nevzdržne. Tudi v Črni Gori je podal prošnjo za azil, vendar tam ni mogel vzdržati zaradi slabe prehrane in higienskih razmer, pa tudi grdo so ravnali z njim. Celo vzpodbujali so, naj gre naprej. V Črni Gori je dobil papir za izkazovanje identitete. Ta papir je dejansko sežgal, to je bilo po prihodu v Bosno in Hercegovino. Na Hrvaškem ni prosil za azil zato, ker so tako odsvetovali prijatelji, češ da tam grdo ravnajo s prebežniki in zapirajo prosilce za azil ter ne rešujejo pozitivno njihovih prošenj. V Centru za tujce se počuti v redu, vendar nima osebne svobode. Hrana in higienske razmere sta povprečno dobra in tudi dostop do zdravnika bi imel, če bi ga želel. V Grčiji pa se je na lastni koži prepričal, da so za prebežnike tam razmere nevzdržne. Nihče mu v Grčiji ni rekel, da je ne sme zapustiti, dokler postopek ni končan, nihče ni svetoval in nobenih informacij v tej smeri ni dobil. Če bi bile življenjske razmere ugodne, ne bi šel naprej na lastno pest. Ko je prišel v Grčiji iz zapora, je bil kot klošar na cesti. Bivanje za prosilca za azil je tam težko in na ta način te prisilijo, da zapustiš državo. Ko je bil v Grčiji na prostosti, si je priskrbel hrano malo pred zaprtjem trga, kjer so kupili nekaj zelenjave in odšli v hosto ali javne parke. Za prehrano v Grčiji izven zapora ni urejeno in je vsak prepuščen samemu sebi in tudi denarja ni dobil. Iskal je zaposlitev, a je ni našel. V Črni Gori je bila hrana slaba in količinsko majhna, bil je večkrat lačen kot sit in tudi higienske razmere so na najnižji točki. Dobili so za jesti trikrat na dan in to je bila konzervirana hrana. V Grčiji so bile v zaporu zelo slabe razmere. Tam ni bilo nobenih storitev, če bi potreboval zdravniško pomoč, je ne dobiš, zato so se v centru za tujce razširile nalezljive bolezni. Na prostosti se je izogibal varnostnim organom, ker tam grdo ravnajo s prebežniki. Karkoli zahtevaš od njih, te zavrnejo in nisi deležen nobene pomoči. Ko so nekateri zaprosili za pomoč, so jih nasilno odgnali. Z varnostnimi organi Črne Gore je imel zelo malo stikov, samo z osebjem centra za tujce. Po zavrnitvi prošnje v Grčiji je ostal tam še kakšen dober mesec.

8. Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi v zaključni besedi navajala smiselno enake navedbe, kot so navedene v tožbi glede tega, da morajo biti merila za nevarnost pobega določena v predvidljivem zakonu in je v podkrepitev teh navedb priložila kratka prevoda sodbe avstrijskega sodišča in nemškega zveznega sodišča. 9. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na drugi odstavek 28. člena Dublinske odredbe III, po katerem lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera, zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

10. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljajo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke, zaradi česar je njegovo obrazložitev tudi nekoliko bolj podrobno povzelo v tej sodbi.

11. Neutemeljene so tožbene navedbe, da naj bi glede na stališča iz sodb ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji ter stališča v sodbi C-258/15 Sodišča EU ne bilo pravne podlage za izpodbijani sklep v slovenski zakonodaji. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-528/15 (Al Chodor) izhaja obveznost države članice, da mora v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Iz te dikcije torej nedvoumno izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za objektivna merila. Nedvomno pravna podlaga iz ZTuj-2 izpolnjuje te kriterije. Gre namreč za kriterije, ki so zapisani v zakonu, ki ureja sorodno pravno področje tujcev (soroden postopek vračanja oziroma odstranitve tujca iz države). Iz tega razloga zgolj to, da kriteriji niso zapisani v zakonu, ki ureja odločanje o mednarodni zaščiti, ne zmanjšuje splošne obveznosti in predvidljivosti njihove uporabe, niti zahtevane kvalitete objektivnosti teh kriterijev. S tem v zvezi sodišče pripominja še to, da tudi po izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor tako Vrhovno sodišče RS (npr. sklep X Ips 7/2017), kot tudi Upravno sodišče RS (npr. sodba in sklep I U 1080/2017, I U 2382/2017, I U 2743/2017, I U 2373/2017) v svoji prevladujoči praksi nista našli razlogov za spremembo stališč, ki izhajajo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 26/2016. Sodišče glede priloženih sodb avstrijskega in nemškega sodišča najprej uvodoma pojasnjuje, da sodišče ni vezano na sodbe nacionalnih sodišč, temveč na sodbe Sodišča EU in ESČP. Vendar pa ne glede na to iz prevoda kratkega povzetka sodbe nemškega zveznega sodišča ne izhaja, da bi šlo za identično situacijo, kot v obravnavanem primeru. V obrazložitvi tega povzetka sodbe je navedeno, da Dublinska uredba III tudi od držav članic zahteva, da kriterije določijo z zakonom, pri čemer mora biti zakonodaja predvidljiva, merljiva in kontrolirana. Nadalje piše v tej obrazložitvi, da nemški Zakon o tujcih ne ustreza zahtevam Dublinske uredbe III, ker se Dublinska uredba III in nemški Zakon o tujcih med seboj pravzaprav ne razlikujeta. Nemško sodišče tako ugotavlja, da niti Zakon o tujcih, niti sodna praksa ne določata, kaj so to objektivni kriteriji. S tem v zvezi pa naslovno sodišče ugotavlja, da naš, slovenski ZTuj-2, vsebuje objektivne kriterije glede nevarnosti pobega in so ti kriteriji zelo natančno opredeljeni. Zelo natančno sta opisani dve vrsti okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, pri čemer druga kategorija predstavlja milejše oblike okoliščin. Pri vsaki vrsti so zelo podrobno opisana ravnanja, ki kažejo na to, ali gre pri nekom za nevarnost pobega. Tako sodišče ugotavlja, da je slovenski Zakon o tujcih glede definicije nevarnosti pobega dovolj predvidljiv in merljiv in so ti kriteriji za nevarnost pobega po mnenju sodišča povsem primerni tudi, ko gre za presojo nevarnosti pobega prosilca za azil in ne le za nevarnost pobega tujca, ki nima takega statusa. Tudi iz priloženega zelo kratkega povzetka avstrijske sodbe izhaja, da Dublinska uredba III zahteva, da države članice konkretizirajo nevarnost pobega, v Avstriji pa tega zakon ni vseboval. Vendar pa naš Zakon o tujcih - kot je bilo že pojasnjeno - to vsebuje.

12. Na drugačno presojo obstoja zakonite pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa pa ne vpliva niti sklicevanje na sodbi ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji. V navedenih zadevah namreč ne gre za primerljivo situacijo, saj je turška vlada v navedenih judikatih pridržanje opirala na pravne norme, ki se niso nanašale na pridržanje v zvezi z odstranitvijo iz države, temveč zgolj na regulacijo prebivališč za določene skupine tujcev (tistih, ki nimajo veljavnih potnih listin ali ne morejo biti deportirani).

13. Sodišče ne soglaša s tožbeno navedbo, da se 68. člena ZTuj-2 pri mednarodni zaščiti sploh ne more uporabiti, saj je Vrhovno sodišče RS v zadevi št. I Up 26/2016 z dne 15.3.2016 navedlo, da je mogoče uporabiti kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Dublinske uredbe III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Torej v Sloveniji je pravna podlaga za izrek omejitve gibanja in se zato v določenih primerih prosilce za azil sme pridržati.

14. Tožnik v tožbi tudi navaja, da po tem, ko je bila v Grčiji njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in se je pritožil in ni počakal na odločitev o pritožbi, v takih razmerah v Grčiji ni mogel ostati, ker ni imel dela, stanovanja, niti hrane, pri čemer je tudi na glavni obravnavi razmere v Grčiji opisal kot nevzdržne. Vendar pa, četudi se izhaja iz stališča, da je tožnik Grčijo zapustil, ker je glede na njegove navedbe tam živel v tako slabih razmerah, pa je potrebno upoštevati tudi to, da pred dokončno odločitvijo ni zapustil le Grčije, ampak tudi Črno Goro. Tožena stranka tožnikove begosumnosti ni utemeljila zgolj na okoliščini, da je zapustil Grčijo, ampak tudi na okoliščini, da je zapustil Črno Goro, kot tudi na okoliščini, da je bil po njegovih navedbah namenjen v Francijo in da je prav tako navedel, da če v Republiki Sloveniji ne bo našel zaposlitve, da se bo vrnil v Španijo. Torej sama zapustitev Grčije ni bila edini razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnika pridržala. V sklepu tudi nikjer ni navedeno, da bi bil tožnik pridržan zgolj zaradi tega, ker je zaprosil za mednarodno zaščito. Kot je bilo že pojasnjeno, sklep o pridržanju temelji na ugotovljeni begosumnosti, ki jo je tožena stranka utemeljila iz več razlogov.

15. Glede zapustitve Črne gore zgolj tožbena navedba, da se tožnik v njej ni dobro počutil in da je imel težave z uradnimi osebami, po mnenju sodišča še ne zadošča kot utemeljen razlog za to, da tožnik ni počakal do odločitve o njegovi prošnji. Razmere, kot jih je opisal na glavni obravnavi, pri čemer za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, še vedno niso tako nevzdržne, da ne bi mogel počakati do konca postopka.

16. V zvezi s tožbeno navedbo, češ da tožena stranka ni ugotovila nesodelovanja tožnika v postopku, ki se vodi v Sloveniji, pa sodišče pojasnjuje, da v prvem odstavku 68. člena ZTuj-2 ne piše, da bi šlo za razlog nevarnosti pobega zgolj če gre za nesodelovanje v postopku, ki bi se vodil v Sloveniji. V tem zakonu ni določeno, za nesodelovanje v katerem postopku mora iti, torej v kateri državi, da se šteje, da je ta okoliščina podana. Po mnenju sodišča je treba to zakonsko normo razlagati na ta način, da je ta okoliščina za nevarnost pobega podana, če je prosilec v katerikoli državi izkazal nesodelovanje v postopku priznanja mednarodne zaščite.

17. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da v Sloveniji ni zakonsko urejen nobeden od možnih manj prisilnih ukrepov, kot pa je odvzem prostosti v ZMZ-1. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je namreč govora o ukrepu obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ker gre zgolj za ukrep zadrževanja na določeno območje, v primeru omejitve gibanja na to območje ni mogoče govoriti o odvzemu prostosti. Res je, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce (torej ne na območje azilnega doma) za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Dublinske uredbe III. Vendar je Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 26/2016 sprejelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje oseb odgovorni državi članici upravičena izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. S tem v zvezi sodišče tudi meni, da ni utemeljena tožbena navedba, da v konkretnem primeru ni podana situacija, da naj tožnik ne bi bil znatno begosumen. Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila, zakaj je tožnik znatno begosumen in je zato sklep v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Tožena stranka je tudi dovolj obrazložila sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Dublinske uredbe III. To je storila z obširnim opisom razmer v azilnem domu, ko v izpodbijanem sklepu ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem centru kot edinem razpoložljivem prisilnem sredstvu mogoče zagotoviti predajo. Stanje v azilnem domu namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom ni mogoča. Sicer pa tak ukrep ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča. V Centru za tujce je za tožnika dobro poskrbljeno tudi glede zdravniške oskrbe, hrane in higiene, kar tudi kaže na to, da ne gre za prekomeren poseg.

18. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

19. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezana le na čas do pravnomočne sodne odločbe.