Jedro

Pravilno je stališče sodišča, da bi tožnica morala – če je želela doseči utemeljenost svojih ugovornih navedb v izvršilnem postopku, da je toženčeva terjatev poplačana – v pravdi zatrjevati, na katero obdobje se nanaša izvršilni naslov, in na katero obdobje se nanaša že izvedeno plačilo (z morebiti potrebno vključitvijo parametrov za izračun prikrajšanja v osebnem dohodku), in za te trditve podati ustrezno substancirane dokazne predloge.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 330,48 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. IV I 762/94. Zavzelo je stališče, da za delno ugoditev zahtevku nima dovolj podlage, ker tožnica ni opredelila, kdaj je tožencu prenehalo delovno razmerje, do kdaj naj bi mu šla razlika v plači in katere terjatve je plačal z nakazanim zneskom dne 30.12.1994, niti ni predložila obračuna plačanih terjatev. Trditve in dokazi, zatrjevani oziroma predloženi v drugi zadevi, v tej pravdi namreč niso upoštevni

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Toženec je na podlagi sodbe pristojnega sodišča v izvršbi uveljavljal prikrajšanje na plači od 3.4.1991 do 16.1.1992 in od 16.1.1992 dalje do zaposlitve. Ker so bili sklepi o razglasitvi toženca za trajni presežek razveljavljeni, tožencu na njihovi podlagi ni prenehalo delovno razmerje. Glede na tedanjo prakso sodišč združenega dela je bila tožnica dolžna toženca pozvati na delo. Strinjalo se je s stališčem izpodbijane sodbe, (1) da tožnica v pravdi ni zatrjevala, katere terjatve je plačala z nakazilom 489.813,20 SIT, da ni – kot dokaz – predložila obračuna terjatve, niti ni pravočasno navedla, kdaj je tožencu prenehalo delovno razmerje, (2) da pavšalno sklicevanje na izvršilni spis ne zadošča, in (3) da so navedbe v (prvi) pritožbi, da je toženca v letu 1994 pozvala na delo, neupravičeno prepozne.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker je v sodbah ugotovljeno, da je pravočasno predlagala izvedbo dokaza z vpogledom v izvršilni spis in sta se sodišči s spisom seznanili, je napačno stališče, da ni pravočasno predlagala dokazov, s katerimi bi utemeljila svoj zahtevek. Ker je sodišče dokazni predlog z vpogledom v spis sprejelo, ni bilo nobene potrebe, da bi ga kasneje ponovila. Edini smisel pribave in vpogleda v spis je seznanitev z njegovo vsebino. Vztraja pri stališču, da je s plačilom 489.813,20 SIT poravnala celotno terjatev do toženca in da navedeno dokazujeta izračun dolga in poziv tožencu na delo, ki se nahajata v izvršilnem spisu. Neutemeljeno je stališče sodišča, da je tožnica šele v prvi pritožbi navedla, da je toženca v letu 1994 pozvala na delo. Ta listina je bila namreč v izvršilnem spisu in se je bilo sodišče dolžno seznaniti z njo ob vpogledu vanj. Dodaja, da pravdne stranke ponovno (že šestič) niso prišle do odločitve sodišča o tem, kar je bilo predmet spora, tj. ali je tožnik s plačilom 489.813,20 SIT poravnal celotno terjatev po sodbi, ki je izvršilni naslov.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki je nanjo odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je zahtevek za nedopustnost izvršbe utemeljevala s trditvijo, da je iz razloga, ker toženec ni zahteval vrnitve na delo, po izvršilnem naslovu dolžna plačati prikrajšanje pri osebnem dohodku le do dneva prenehanja delovnega razmerja, da je njen dolg do tega trenutka z obrestmi in stroški znašal 489.813,20 SIT in da je ta znesek tožencu že plačala. Kot dokaz je predlagala sklep o napotitvi na pravdo, spis izvršilne zadeve ter sodbo in spis sodišča združenega dela.

7. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na stališču, (1) da tožnica v pravdi ni zatrjevala, katere terjatve je plačala z nakazilom 489.813,20 SIT, da ni – kot dokaz – predložila obračuna terjatve, niti ni pravočasno navedla, kdaj je tožencu prenehalo delovno razmerje, (2) da pavšalno sklicevanje na izvršilni spis ne zadošča, in (3) da so navedbe v (prvi) pritožbi, da je toženca v letu 1994 pozvala na delo, neupravičeno prepozne. Revizijski očitki, naslovljeni na napačnost drugega in posledično tretjega zaključka, precej nekonkretizirano pa tudi na napačnost prvega zaključka, niso utemeljeni.

8. Tožnica je bila napotena na pravdo s sklepom izvršilnega sodišča, v obrazložitvi katerega je navedeno, da se v izvršbi ni strinjala z obračunom dolga in da obstaja spor glede dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev. Stališče sodišča, da bi morala – če je želela doseči preizkus utemeljenosti svojih ugovornih navedb v izvršilnem postopku, da je toženčeva terjatev poplačana – v pravdi zatrjevati, na katero obdobje se nanaša izvršilni naslov, in na katero obdobje se nanaša že izvedeno plačilo (z morebiti potrebno vključitvijo parametrov za izračun prikrajšanja v osebnem dohodku), in za te trditve podati ustrezno substancirane dokazne predloge, je pravilno.

9. V skladu z razpravnim načelom morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Sodišče je dolžno preizkusiti utemeljenost zahtevka v okviru pravočasno postavljenih trditev in ustrezno substanciranih dokaznih predlogov. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da ne zadošča, da bi stranka le predlagala izvedbo določenih dokazov, temveč mora hkrati navesti tudi okoliščine, ki jih s predlaganimi dokazi dokazuje. Zato ne zadostuje pavšalno sklicevanje na sodni spis druge zadeve in listine v njem. Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis mora stranka sama določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj s tem dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Če dokazni predlog ni ustrezno substanciran, odsotnosti strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče. Nasprotno ravnanje bi pomenilo kršitev razpravnega načela.(1)

10. Tožnica ne zatrjuje, da je glede dokaznega predloga z vpogledom v spis izvršilnega sodišča navedla, katere listine naj sodišče prebere in katera pravno relevantna dejstva dokazuje z njimi. Odgovor na edino trditev, s katero je utemeljevala svoje stališče o ugasli terjatvi, tj. da se izvršilni naslov nanaša le na plačilo prikrajšanja do trenutka prenehanja delovnega razmerja, je v izpodbijani sodbi podan, njegovi pravilnosti pa revidentka ne oporeka.(2)

11. Če drži revizijska navedba, da pravdni stranki še vedno nista prišli do odločitve sodišča o tem, kar je bilo predmet spora, tj. ali je tožnica z izvedenim plačilom poravnala dolg iz izvršilnega naslova, potem mora to revidentka pripisati svojemu ravnanju v pravdi. Odgovor na edino vprašanje, ki ga je postavila v skladu s procesnimi pravili, je v izpodbijani sodbi dan, ostalih spornih vprašanj pa ni postavila tako, kot je treba, in zato tudi odgovor nanje ni bil mogoč.

12. Ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Ker revidentka ni uspela, je dolžna tožencu povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo, povečan za davek na dodano vrednost. .

Op. št. (1): Prim. sodbe II Ips 231/2004 z dne 6. 5. 2003, II Ips 301/2006 z dne 4. 12. 2008 in II Ips 279/2009 z dne 9. 9. 2010. Op. št. (2): Pravilnost zavzetega stališča je bila potrjena v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Prim. sklep VIII Ips 332/2005 z dne 26. 9. 2006.