Jedro

Kadar tožnik v tožbi zahteva povrnitev pravdnih stroškov, vendar jih ne specificira in sodišče izda zamudno sodbo, ima tožnik pravico specificirati stroške v 15 dneh po vročitvi zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje št. 20 v III. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani njegovih osebnih stvari in se iz njega izseliti, v 15-ih dneh pod izvršbo in odločilo, da tožnica sama nosi svoje pravdne stroške. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta tožnica in toženec. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Meni, da tožba ni predlog iz tretjega odstavka 163. člena ZPP, zato lahko po izdaji zamudne sodbe zahteva povrnitev stroškov po sedmem odstavku 163. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo ob izdaji zamudne sodbe tožnici dati možnost, da priglasi stroške in v tem primeru o njih odločiti z dopolnilnim sklepom. Zaradi navedenega pritožbenemu sodišča predlaga, da izpodbijano sodbo v odločitvi o pravdnih stroških razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Toženec pa v svoji laični pritožbi navaja, da je tožba zavajajoča in goljufiva, saj ne omenja njegove lastnine in kapitala, ki ga je vložil v stanovanje. Šlo je za 12.000,00 DEM, pogoj, pod katerim je ta znesek plačal, je bil dogovor med njim in tožnico o darilni pogodbi za sobo, v kateri živi in pravico souporabe sanitarij in kuhinje. Tožnica bi namesto njegovega denarja lahko vzela tudi večletni kredit, vendar ga ni. Konec osemdesetih let je toženec tudi kupil pralni stroj, hladilnik in štedilnik. Poudarja, da nikoli ni zanikal lastnine tožnice in nikoli ni hotel nikogar spraviti na cesto. Prav to pa doživlja sedaj z dvaindvajsetimi leti diabetesa, brez službe in s socialno pomočjo 23.071,00 SIT. Zaradi navedenega predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek in drugi sodnici. Pričakuje tudi strokovno pravno pomoč. Pritožbi sta bili v skladu z določilom prvega odstavka 344. člena ZPP vročeni tožencu in tožnici, vendar nobeden na pritožbo nasprotne stranke ni odgovoril. Pritožbi nista utemeljeni. Glede pritožbe tožnice: Sodišče prve stopnje je pri odločanju o pravdnih stroških napačno postopalo po določilu tretjega odstavka 163. člena ZPP, vendar je sprejeta odločitev kljub temu pravilna. Tožnica bi imela po določilu sedmega odstavka 163. člena ZPP, ki je v tem postopku podlaga za odločanje o stroškovenm zahtevku, pravico do priglasitve stroškov v 15 dneh po vročitvi izdane zamudne sodbe. Omenjeni 15 dnevni rok, ki v obravnavanem primeru sovpada s potekom pritožbenega roka, je pretekel, ne da bi tožnica specificirano zahtevala povrnitev pravdnih stroškov. Stroškovni zahtevek mora biti namreč specificiran. Tožnica bi morala pravočasno (v 15 dneh) in določno navesti procesno dejanje in višino stroškov, katerih povrnitev zahteva. Sodišče prve stopnje tudi v primeru, če bi pravilno postopalo po sedmem odstavku 163. člena ZPP, tožnice ne bi bilo dolžno obveščati, da lahko v 15 dneh zahteva povrnitev pravdnih stroškov. Ker tožnica tudi v pritožbi ni specificilala stroškov, katerih povrnitev je zahtevala, je odločitev sodišča prve stopnje, da sama nosi svoje pravdne stroške, kljub napačnemu postopanju sodišča, pravilna. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana, zato je pritožba tožnice neutemeljena. Glede pritožbe toženca: Po določilu drugega odstavka 338. člena ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženčeva pritožba vsebuje nova dejstva, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev prav iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot rečeno pa se zamudna sodba iz uveljavljanega pritožbenega razloga ne more izpodbijati. Pri izdaji zamudne sodbe se sodišče ne spušča v ugotavljanje dejanskih navedb oziroma v presojo resničnosti teh navedb. Podlaga za izdajo zamudne sodbe so le navedbe tožnika, pa čeprav nedokazane. Pogoje za izdajo takšne sodbe določa 318. člen ZPP. Ker so bili v obravnavanem primeru vsi zahtevani pogoji, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, izpolnjeni, zaradi uveljavljanega pritožbenega razloga pa se zamudna sodba ne more izpodbijati, je po oceni pritožbenega sodišča pritožba toženca neutemelljena. Ker v nobeni pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi ostavek 350. člena ZPP), je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP), toženec pa jih ni priglasil in je odločitev o tem odpadla (prvi odstavek 163. člena ZPP).