Jedro

Trditve tožnikov v postopku na prvi in drugi stopnji o oporočiteljičinem poznejšem spreminjanju oziroma popravljanju sporne oporoke z lastnoročnimi posegi vanjo, izključujejo ne le dvom o njeni seznanitvi z vsebino pismene oporoke pred pričami in o pristnosti njenega podpisa, temveč tudi dvom o obstoju revizijsko problematiziranega namena testiranja (animus testandi) oporočiteljice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika morata nerazdelno povrniti prvi toženki in drugemu tožencu njune stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 1008,01 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo zahtevek v zapuščinskem postopku na pravdo napotenih tožnikov, s katerim sta terjala naj se ugotovi, da oporoka (njune babice) A. M. C. z dne 8.2.1995 ni pravno veljavna, tožnikoma pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 450.800 SIT. Neveljavnost pismene oporoke pred pričami (ki je bila v poznejših letih do smrti zapustnice leta 2001 večkrat spreminjana oziroma popravljena v posameznih delih z zapustničinimi lastnoročnimi posegi vanjo) sta tožnika uveljavljala iz dveh razlogov - in sicer zaradi napak v obliki po 76. členu Zakona o dedovanju in zaradi oporočne nesposobnosti zapustnice po 61. členu istega zakona; vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih razlogov za neveljavnost oporoke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo z očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku) utemeljujeta z opustitvijo sodišča prve stopnje (in kljub izrecni pritožbeni graji tolerirano tudi v postopku na drugi stopnji), ki dopisov Bolnišnice Golnik z dne 11.4.2005 in z dne 18.4.2005 ni vročilo pravdnim strankam. Tožnika tako vse do glavne obravnave nista bila seznanjena z rezultati dokazovanja, izvedbo katerega sta sama predlagala z namenom ugotovitve zapustničinega psihičnega stanja v času testiranja. Glede na to, da je breme dokazovanja na strani tožnikov, bi moralo sodišče po njunem mnenju izvesti vse dokaze, ki sta jih predlagala, ne pa "da je štelo, da so tožene stranke dokazale nasprotno" in tako "dokazno breme prevalilo na toženo stranko, namesto da bi bilo dokazovanje tožbenega zahtevka na tožeči stranki". V nadaljevanju revizijskih navedb tožnika očitata sodiščema prve in druge stopnje, da se nista ukvarjali s pomenom dejstva, da vsebuje sporna oporoka dva različna datuma. To dvojnost datumov je zaslišan kot priča pojasnjeval le odvetnik, ki je sestavljal oporoko (in se pri zapisu drugega datuma še sam zmotil za eno celo leto), medtem ko ostale priče niso bile zaslišane v zvezi z datumom podpisa oporoke. Tožnika vidita pomanjkljivost sporne oporoke tudi v tem, da se podpisi oporočnih prič in oporočiteljice nahajajo le na njeni zadnji strani, to je na osmem listu oporoke, medtem ko na preostalih (sedmih predhodnih) listih ni nobenega podpisa - kljub označbi podpisoma oporočiteljice in sestavljalca oporoke namenjenega prostora na vsakem posamičnem listu. To pomeni, da bi se oporočnima pričama "lahko pokazal tudi drugi tekst, kot pa jima je bil pokazan v času podpisa, pa priči tega ne bi vedeli" in je zato po mnenju tožnikov bistveno, da so priče podpisane na vseh straneh oporoke. Ob očitkih o formalnih pomanjkljivostih sporne oporoke pa tožnika v reviziji problematizirata tudi stališče sodišč prve in druge stopnje glede oporočne sposobnosti oporočiteljice. Ker je odločilno dejansko stanje oporočiteljevega razuma v času testiranja, so bila prizadevanja tožnikov ves čas osredotočena na dokazovanje v smeri razčiščevanja tega dejstva. Po njunem mnenju oporočiteljica v času sestave oporke ni bila v stanju razuma in volje, ki bi ji dopuščalo njeno svobodno in trezno oblikovanje. Tožnika nista imela trdnih dokazov o nekogaršnjih vplivih na oporočiteljico v času sestave oporoke (spričo njene odvisnosti od drugih glede na slabo zdravstveno stanje) in sta se zato morala posluževati posrednih dokazov; vendar sodišči prve in druge stopnje nista sprejeli izvajanj tožnikov in nista imenovali izvedenca psihiatrične stroke, ki bi lahko strokovno ocenil psihično stanje oporočiteljice v času podpisa oporoke, temveč sta ugotovitve o tem oprli na izpovedbe prič (laikov in oporočiteljičinega osebnega zdravnika), ki niso mogle podati verodostojnega mnenja o stanju zapustnice v času testiranja. Tožnika ocenjujeta kot vprašljiv tudi obstoj oporočiteljičinega namena napraviti oporoko, saj je iz same listine razvidno, da si je večkrat premislila. Sicer pa je podpis oporoke in izjava oporočitelja, da gre za njegovo oporoko ter podpisovanje obeh oporočnih prič enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti istočasno; o izpolnitvi tega pogoja za veljavnost pismene oporoke pred pričami pa ni v obravnavanem primeru nobenih trdnih dokazov, kar tožnika utemeljujeta z revizijsko grajo dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje o obstoju tega (za njiju očitno še spornega) dejstva - vključno z vprašanjem pristnosti oporočiteljičinega podpisa na oporoki, ki sta ga tožnika želela razrešiti z mnenjem izvedenca grafologa o tem in kar jima je bilo onemogočeno. Predlagata razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, podredno pa "spremembo sodbe" sodišča druge stopnje v smeri ugoditve njuni pritožbi, razveljavitve prvostopenjske sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (tudi v tem primeru pred drugim sodnikom).

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožencem, izmed katerih sta nanjo odgovorila prva toženka in drugi toženec, ki sta predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnikoma je na vse v reviziji ponovljene očitke, ki sta jih uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (tedaj kot pritožbene razloge), v celoti in pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe. Zato ju je treba v zvezi z očitkom, da jima nista bila vročena prepisa dopisov Bolnišnice Golnik z dne 11.4.2005 in z dne 18.4.2005, napotiti na obrazložitev v zadnji vrstici na 4. strani in v prvem odstavku na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje, v zvezi z očitkom, da se sodišči nista ukvarjali s pomenom dejstva, da vsebuje sporna oporoka dva različna datuma, na obrazložitev v zadnjem odstavku na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje, v zvezi z očitkom, da se podpisi oporočnih prič in oporočiteljice nahajajo le na zadnji strani oporoke (to je na njenem osmem listu, medtem ko na preostalih sedmih predhodnih listih ni nobenega podpisa), pa na obrazložitev na 6. strani sodbe sodišča druge stopnje. Ta del obrazložitve vsebuje namreč v postopku z revizijo neizpodbojne dejanske ugotovitve (tretji odstavek 370. člena ZPP) o izpolnjenih vseh formalnih pogojih za veljavnost pismene oporoke pred pričami iz 64. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki že po naravi stvari izključujejo v reviziji hipotetično nakazane možnosti zlorab in ponarejanj vsebine oporoke zgolj zaradi izostanka podpisov na vsakem posamičnem predhodnem listu še pred njenim zaključkom kot integralnega besedila - pri čemer podpisovanje vsakega izmed posamičnih listov oporoke tudi sicer ni zakonsko zahtevan pogoj za njeno veljavnost. S tem je odgovorjeno tudi na revizijski očitek o odsotnosti trdnih dokazov za sklep o sočasnosti izvedbe za veljavnost oporoke pred pričami potrebnih pravnih dejanj, s katerimi tožnika ne presegata ravni v postopku z revizijo neupoštevnega izpodbijanja pravilnosti dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje (spričo že navedene določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP), kot neupošteven poseg v ugotovljeno dejansko stanje pa je treba opredeliti tudi v reviziji izraženo nezadovoljstvo tožnikov z zavrnitvijo njunega predloga za izvedbo dokazovanja (ne)pristnosti oporočiteljičinega podpisa z izvedencem grafologom; ker je ta odločitev v sodbah sodišč prve in druge stopnje ustrezno obrazložena (287. člen ZPP), je tudi s procesnopravnega vidika neoporečna.

V reviziji nakazani dvomi tožnikov o tem, da je bila oporočiteljica sploh seznanjena s pravo vsebino v tej pravdi izpodbijane pismene oporoke pred pričami kot njene oporoke ter o pristnosti njenega podpisa na oporoki, so končno v opreki s trditvami samih tožnikov v postopku na prvi in drugi stopnji o oporočiteljičinem poznejšem spreminjanju oziroma popravljanju sporne oporoke z lastnoročnimi posegi vanjo, ki izključujejo ne le dvom o njeni seznanitvi z vsebino pismene oporoke pred pričami in o pristnosti njenega podpisa, temveč tudi dvom o obstoju revizijsko problematiziranega namena testiranja (animus testandi) oporočiteljice. Tožnika sta se namreč sklicevala na oporočiteljičina pogosta poznejša spreminjanja v tej pravdi sporne in izpodbijane pismene oporoke pred pričami le v oporo njunim trditvam o (že) okrnjeni oporočni sposobnosti oporočiteljice - in torej ne morda v smeri uveljavljanja razlogov za (delno) neveljavnost prejšnje pismene oporoke pred pričami zaradi domnevanega preklica s poznejšo lastnoročno oporoko po določbi 101. člena ZD o neveljavnosti določil prejšnje oporoke, ki so v nasprotju z določili poznejše oporoke. Zato se z vprašanjem vpliva oporočiteljičinih poznejših posegov v izpodbijano oporoko na obseg njene veljavnosti sodišči prve in druge stopnje pravilno nista ukvarjali, saj tudi trditvena podlaga, ki sta jo ponudila tožnika, take presoje ni ne narekovala niti omogočala; končno je ne bi upravičeval niti interes tožnikov, katerih cilj je bil doseči režim zakonitega dedovanja, temu pa je v napoto zgolj veljavnost oporoke - ne da bi bilo pomembno ali veljavnost pismene oporoke pred pričami v obsegu in vsebini ob njenem nastanku, ali morda v obsegu in vsebini glede na oporočiteljičine poznejše lastnoročne posege vanjo.

Tudi ugotovitve sodišče prve in druge stopnje, na podlagi katerih sta sodišči prišli do (materialnopravno pravilnega) sklepa o oporočiteljičini oporočni sposobnosti v času testiranja, so dejanske ugotovitve, ki jih v postopku z revizijo ni mogoče izpodbijati z očitkom o zavrnitvi dokaznega predloga tožnikov za zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke o tedanjem psihičnem stanju oporočiteljice in ki vsebinsko pomeni le očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Metodološki vidik omejitve obsega dokazovanja za odločitev o glavni stvari pomembnih dejstev, vključno z odločitvijo o zavrnitvi predloga za dokazovanje z izvedencem psihiatrične stroke, pa je v pravnomočni sodbi detajlno obrazložen - pravilno upoštevaje tudi prepoved (procesnopravne narave) izvajanja tako imenovanih informativnih dokazov. Oporočna sposobnost se namreč domneva, dvomi tožnikov v oporočiteljičino oporočno sposobnost, oprti na trditve o njeni hudi bolezni, ki je zahtevala večkratno hospitalno zdravljenje v Bolnišnici Golnik in jemanje večje količine raznovrstnih zdravil, pa so bili ovrženi že s podatki o njeni prvi hospitalizaciji šele deset mesecev po sestavitvi v tem postopku izpodbijane oporoke (ne glede na vse ostale rezultate dokazovanja v prid zakonski domnevi).

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi, ki bi bili upoštevni kot taki, niso podani, in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Ker tožnika z revizijo nista uspela, morata nerazdelno prvi toženki in drugemu tožencu povrniti njune stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo (154. člen ZPP), ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo v obsegu po posamičnih postavkah, kot je to razvidno iz odgovoru na revizijo priloženega stroškovnika na list. št. 176 spisa.