Jedro

Za sklenitev pogodbe o prevzemu dolga se ne zahteva nikakršna oblika, prav tako ni potrebno, da bi se volja za sklenitev izjavila z besedami, temveč zadoščajo že konkludentna ravnanja, to so tista ravnanja, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda glede na okoliščine, v katerih so izvedena, je mogoče zanesljivo sklepati, da takšna volja obstoji.

S tem, ko je tožeča stranka račun za plačilo kotizacije naslovila na toženo stranko ter brez pripomb sprejela plačilo tožene stranke v višini 800,00 EUR, je vsekakor šteti, da je tožeča stranka privolila v prevzem dolga družbe S. d.o.o. s strani tožene stranke, vsled česar se izkažejo kot izpolnjene vse predpostavke, potrebne za veljaven obstoj pogodbe o prevzemu dolga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 53447/2011 z dne 19. 4. 2011 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka) ter, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 753,28 EUR v roku 8 dni, z obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, smiselno pa tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zahtevala je povrnitev nastalih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V predmetni zadevi je tožeča stranka (takrat upnik) vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Zoper sklep o izvršbi opr. št. VL 53447/2011 z dne 19. 4. 2011 je tožena stranka (takrat dolžnik) vložila ugovor, kar je imelo za posledico razveljavitev citiranega sklepa in odstop zadeve pristojnemu sodišču. Sodišče prve stopnje je dne 31. 5. 2012 izpodbijani sklep v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo in s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Po pritožbi tožeče stranke pa je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7. V ponovljenem postopku je sodišče izdalo izpodbijano sodbo z naslednjimi dejanskimi ugotovitvami, na katere je pritožbeno sodišče vezano: - družba S. d.o.o. je dne 12. 7. 2009 na izobraževanje „X“ prijavila svojega zaposlenega J. U.; - dne 1. 6. 2010 je tožeča stranka družbi S. d.o.o. na podlagi njenega povpraševanja izstavila predračun za kotizacijo za udeležbo na tem izobraževanju v znesku 2.400,00 EUR; - po navodilu J.U. je tožeča stranka račun za plačilo kotizacije izstavila toženi stranki; - odobritev, da naj se račun za kotizacijo izstavi toženi stranki, je J. U. dal njegov oče F. U., zakoniti zastopnik družbe S. d.o.o. in tožene stranke; - tožena stranka je dne 15. 6. 2010 tožeči stranki plačala 800,00 EUR, s čimer je poravnala del dolga, ki ga je prevzela od podjetja S. d.o.o.; - tožeča stranka je brez pripomb sprejela delno plačilo tožene stranke; - preostalih 1.600,00 EUR tožena stranka kljub opominu ni plačala; - tožena stranka spornega računa ni zavrnila.

8. Tožena stranka v pritožbi uvodoma graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, zlasti v zvezi s presojo izpovedb priče J. U. in I. R.. Pri tem pritožba navaja več trditev (da J. U. ni bil zaposlen v podjetju S. d.o.o.; da podjetje S. d.o.o. J.U. ni prijavilo na izobraževanje; da je J.U. sporočil, da bo sam plačal izobraževanje v štirih obrokih in je torej on dolžnik za plačilo izobraževanja), katere predstavljajo nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo.

9. Pritožba nadalje opozarja, da pogodba o prevzemu dolga ni nikoli obstajala in zatorej ne more predstavljati pravne podlage, na kateri je tožena stranka izvršila delno plačilo v korist naročnice pogodbe o delu, vendar neutemeljeno. Za sklenitev pogodbe o prevzemu dolga se namreč ne zahteva nikakršna oblika (prvi odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika - OZ), prav tako ni potrebno, da bi se volja za sklenitev izjavila z besedami, temveč zadoščajo že konkludentna ravnanja (prvi odstavek 18. člen OZ), to so tista ravnanja, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda glede na okoliščine, v katerih so izvedena, je mogoče zanesljivo sklepati, da takšna volja obstoji (1). Ravnanja oseb, kot jih je sodišče ugotovilo v osmi točki izpodbijane sodbe (in na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju in ker je tudi sicer nanje vezano – prvi odstavek 458. člena ZPP, v celoti sklicuje), po oceni pritožbenega sodišča nedvomno pomenijo konkludentna ravnanja, na osnovi katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je do sporazuma, s katerim je tožena stranka prevzela dolg od družbe S. d.o.o., dejansko prišlo.

10. Kar zadeva pritožbeno navedbo, da pogodba o prevzemu dolga nikoli ni bila posredovana upniku, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevaje tretji odstavek 427. člena OZ to niti ni potrebno, temveč zadošča že, da se upnik nedvoumno vede kot upnik iz pravnega razmerja s tretjo osebo. S tem, ko je tožeča stranka račun za plačilo kotizacije naslovila na toženo stranko ter brez pripomb sprejela plačilo tožene stranke v višini 800,00 EUR, je vsekakor šteti, da je tožeča stranka privolila v prevzem dolga družbe S. d.o.o. s strani tožene stranke, vsled česar se izkažejo kot izpolnjene vse predpostavke, potrebne za veljaven obstoj pogodbe o prevzemu dolga.

11. Navedbo pritožbe, da sodišče zmotno ni upoštevalo petega odstavka 271. člena OZ, pritožbeno sodišče šteje za brezpredmetno, saj iz zavezujočih dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil dolžnik v obravnavanem primeru J. U. 12. Ker pritožba zgolj pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je sodišče druge stopnje preizkusilo le, ali je v izpodbijani sodbi podana katera izmed tistih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), vendar le-teh ni ugotovilo. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevanih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka mora sama kriti stroške neuspele pritožbe, tožeči stranki pa njenih stroškov odgovora na pritožbo višje sodišče ni priznalo kot potrebnih, ker je v njem ponovila le trditve, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje in jih je to že upoštevalo pri odločitvi.

14. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

(1) Plavšak, N., Juhart, M., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 219.