Jedro

Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da gre za tako imenovani opozicijski razlog, vendar zmotno razlaga, da je treba zaradi tega zavrniti ugovor. Opozoriti je namreč treba, da v izvršilnem postopku ni možen procesni pobot po določilu tretjega odstavka 352. člena ZPP, je pa možen materialno pravni pobot po določilih 336. do 343. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se: - sklep pod opr. št. I I 1289/95-2, z dne 20.10.1995 v izpodbijani točki I.b) izreka spremeni tako, da se znesek 9.055,00 SIT nadomesti z zneskom 7.955,00 SIT (sedemtisočpetinpetdeset tolarjev 00/100); - sklep pod opr. št. I I 1289/95-6 z dne 20.5.1996 v izpodbijani točki II. izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški izvršilnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 20.10.1995 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je pod I. odločilo, da se na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v N., opr. št. P ..... z dne 3.9.1993 proti dolžnici opravi v korist upnika izterjavo zapadle terjatve in sicer: a) glavnice 20.000 tolarjev 00/100 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.9.1992 dalje, in b) izvršilnih stroškov v znesku 9.055 tolarjev 00/100 in nadaljnjih izvršilnih stroškov. Izvršba se opravi z rubežem in prodajo premičnih stvari dolžnice. Pod II. je sodišče zavrnilo predlog za izterjavo pravdnih stroškov 10.693 tolarjev 00/100 z obrestmi.

Proti temu sklepu je dolžnica pravočasno vložila "pritožbo". Ker je bila ta vloga po svoji vsebini ugovor in pritožba proti stroškom v tistem delu, ki se je nanašal na odmero sodne takse, je moralo o tem najprej odločiti sodišče prve stopnje. Le-to je s sklepom dne 20.5.1996 pod I. popravilo datum, od katerega tečejo zakonite zamudne obresti od glavnice 20.000 tolarjev 00/100 na 3.9.1993. Pod II. je zavrnilo dolžničin predlog za pobot zneska 10.693 tolarjev 00/100. Pod III. pa je odmerilo sodno takso za predlog za izvršbo po tar. št. 1/2 v višini 200 tč. in takso za sklep o predlogu za izvršbo po tar. št. 2/3 v višini 200 tč. v višini skupaj 4.400 tolarjev 00/100. Tudi proti temu sklepu se je pritožila dolžnica in iz vsebine njene pritožbe izhaja, da se pritožuje samo proti II. in III. točki izreka sklepa. Glede pobota navaja, da sodišče ni sledilo njeni trditvi o obstoju terjatve napram upniku v znesku 10.693 tolarjev 00/100, čeprav je po njenem tako pobotanje možno. Glede izvršilnih stroškov pa se sklicuje na svojo vlogo z dne 2.11.1995, o kateri sodišče še ni odločilo in ni navedlo zakaj ne. Tedaj se je namreč pritožila proti odmeri stroškov na 9.055 tolarjev 00/100 in navedla, da se strinja z odmero 70 točk za storitve po odvetniški tarifi, vendar priznava sodno takso le v znesku 3.300 tolarjev 00/100, tako da priznava vsoto stroškov le do zneska 7.955,00 tolarjev 00/100. Pritožnica ob koncu opozarja še na vloženo prošnjo za oprostitev sodnih taks in predlaga Višjemu sodišču v Ljubljani spremembo oz. razveljavitev izpodbijanih delov sklepov.

Pritožbi sta utemeljeni.

V zvezi s pritožbo z dne 2.11.1995 proti odmeri izvršilnih stroškov v sklepu z dne 20.10.1995 sodišče druge stopnje ugotavlja, da se ta nanaša na tisti del vsote, ki se tiče povrnitve stroškov za plačilo sodnih taks. Le-te je sodišče prve stopnje odmerilo na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur.l. št. 1/90 in 14/91 in Sklepa o uskladitvi vrednosti točke v Ur.l. RS št. 19/95 in 23/96) v III. točki izreka sklepa z dne 20.5.1996. Ker jih je odmerjalo gleda na zahtevano plačilo zneska 30.693,00 tolarjev 00/100 v izvršilnem predlogu, je ta odmera pravilna. Toda ker je dolžnica dolžna povrniti le zmanjšane stroške, za katere je bil izdan sklep o izvršbi in je prvostopenjsko sodišče v sklepu z dne 20.10.1995 obrazložilo, da mora dolžnica plačati temu primerno zmanjšane stroške, bi moralo upoštevati tisto sodno takso, ki bi jo bilo treba plačati za glavnico 20.000 tolarjev 00/100, ta pa znese po tar. št. 1/2 le 150 točk in po tar. št. 2/3 še 150 točk, skupno 300 točk po 11 tolarjev 00/100, torej 3.300 tolarjev 00/100, kot pravilno navaja pritožnica. Ker je dolžnica dolžna povrniti še odvetniške stroške, za katere sama priznava vsoto 70 točk, bi morala povrniti upniku 7.955 tolarjev 00/100 (4655 in 3300). Glede na to je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi dolžnice z dne 2.11.1995 in po določilu 3. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) v zvezi s 14. členom Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur.l. SFRJ št. 20/78 do 35/91 in RS št. 55/92) spremenilo izpodbijani del sklepa z dne 20.10.1995. Sodišče druge stopnje je ugodilo tudi pritožbi dolžnice v zvezi z zavrnitvijo predloga za pobot zneska 10.693 tolarjev 00/100. Po določilu 8. točke 50. člena ZIP je dopusten ugovor proti sklepu o izvršbi, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da gre za tako imenovani opozicijski razlog, vendar zmotno razlaga, da je treba zaradi tega zavrniti ugovor. Opozoriti je namreč treba, da v izvršilnem postopku ni možen procesni pobot po določilu tretjega odstavka 352. člena ZPP, je pa možen materialno pravni pobot po določilih 336. do 343. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 do 57/89). In to še toliko bolj, ker iz sodbe Temeljnega sodišča v N. z dne 3.9.1993, opr. št. P ..... izhaja, da je dolžnica svojo terjatev uveljavila v pravdi in je dospela sočasno s terjatvijo upnika, tako da je bil pobot možen šele potem, ko je upnikova terjatev postala izvršljiva. Glede na to je sodišče druge stopnje po določilu 3. točke 380. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sklepa. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o pobotu, naj postopa po dol. 52. in 54. člena ZIP.

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče druge stopnje ni odločalo, ker je zato pristojno sodišče prve stopnje.